Zaposlene v pravosodju lahko na grobo razdelimo v tri skupine. V prvi so tisti, ki so v državnih službah, to so zaposleni na sodišču, na tožilstvu in na pravobranilstvu. V drugi so odvetniki in njihovi zaposleni, katerih delo odseva zlasti dejstvo, da morajo zaradi preživetja delovati na trgu. V tretji pa notarji in zaposleni pri notarjih, ki jih s prvo druži relativna varnost zaposlitve in (do neke mere) zagotovljen zaslužek, z drugo pa dejstvo, da so tudi sami svojevrstni udeleženci na trgu, saj (naj bi) njihov zaslužek odseval kvaliteto njihovega dela.
Ne glede na izpostavljene razlike pa vse zaposlene v pravosodju druži dejstvo, da do njihovih poklicev vodi opravljen pravniški državni izpit (PDI). Pot do pravniškega državnega izpita ureja Zakon o pravniškem državnem izpitu – ZPDI1. Ta prispevek je povzetek mojih osebnih izkušenj v odvetništvu in na sodišču. Njegov namen je opis poti do pravniškega državnega izpita in preko njega ter primerjava nekaterih osnovnih značilnosti različnih poklicev v pravosodju.
PRIPRAVNIŠTVO
Naloga pripravništva je, da diplomiranega pravnika nauči uporabiti znanje, ki ga je pridobil v okviru študija, v praksi. Pripravništvo traja dve leti. Izvaja se na sodiščih2 ali državnih tožilstvih ter se zaključi s pravniškim državnim izpitom (2. člen ZPDI). Sodniški pripravnik lahko opravlja delo kot oseba v delovnem razmerju na sodišču ali pa kot volonter v okviru izobraževanja, ki mu ga zagotavlja delodajalec. To dejansko pomeni, da se položaj pripravnikov že v izhodišču zelo razlikuje. Sodniški pripravniki, ki so zaposleni na sodiščih, se lahko namreč v celoti posvetijo pripravništvu in pripravi na pravniški državni izpit, volonterji pa se lahko pripravništvu posvečajo le toliko, kolikor jim to omogoča delodajalec.
Že na začetku pripravništva se pokaže ena izmed temeljnih pomanjkljivosti pravnega študija, ki študentu ne pokaže, kako praktično uporabiti študijsko snov (npr. pri sestavi pogodb, vlog, tožb, sklepov in sodb). Tako se pripravnik lahko takoj sooči z razočaranjem, ko vidi, da kljub večletnemu študiju in trudu, ki ga je vložil v opravljene izpite, ne zna napisati enostavne pogodbe, tožbe, izreka sodbe ali sklepa. Pogosto se dogaja, da se pripravniku znanje, ki ga je pridobil na fakulteti, zdi neuporabno in zato pri svojem nadaljnjem delu ne uporablja ustave, zakonov in podzakonskih aktov ob uporabi ustrezne pravne argumentacije (ki jih dojema kot neuporabne koncepte teoretikov). Tak pristop vodi v delo na podlagi vzorcev (sodb, sklepov, tožb...), ki so lahko močno pomanjkljivi, saj večkrat vsebujejo ostanke starejših zakonskih ureditev in (zato) tudi nesmiselnih in nepravilnih zaključkov. Druga slaba stran vzorcev pa je, da uničujejo kreativno pravniško mišljenje že na začetku pravne kariere3. Sicer pa je narava dela pripravnika na sodišču in (vsaj na začetku) tudi v odvetništvu povezana s tem, da pripravnik ni neposredno odgovoren za svoje izdelke. Zato ima pravico, da se zmoti in s tem povezano tudi dolžnost in možnost, da se na svojih napakah uči. Tako je delo pripravnika dosti bolj ležerno in sproščujoče od nadaljnje kariere v obeh poklicih.
Pripravništvo v okviru Višjega sodišča v Ljubljani4
Pogoji za delo so bili najboljši na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani (z gospodarskim oddelkom nisem imel stikov), saj je tam večina pripravnikov dobila svoj stalni delovni prostor in svoj računalnik v podstrešni sobici. Kolektiv je majhen in povezan, delo s spisi pa poteka izključno v pripravniški sobi. Pripravnik ima tako veliko stika s sodniki in sodnim osebjem ter ga že okolje spodbuja k zavzetemu delu, ki ni odvisno zgolj od osebne iniciative pripravnika. Pripravništvo se vrti okoli obiskovanja glavnih obravnav in opazovanja načina vodenja postopka ter pisanja osnutkov sklepov in sodb, ki jih nato sodnik hitro pregleda, popravi in komentira. Moja izkušnja je bila zelo podobna tudi pri delu na Okrajnem sodišču v Ljubljani.
Delo na Okrožnem sodišču v Ljubljani je bilo pogojeno z dejstvom, da zaradi ogromnega števila pripravnikov ni bilo mogoče zagotoviti ustreznih delovnih prostorov. Manjša pripravniška soba se nahaja blizu sodne stavbe, vendar je ta mnogo premajhna za vse pripravnike. Pripravnik si tako sam išče prostor za delo po raznih kotičkih sodne stavbe. Sam sem se pogosto zatekel na hodnik k mizi z obrazci za potrdila o nekaznovanosti. Ogromno število pripravnikov se odraža tudi v tem, da so mentorji preobremenjeni, saj imajo hkrati tudi po tri in več pripravnikov. Potek pripravništva je tako odvisen od osebne angažiranosti pripravnika, obremenjenosti mentorja in tega kako se pripravnik in mentor ujameta pri delu. Mentorji se tudi po pristopu med seboj zelo razlikujejo, zaradi česar pripravniki pri različnih mentorjih lahko pridobivajo tudi povsem različna znanja5.
V okviru Višjega sodišča v Kopru
Na Višjem sodišču v Kopru (oziroma v Novi Gorici, kjer sem opravljal izbirni del pripravništva) so pogoji za delo zelo dobri, saj imajo (skoraj) vsi pripravniki svoje računalnike, preko katerih lahko dostopajo do interne sodniške mreže. Pripravnik se tako lahko sproti seznanja s prečiščenimi besedili predpisov, aktualno sodno prakso in različno pravno literaturo. Navedeno mu pomaga pri delu na različnih oddelkih sodišča, ki je sestavljeno zlasti iz obiskovanja glavnih obravnav, pisanja sodb, sklepov, odredb in dopisov.
Delovno sodišče v Kopru, zunanji oddelek v Novi Gorici in Okrožno sodišče v Novi Gorici se nahajata v isti stavbi. Pripravništvo na obeh sodiščih lahko pripravniku ponudi veliko znanja in po drugi strani praktično pri vseh mentorjih zahteva tudi veliko (trdega) dela. K delovnemu okolju pripomore tudi dejstvo, da je vsakodnevna prisotnost v pripravniški sobi (ki je dovolj velika in opremljena), obvezna za vse tiste pripravnike, ki so v delovnem razmerju na sodišču, za volonterje pa vsaj zaželena. Delo s spisi brez izjeme poteka le v pripravniški sobi, pred pripravniško sobo pa je tudi pripraven prostor za pravne in druge debate ob jutranji kavi. Pripravniki sodelujejo tudi pri izvajanju brezplačne pravne pomoči, tako da dajejo strankam prve pravne nasvete in sestavljajo sklepe o stroških odvetnikov, ki zastopajo stranke v okviru instituta brezplačne pravne pomoči. Tam se lahko naučijo svoje znanje uporabljati v stiku z dejanskimi življenjskimi problemi6.
Tudi na Okrajnem sodišču v Novi Gorici, ki se je od mojega odhoda tudi preselilo v novo stavbo (v kateri je tudi dobro opremljena pripravniška soba), lahko pripravnik vsakodnevno sodeluje z mentorji, ki so zainteresirani za delo s pripravniki. Način dela različnih mentorjev pa se zelo razlikuje, zaradi česar je pripravnik pri nekaterih mentorjih bolj pri drugih manj odvisen od svoje lastne angažiranosti in vztrajnosti. Prednost pred sodišči v Ljubljani je tudi tu v tem, da je prisotnost obvezna, kar pripravnike poveže z delovnim okoljem in jim tako omogoči boljšo pripravo na PDI.
PRAVNIŠKI DRŽAVNI IZPIT
Pravniški državni izpit (PDI) je pogoj za opravljanje samostojnega dela v poklicih v pravosodju7. Kot zaključni del pripravništva predstavlja za pripravnika ključen mejnik, cilj, običajno pa tudi velik psihološki napor. Slednje je povezano z obsegom snovi, ki je s pravosodnim izpitom zaobsežena, kakor tudi z dejstvom, da ni jasnih kriterijev za ocenjevanje8.
PDI ureja Zakon o pravniškem državnem izpitu - ZPDI in Pravilnik o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu9. S pravniškim državnim izpitom se preverja, ali je kandidat pridobil potrebna znanja in se praktično usposobil za samostojno opravljanje pravniških del v pravosodju (1. člen ZPDI). Pravniški državni izpit je sestavljen iz pisnega in ustnega dela izpita. Pisni del izpita zajema izdelavo pisnih nalog s kazenskega in civilnega področja, in sicer zajema izdelavo sodne odločbe prve stopnje. Pisno nalogo pripravita in nato pregledata dva člana izpitne komisije. Ustni del izpita, ki sledi uspešno opravljenemu pisnemu delu, zajema naslednja področja: civilno materialno in procesno pravo; kazensko materialno in procesno pravo; upravno pravo in upravni postopek ter upravni spor; temelji gospodarskega prava; temelji delovnega prava in ustavna ureditev, organizacija pravosodja in državne uprave ter temelji pravne ureditve Evropske unije. Ustni del izpita se opravlja pred 6 oziroma 5 člansko izpitno komisijo10. Izpitne komisije se med seboj zelo razlikujejo, zato je tudi od sestave komisije odvisna zahtevnost izpita. Zahtevnost ustnega dela izpita je odvisna tudi od konkretne sestave izpitne komisije. Za orientacijo pri učenju je smiselno preveriti, ali se morda že kje nahajajo vprašanja katerega od članov komisije, za sestavo katere pripravnik izve nekaj tednov pred pisnim delom izpita. Sestava komisije se pogosto spreminja tik pred ustnim delom izpita, zato je koristno tudi občasno preverjanje morebitnih sprememb na Ministrstvu za pravosodje.
Kot smiselno izhaja iz narave izpita, opravljen PDI pomeni zlasti osveženo poznavanje zakonodaje, s katero se pravnik srečuje pri delu v pravosodju. Predstavlja torej podlago za nadgradnjo z nadaljnjim poglobljenim delom.
Odvetniška kandidatura
Pogoje za status odvetniškega kandidata določata 25. in 50. člen ZOdv. Odvetniški kandidat je oseba, ki je zaposlena pri odvetniku oziroma odvetniški družbi in ima opravljen pravosodni izpit, ne izpolnjuje pa vseh z zakonom predpisanih pogojev za odvetnika.
Delo odvetniških kandidatov se ne razlikuje toliko od dela odvetniških pripravnikov, saj je zahtevnost zadev, s katerimi se eni in drugi ukvarjajo, odvisna predvsem od količine izkušenj, ki jih ima posameznik v odvetništvu. Razlika se pojavi takrat, ko pripravnike in kandidate različno obravnavajo sami predpisi11. Vsaj v času, ko odvetniški pripravnik opravlja tudi obvezni program pripravništva na sodišču, je delo odvetniškega pripravnika tudi bolj naporno od kandidatovega, saj se pripravnik skozi delovni teden premika med službo pri odvetniku in obveznostmi pri sodišču. Ležernosti pri delu zaposlenih pri odvetniku ni kaj dosti in tudi delovni čas je nekoliko daljši ter prilagojen delovanju na trgu. Značilnosti odvetniškega dela so tudi nepredvidljivost, dinamičnost, veliko dela s strankami, ki so bolj ali manj racionalen, vezanost na roke in stalna časovna stiska. Za opravljeno delo ima zaposleni pri odvetniku praviloma na razpolago mnogo manj časa kot tisti, ki je zaposlen na sodišču, poleg tega pa je glede vsebine običajno vezan tudi na zahteve stranke (ne glede na pravno upravičenost), zaradi česar vloge običajno ne obsegajo zgolj pravno relevantnih dejstev.
Delo na sodišču po opravljenem pravniškem državnem izpitu
Tipičma vloga, ki jo ima pravnik na sodišču po opravljenem pravosodnem izpitu, je vloga strokovnega sodelavca12. Razlika med zahtevnostjo in odgovornostjo dela sodniškega pripravnika in strokovnega sodelavca je občutna. To je odraz dejstva, da naj bi pomenilo delo strokovnega sodelavca pripravo na bodočo sodniško službo.
Vsebina in obseg dela strokovnega sodelavca sta odvisna od sodišča, kjer je zaposlen. Tako je popolnoma različno delo na velikih, manjših in majhnih sodiščih in različnih oddelkih sodišč, pri čemer je najbolj raznovrstno delo na zelo majhnih sodiščih, kjer eden ali dva strokovna sodelavca pokrivata praktično vsa pravna področja. Na večjih sodiščih, ki so dovolj velika, da omogočajo delitev dela po področjih, se lahko kaj hitro zgodi, da strokovni sodelavec postane birokrat, ki opravlja rutinsko delo po nekaj značilnih vzorcih. Nekoliko bolje je na velikih sodiščih (zlasti v Ljubljani), kjer so zadeve zaradi velikega pripada raznovrstne in tako tudi znotraj posameznega oddelka omogočajo redno razgibavanje pravnega razmišljanja.
SKLEP
Bistvo sodniškega pripravništva (volonterskega ali v delovnem razmerju na sodišču) je uvajanje v delo v pravosodju. Zato poudarek pripravništva ni na količini in kvaliteti opravljenega dela temveč je bolj pomembno, da pripravnik dobi občutek o načinu in vrsti dela ter o naravi kolektiva, v katerem se bo po opravljenem pravniškem državnem izpitu po vsej verjetnosti zaposlil. Seveda je pomembna priprava na PDI13, ki je tista grozeča senca, s katero se bo potrebno spopasti na koncu poti, še bolj pomembno pa je druženje s kolegi in užitek v učenju nečesa novega.
Delo v odvetništvu in na sodišču se med seboj v marsičem razlikujeta, saj je delo v odvetništvu bolj raznovrstno, hitro in dinamično, delo na sodišču pa bolj umirjeno, preudarno in učeno. Skupna točka obeh poklicev pa je, da mora pravnik po opravljenem pravosodnem izpitu prevzeti polno odgovornost za svoje delo.
Odgovornost lahko prevzame le, če se pri odločanju in vlogah opira na ustavo, zakon in podzakonske akte, ne pa (zgolj) na sodno prakso. Sodna praksa lahko na pravnikovo odločitev vpliva le skozi kvaliteto argumentov v obrazložitvah, ni pa ustrezen argument zgolj to, da sodna praksa obstaja!
