DELO V KORIST SKUPNOSTI KOT UKREP PRI OBRAVNAVANJU MLADOLETNIH STORILCEV KAZNIVIH DEJANJ1

Kazniva dejanja, ki jih izvršujejo mladoletniki, se v svojih pojavnih oblikah razlikujejo od kaznivih dejanj polnoletnih storilcev. Pogosto niso storjena iz enakih pobud, temveč so rezultat mladostne nepremišljenosti ali trenutnih odločitev.2 Mladoletniki, ki izvršujejo kazniva dejanja, so praviloma nedozorele, še nerazvite osebnosti, na katere zelo lahko in zelo hitro vplivajo zunanje okoliščine, npr. slaba vzgoja ali pomanjkanje vzgoje, neurejen družinski položaj ipd.

Izhodišče za obravnavanje mladoletnikov, ki so storili kazniva dejanja, so potrebe posameznega mladoletnika za njegovo prevzgojo. Prav zato predvideva pozitivno kazensko pravo predvsem posebno vrsto kazenskih sankcij – vzgojne ukrepe, katerih namen in vsebina sta drugačna kot namen in vsebina kazni.3 Prevladuje namreč prepričanje, da je nanje mogoče uspešneje pozitivno vplivati.

Spoznanja različnih ved o človeku (medicina, psihologija, pedagogika, socialno delo) so pri raziskavah mladoletniškega prestopništva v okviru kriminologije pokazala, da je treba mladoletne storilce kaznivih dejanj obravnavati na način, ki se v izhodišču, sredstvih in načinu izvrševanja razlikuje od obravnavanja polnoletnih storilcev kaznivih dejanj.4

DELO V KORIST SKUPNOSTI

Delo v korist skupnosti ima v naši kaznovalni zakonodaji dvojen pomen. Predstavlja alternativno sankcijo oz. alternativen način izvrševanja sankcije ali pa predstavlja način odvračanja od kazenskega postopka.5

Čeprav je omenjeni institut v anglosaksonskih pravnih sistemih poznan že preko štirideset let, je bil pri nas uveden šele leta 1995 s sprejemom Kazenskega zakonika (v nadaljevanje KZ)6.

Novi KZ je tako prinesel kar nekaj sprememb tudi na področje mladoletniškega kazenskega prava predvsem z uvajanjem novih vzgojnih ukrepov, kamor sodi tudi delo v korist skupnosti.

S tem smo sledili številnim dokumentom Sveta Evrope, ki državam priporočajo, v kateri smeri naj razvijajo sistem obravnavanja mladoletnih storilcev kaznivih dejanj. Poudarja se predvsem razvijanje alternativnih načinov obravnavanja, ki omogočajo večjo individualiziranost obravnavanja in zmanjšujejo stigmatizacijo mladoletnikov zaradi izrazito negativnih učinkov na njihov razvoj.7

Delo v korist skupnosti sodi v t.i. »skupnostne sankcije«, ki se izvršujejo v skupnosti in ki jih mladoletniku naloži tožilec ali sodnik. Ideja izhaja iz koncepta restorativne pravičnosti, storilec mora odpraviti škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, z restitucijo ali kompenzacijo, z neplačanim delom za žrtev ali skupnost. V to kategorijo sodijo tudi treningi socialnih veščin, različne terapevtske interakcije ter seveda delo v korist skupnosti.8

Delo v korist skupnosti je torej ukrep, ki je posebej primeren, kadar ni znane ali individualne žrtve. Pri takem ukrepu storilec simbolično ali materialno povrne škodo na ta način, da opravi neko – za skupnost – koristno delo. S tem se »opere« krivde za dejanje in se simbolično spet integrira v skupnost.9

Pri obravnavanju mladoletnih storilcev kaznivih dejanj se v naši zakonodaji delo v korist skupnosti pojavlja kot vzgojni ukrep, ki ga izreče sodnik po končanem sodnem postopku, pa tudi kot ena izmed nalog pri odvračanju od kazenskega postopka. Uveljavitev omenjenega instituta je pomenila popolnoma nov pristop k obravnavanju mladoletnih storilcev kaznivih dejanj, kar je imelo za posledico, da se je le redko izvajal. Predhodno namreč ni bilo organiziranih posvetovanj in usposabljanj za vse sodelujoče pri izvajanju tega ukrepa.

Delo v korist skupnosti sodi v t.i. »skupnostne sankcije«, ki se izvršujejo v skupnosti in ki jih mladoletniku naloži tožilec ali sodnik. Ideja izhaja iz koncepta restorativne pravičnosti, storilec mora odpraviti škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, z restitucijo ali kompenzacijo, z neplačanim delom za žrtev ali skupnost.

Na podlagi tega je Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani v letih od 1995-1996 izvedel raziskavo, v okviru katere je izdelal metodologijo izvajanja tega ukrepa. Kljub temu pa so sodišča le redko izrekala to navodilo. Zato je isti inštitut v letih 2003-2004 opravil novo raziskavo, da bi identificiral vzroke za takšno stanje in predlagal spremembe zakona ali izvajanja, da bi ta ukrep zaživel tako kot v večini drugih evropskih držav.10

Slovenija je tako nove sankcije uzakonila na podlagi izkušenj tujih zakonodaj, nato pa je šele začela z eksperimentalnim izvajanjem in izdelavo metodike dela.11

DELO V KORIST SKUPNOSTI KOT VZGOJNI UKREP

Kazenski zakonik je leta 1995 uvedel nov vzgojni ukrep navodila in prepovedi (77. čl. KZ) in med desetimi navodili in eno prepovedjo navedel tudi delo v korist humanitarnih organizacij ali lokalne skupnosti, ki ga sodišče lahko izreče mladoletniku.

Določba 77. člena opredeljuje tudi časovni okvir navodil, ki smejo trajati najdalj eno leto. Podrobneje pa je opredeljeno tudi trajanje dela v korist skupnosti. Sodišče sme tako mladoletnemu storilcu kaznivih dejanj naložiti opravljanje del do največ 120 ur v obdobju šestih mesecev, pri tem pa mora biti to delo organizirano tako, da ni moteno mladoletnikovo šolanje ali njegova zaposlitev.

Takšno delo ne sme biti poniževalno, bilo naj bi socialno integrativno, mladoletniku pa naj bi omogočalo razvijati delovne navade, spretnosti in znanje.12

Izvrševanje navodila dela v korist skupnosti v skladu z 9. odstavkom 77. člena KZ pripravijo in vodijo organi socialnega varstva; pri samem izvrševanju tega ukrepa pa sodeluje in ga tudi nadzoruje sodnik za mladoletnike.

Če mladoletnik navodil ali prepovedi ne izpolnjuje, lahko sodišče namesto njih izreče vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva. Na to opozori sodišče mladoletnika, njegove starše, posvojitelja, rejnika ali skrbnika, ko izreče navodila ali prepovedi (11. odstavek 77. člena KZ).

V raziskavi Inštituta za kriminologijo je bilo ugotovljeno, da so tako sodniki kot socialni delavci zelo naklonjeni delu v korist skupnosti in da ta ukrep ocenjujejo kot primeren in potreben. Vendar pa je bilo v praksi izredno majhno število izrečenih napotitev na delo v korist skupnosti, saj sodniki niso želeli izrekati tega vzgojnega ukrepa, ker ga centri za socialno delo pogosto niso izvrševali, z obrazložitvijo, da za izvajanje tega ukrepa nimajo ?nančnih sredstev.

Kakor ostala navodila pa lahko sodišče izreče delo v korist skupnosti tudi ob vzgojnem ukrepu nadzorstvo organa socialnega varstva (78. člen KZ), ki pa v tem primeru nima narave samostojnega vzgojnega ukrepa. Tega ne smemo razumeti kot dovoljeno poostritev vzgojnega ukrepa, ampak kot odpiranje možnosti za intenzivnejše vključevanje sodišča v izvrševanje nadzorstva nad mladoletnikom. Ne gre torej za sočasno izrečena dva vzgojna ukrepa.13

V raziskavi Inštituta za kriminologijo je bilo ugotovljeno, da so tako sodniki kot socialni delavci zelo naklonjeni delu v korist skupnosti in da ta ukrep ocenjujejo kot primeren in potreben. Vendar pa je bilo v praksi izredno majhno število izrečenih napotitev na delo v korist skupnosti, saj sodniki niso želeli izrekati tega vzgojnega ukrepa, ker ga centri za socialno delo pogosto niso izvrševali, z obrazložitvijo, da za izvajanje tega ukrepa nimajo finančnih sredstev.

Država jim namreč ob uvedbi tega vzgojnega ukrepa ni zagotovila tudi sredstev za njegovo izvajanje (plačilo nezgodnega zavarovanja za mladoletnika).14

Omenjena raziskava je zato spodbudila tudi reševanje finančnega vprašanja na ravni ministrstev in dosežen je bil dogovor, da bo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve zagotovilo ustrezena finančna sredstva,15 do česar pa tudi po osemnajstih letih od uvedbe tega ukrepa še ni prišlo.

Člani raziskovalne skupine, ki so se zavedali zakonske neurejenosti financiranja tega ukrepa, so predstavnikom centrov za socialno delo na več sestankih ponudili možnost, da Inštitut za kriminologijo iz lastnih sredstev krije stroške nezgodnega zavarovanja. Kljub temu pa so nekateri centri za socialno delo vztrajno zavračali izvajanje ukrepa in niso želeli sprejeti ponudbe Inšitituta za kriminologijo.16

DELO V KORIST SKUPNOSTI KOT NAČIN ODVRAČANJA OD KAZENSKEGA POSTOPKA

Odloženi pregon

Državni tožilec ima diskrecijsko pravico, da pri določenih kaznivih dejanjih ne ravna po legalitetnem, temveč po oportunitetnem načelu. Tako ima možnost, da pri nekaterih kaznivih dejanjih (predpisana kazen do 5 let zapora) s soglasjem oškodovanca ne zahteva uvedbe kazenskega postopka, ampak mladoletnemu storilcu naloži kakšno izmed nalog, določenih v 162. členu ZKP.17

Ena izmed taksativno naštetih nalog je tudi oprava kakšnega splošno koristnega dela.

Takšno delo pa ni sankcija, ampak je njegova izpolnitev pogoj, da se mladoletnik izogne sodnemu postopku. Če v danem roku mladoletnik nalogo opravi, državni tožilec ovadbo zavrže, takšno zavrženje pa ima učinek ne bis in idem.

V tem primeru je ukrep zakonsko nedorečen, saj ZKP ne določa obsega dela. To pomanjkljivost je skušal rešiti podzakonski akt Splošno navodilo za enotno uporabo določb 162. čl. ZKP o odložitvi kazenskega pregona18, ki ga je 30. 11. 2004 sprejel vrhovni državni tožilec. V njem je določeno, da splošno koristno delo za mladoletnike ne sme presegati 60 ur v obdobju treh mesecev.19 Delo pa mora biti razporejeno tako, da ni moteno mladoletnikovo šolanje ali zaposlitev.

Tako kot v primeru vzgojnega ukrepa tudi v primeru odloženega pregona izvajanje dela pripravijo in vodijo centri za socialno delo, vendar tokrat ob sodelovanju državnega tožilca.

Postopek poravnavanja

Določba 161. a) člena ZKP ob upoštevanju Pravilnika o poravnavanju v kazenskih zadevah20 določa, da sme državni tožilec ovadbo zoper mladoletnika za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen zapora do pet let, odstopiti v postopek poravnavanja.

Četrti odstavek zgoraj omenjenega člena določa, da v primeru, če se vsebina sporazuma nanaša na opravljanje splošno koristnega dela, izvajanje sporazuma pripravijo in vodijo centri za socialno delo ob sodelovanju poravnalca, ki je vodil poravnavanje, in državnega tožilca.

Pravilnik o poravnavanju v kazenskih zadevah pa v 24. členu določa, da mora že sporazum med osumljencem in oškodovancem vsebovati tudi navedbo organizacije, kjer bo osumljenec opravljal splošno koristno delo, in način opravljanja dela. Pravilnik poravnalcu tudi nalaga, da o sklenjenem sporazumu obvesti CSD in organizacijo, kjer bo osumljenec opravljal splošno koristno delo. O izpolnitvi dogovorjenega dela osumljenec obvesti poravnalca, ta pa o tem poleg državnega tožilca obvesti tudi pristojni CSD.21

Ko tožilec prejme obvestilo o izpolnitvi sporazuma, ovadbo zavrže.

Tako odloženi pregon kot postopek poravnavanja torej pomenita alternativen način zunajsodnega reševanja kazenskih zadev.

Vendar pa ugotovitve Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, ki je podrobno analiziral statistične podatke za leti 2005 in 2006, kažejo, da je dostopnost mladoletnika do alternativnih načinov obravnavanja odvisna predvsem od tega, na območju katerega tožilstva živi, in ne od njegovih potreb, vrste in narave storjenega dejanja ter drugih okoliščin, vezanih na dejanje in storilca.22

Tudi novejši podatki ne kažejo bistveno spremenjene podobe. Med posameznimi okrožnimi državnimi tožilstvi je še vedno opaziti precejšnje razlike pri uporabi instituta odloženega pregona, pa tudi postopkov poravnavanja.

Iz Skupnega poročila o delu državnih tožilstev za leto 201223 izhaja, da so se državni tožilci za postopek odloženega pregona odločili za 181 mladoletnikov, od katerih jih je kar 162 oz. 85 % izpolnilo naloženo nalogo. V okviru odloženega pregona je bilo mladoletnikom najpogosteje naloženo ravno delo v korist skupnosti, in sicer v 107 primerih.

V postopek poravnavanja pa so okrožni državni tožilci v letu 2012 odstopili 52 mladoletnih storilcev kaznivih dejanj. S sklenitvijo sporazuma in nato z zavrženjem kazenske ovadbe so zaključili postopek zoper 27 mladoletnikov, kar je 52 %. Mladoletniki so vse sporazume tudi izpolnili.

Zanimivo je, da je situacija pri polnoletnih storilcih kaznivih dejanj in prekrškov popolnoma drugačna.

Kot kažejo statistični podatki, je število zadev, odstopljenih v postopek poravnavanja, majhno. V letu 2012 kar na petih okrožnih državnih tožilstvih ni bilo niti enega primera, ki bi ga odstopili v postopek poravnavanja. Nekoliko boljšo sliko dajejo podatki v primerih, ko so se državni tožilci odločili za odloženi pregon, ki se je v letu 2012 izvajal na vseh okrožnih državnih tožilstvih v državi.

PRIMER DOBRE PRAKSE

Kljub tem podatkom pa se sitaucija v zadnjem času vseeno nekoliko izboljšuje, saj centri za socialno delo pogosteje izvršujejo ukrep delo v korist skupnosti. Vendar pa do tega ne prihaja, ker bi bilo financiranje urejeno na zakonski ravni, saj se glede tega ni še nič spremenilo, temveč izključno zaradi iznajdljivosti centrov za socialno delo.

Pri tem je lahko dober zgled CSD Šiška, v katerem delo v korist skupnosti izvajajo že kar nekaj let, saj imajo sklenjene dogovore o sodelovanju z Domom starejših občanov Šiška, Varstveno delovnim centrom Tončke Hočevarjeve, Društvom za zaščito živali Trbovlje in Centrom za usposabljanje Dolfke Boštjančič. V teh štirih organizacijah lahko mladoletniki opravljajo delo v korist skupnosti kot vzgojni ukrep ali v primeru odloženega pregona. V vseh teh organizacijah so tudi mentorji, ki prevzamejo takšnega mladoletnika in spremljajo njegovo delo, nato pa centru za socialno delo pošljejo poročilo o opravljenem delu. Ne glede na te organizacije pa je po mnenju strokovne delavke24lahko vsako delo primerno. Pomembno je namreč, da mladoletnik uvidi, da je nekaj storil narobe in da z delom družbi poravna svoje kaznivo dejanje. Pri izbiri dela je pomembno le, da ga mladoletnik fizično zmore in da zanj ni nevarno.

Ukrep se ji zdi primeren predvsem pri prvih obravnavah mladoletnikov, kadar gre za situacijsko pogojene zadeve, ko npr. mladoletnik ni povratnik, ne izvršuje večjega števila kaznivih dejanj, ko obžaluje storjeno dejanje in je pripravljen prevzeti odgovornost.

Strokovna delavka omenjenega CSD poudarja, da stroški za izvršitev ukrepa niso tako visoki, da jih centri ne bi zmogli pokriti sami. To še posebej velja za manjše centre, v katerih se letno izvede zgolj nekaj primerov. Na CSD Šiška so tako mladoletniki ves čas, ko opravljajo delo, zavarovani za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni. Ker ne gre za velika finančna sredstva, morda 200-300 evrov letno, jih zagotavlja CSD sam. Kljub vsemu pa bi to področje dejansko morala urediti država.

Zanimivo je, da je situacija pri polnoletnih storilcih kaznivih dejanj in prekrškov popolnoma drugačna. Ukrep delo v korist skupnosti je namreč pri tej kategoriji storilcev zakonsko popolnoma urejen in težav pri njegovem izvrševanju praktično ni.

Iz tega izhaja, da so mladoletniki v naši ureditvi precej zapostavljena skupina. Na to kaže že samo podatek, da se za njih še vedno uporablja zakonodaja iz leta 1995. KZ-125 je v 5. členu napovedal sprejem posebnega Kazenskega zakonika za mladoletnike in čeprav je bil osnutek Zakona o obravnavanju mladoletnih prestopnikov, ki daje velik poudarek ravno alternativnemu obravnavanju mladoletnih prestopnikov, napisan že leta 2010, do danes še ni prišel v obravnavo.

S sprejetjem tega zakona bi Slovenija sledila težnji večine evropskih držav po izločanju določb o obravnavanju mladoletnih storilcev kaznivih dejanj iz splošnih kazenskih zakonov, s čimer se tudi poudarja potreba po različnem obravnavanju mladoletnih in polnoletnih storilcev kaznivih dejanj.26

Rešitev, da bi ukrep delo v korist skupnosti še bolj zaživel, vidim predvsem v tem, da se vprašanje njegovega financiranja po osemnajstih letih končno uredi na zakonski ravni, saj ne gre za visoke zneske. Naloga centrov za socialno delo je namreč organiziranje in izvedba ukrepa in nanje ne bi smeli prenesti bremena financiranja. Veliko truda pa bi bilo potrebno vložiti tudi v ozaveščanje celotne družbe o koristih takšnega ukrepa. Ukrep namreč ne prinaša koristi le za mladoletnike, temveč tudi za družbo kot celoto. V tem okviru bi bilo morda potrebno k sodelovanju pritegniti tudi več organizacij, v katerih bi mladoletniki lahko opravljali delo, s tem pa bi ukrep približali tudi večjemu krogu ljudi.

1 Naša kazenska zakonodaja ne pozna enotnega poimenovanja tega instituta, kar lahko povzroči nekoliko zmede. Zaradi tega je skozi celoten članek ukrep poimenovan »delo v korist skupnosti« in to ne glede na zakon, v katerem je urejen.

2 Povzeto po: Bavcon, Ljubo et al.: Kazensko pravo. Splošni del, (2004), str. 533.

3 Prav tam.

4 Prav tam.

5 Filipčič, Katja: Analiza in ocena zakonske ureditve dela v korist skupnosti v Sloveniji, v: Filipčič, Katja ur.: Uvajanje vzgojnih ukrepov dela v korist skupnosti in socialnih treningov, ( 2006 ), str. 55.

6 Ur. l. RS, št. 95/2004-UPB1.

7 Filipčič, Katja: Obravnavanje mladoletnih storilcev kaznivih dejanj – potrebujemo spremembe?, v: Podjetje in delo: Revija za gospodarsko, delovno in socialno pravo, (2009), str. 1580.

8 Filipčič, Katja: Delo v korist skupnosti – nov način prevzgoje mladoletnih prestopnikov v Sloveniji, v: RKK, 1, (2006), str. 30.

9 Dekleva, Bojan ur.: Nove vrste vzgojnih ukrepov za mladoletnike (predvsem poravnavanje z oškodovancem, opravljanje koristnega dela za skupnost ter programi socialnih treningov), (1996), str. 15.

10 Filipčič, Katja: Obravnavanje mladoletnih prestopnikov (storilcev kaznivih dejanj in prekrškov) v Sloveniji – analiza zakonodaje in njenega izvajanja, v: Obravnavanje mladoletnih prestopnikov v Sloveniji – analiza stanja in osnutek zakona, (2010), str. 10.

11 Filipčič, Katja: Obravnavanje mladoletnih delikventov primerjalnopravni vidik, (1998), str. 121.

12 Dekleva, Bojan ur.: Nove vrste vzgojnih ukrepov za mladoletnike (predvsem poravnavanje z oškodovancem, opravljanje koristnega dela za skupnost ter programi socialnih treningov), (1996), str. 94.

13 Bele, Ivan: Kazenski zakonik s komentarjem splošni del, (2001), str. 451-454.

14 Povzeto po: Filipčič, Katja: Obravnavanje mladoletnih prestopnikov (storilcev kaznivih dejanj in prekrškov) v Sloveniji – analiza zakonodaje in njenega izvajanja, v: Obravnavanje mladoletnih prestopnikov v Sloveniji – analiza stanja in osnutek zakona, (2010), str. 10.

15 Prav tam.

16 Filipčič, Katja: Izvajanje dela v korist skupnosti v Sloveniji, v: Filipčič, Katja ur.: Uvajanje vzgojnih ukrepov dela v korist skupnosti in socialnih treningov, (2006), str. 76.

17 Ur. l. RS, št. 47/2013 – NPB9.

18 Ur. l. RS, št. 128/2004.

19 Filipčič, Katja: Delo v korist skupnosti – nov način prevzgoje mladoletnih prestopnikov v Sloveniji, v: RKK, 1, (2006), str. 33.

20 Ur. l. RS, št. 58/2011 – ZDT-1.

21 Filipčič, Katja: Analiza in ocena zakonske ureditve dela v korist skupnosti v Sloveniji, v: Filipčič, Katja ur.: Uvajanje vzgojnih ukrepov dela v korist skupnosti in socialnih treningov, ( 2006 ), str. 65.

22 Filipčič, Katja: Obravnavanje mladoletnih storilcev kaznivih dejanj – potrebujemo spremembe?, v: Podjetje in delo: Revija za gospodarsko, delovno in socialno pravo, (2009), str. 1582-1583.

23 Dostopno na: http:// www.dt-rs.si/uploads/porocilo_2012_internet. pdf. (5. 1. 2014)

24 Pogovor sem opravila dne 4. 10. 2013.

25 Ur. l. RS, št. 50/2012-UPB2.

26 Povzeto po: Filipčič, Katja: Ocena mladoletniškega kazenskega prava v Sloveniji z evropske perspektive, v: Šelih, Alenka ur.: Sodobne usmeritve kazenskega materialnega prava, (2007), str. 126.