Kljub temu, da kazenska zakonodaja ureja in omejuje represivno oblast države, slovenski kazenski zakonik, KZ-1, še vedno ni bil znanstveno komentiran v velikem raziskovalnem projektu. To je po mnenju pravne stroke nezadovoljivo in celo zaskrbljujoče dejstvo, saj ima materialno kazensko pravo s svojo varstveno in garantno funkcijo izjemen pomen. Približno štiri leta nazaj so se začele priprave na prvo poglobljeno in sistemsko analizo celotnega kataloga inkriminacij, kasneje pa je pri delu sodelovalo 50 strokovnjakov z vseh področij prava ter tudi mnogi drugi. Komentar bo izdan leta 2018 in bo obsegal več kot 2000 strani. Prof. dr. Damjan Korošec je bil glavni pobudnik pilotne raziskave, sourednik z največjim bremenom znanstvenega usklajevanja in avtor z največjim deležem posameznih komentarjev.
Sprašujejo Liza Jerman, Domen Kilar Pahernik in Rok Pučnik
Nam lahko za začetek predstavite razloge za prihajajoči Komentar?
Vsak, ki se je količkaj resno ukvarjal z materialno kazenskopravno teorijo, je slej ko prej moral ugotoviti, da v Sloveniji, za razliko od nekaterih velikih pravnih sistemov, recimo nemškega, manjka celovit znanstveno poglobljen, t. i. znanstveni komentar kazenske zakonodaje. Zlasti posebnega dela, kjer je pomanjkanje celovitih znanstvenih analiz še posebej mučno.
To ne pomeni, da komentarjev posebnega dela nismo imeli. Bilo jih je kar nekaj, vendar zaradi objektivnih okoliščin, časa in drugih pogojev v katerih so nastajali in deloma tudi že zgolj zato, ker se je kakšnega lotil samo en avtor, recimo kolega Mitja Deisinger s svojim slovitim, če smem reči kar življenjskim delom, pač niso mogli biti tako obsežni in tako poglobljeni kot smo jih pogrešali.
V tem smislu se je že davno nazaj začela pojavljati potreba po takem projektu, realizacija pa je bila odlagana in odlagana. Približno štiri leta nazaj je nekaj učiteljev te fakultete le sklenilo, da bi bilo koristno vsaj na pilotski ravni nekaj vzorčnih, po posebnem ključu izbranih, inkriminacij KZ-1 komentirati na čim bolj poglobljeni znanstveni ravni.
Komu je ta komentar v prvi vrsti namenjen?
Veliki znanstveni komentarji na sploh, če pogledate recimo Schönke/Schröderjevega ali pa ogromne komentarje, ki imajo po dvanajst, pa tudi šestnajst knjig, ne morejo biti namenjeni začetnikom kazenskega prava. Tu že po volumnu vidite, da bi jih vsebina »ubila«. Tudi način obravnave je tak, da potrebuje velika izhodiščna znanja za razumevanje. Tudi naš komentar ni namenjen začetnikom, niti tistim, ki imajo malo časa in jih kazensko pravo ne zanima, ne tem z omejenim predznanjem, ne onim, ki so v kazenskopravni karieri zoper svojo intimno voljo. Takih pa, se bojim, ni malo.
Namenjen je tistim, ki se bodisi zelo poglobljeno zanimajo na ravni znanosti ali pa pravosodnega spopadanja s konkretnimi zadevami, ki naletijo na problem, ki mu teoretsko niso kos, čeprav načeloma že imajo ustrezna predznanja. Njih je potrebno servisirati s čim bolj poglobljeno in hkrati tudi dosledno široko sliko delikta, s katerim se spopadajo. Gotovo pa komentar ni namenjen obdolžencem ali potencialnim storilcem.
Ali lahko opišete, kakšna je bila vaša vloga pri tem projektu?
Bil sem glavni pobudnik pilotne raziskave, torej opredelitev, kako naj bi zgledala ustrezno poglobljena znanstvena analiza posameznih deliktov, ter hkrati avtor petih pilotnih komentarjev. Ti so bili zelo obsežni, ciljani po štirideset in več strani za posamezen člen. Potem je to teklo naprej kot je pač teklo znotraj uredniških dogovarjanj v iskanju ustreznih formalnih okvirjev, nenazadnje tudi finančnih, za tako velik projekt. Mene je doletela vloga tistega sourednika z največjim bremenom znanstvenega usklajevanja vseh komentarjev, vsaj tako mi priznavajo souredniki. Imeli smo srečo, da smo pridobili posebnega urednika za delikte zoper gospodarstvo, ki so vsebinsko zelo specifični, in jim uredniki na tej fakulteti vsebinsko nismo bili kos. Glede vsega ostalega pa sem nosil velik del dela in tudi največji delež posameznih avtorskih komentarjev od vseh soavtorjev.
Lahko opišete organizacijski ustroj, kako je potekalo delo z ostalimi avtorji?
Čeprav smo bili že vnaprej pričakovali, pa je pilotni projekt izpred štirih let še posebej boleče pokazal, da se bomo srečevali z inkriminacijami, ki bodo zahtevale posebna strokovna znanja zunaj kazenskega prava. Tako znanja posebnih podpanog prava, recimo volilno, civilno, družinsko, delovno pravo, socialno varnost, itn. kot tudi strok zunaj prava, npr. farmacija, medicina, v veliki meri tudi stroke, ki so bile presenetljive, na katere nismo niti računali, strojništvo, morjeplovstvo, obramboslovje.
Pri tovrstnih projektih po svetu lepo vidimo klasično željo sinergijskih učinkov med pristopom teorije in pravosodja. Slovenija je majcena država in ima zelo malo strokovnjakov na področju kazenskega prava, ki si lahko privoščijo, da se ukvarjajo samo s teorijo ter so s strani države ali pa kako drugače plačani za to posebno nalogo. Tako velikega projekta samo z njimi ne bi bilo mogoče izvesti. Zato smo poskušali pri vseh komentarjih kombinirati delo teoretika specialista ali superspecialista na področju kazenskega materialnega prava, vsaj z delom enega praktika, bodisi tožilca, sodnika ali odvetnika, in večino tudi z delom dodatnih strokovnjakov, bodisi s področja nekazenskega prava, bodisi neprava. Po mojem mnenju je takšno kombiniranje velika dodana vrednost tega projekta.
K sodelovanju ste privabili tudi študente. Kaj je bila njihova naloga, kako so jo izpolnili?
Delo uredništva na taki ravni zahteva ustrezno veliko tehnično in asistentsko podporo, tri do štiri asistente na urednika, tega pri nas ni. Nimamo niti tajnice. To je velik problem delovanja slovenske znanosti. Kar nekaj profesorjev na Pravni fakulteti v Ljubljani je razglasilo, da sploh nimajo časa ali interesa sodelovati na tem projektu. Take razmere delo zelo otežujejo.
Zato smo iskali rešitve in prišel sem na idejo, da bi lahko privabili študente. Interes za kazensko pravo pri študentih je velik, a ga s težavnostjo predmeta in izpita zamorimo, zato sem pričakoval tri do štiri sodelavce, potem pa se jih je javilo veliko več. Tako smo si lahko privoščili, da je delo potekalo v petnajstih problemskih skupinah (hujša posledica, objektivni pogoj kaznivosti, steki…), v katerih so bili vsi komentarji usmerjeno uredniško pregledani. Urednik bi sam moral misliti hkrati na 50-60 problemskih sklopov, kar je po mojem intelektualno nemogoče. Predlagane spremembe študentov je bilo sicer treba še enkrat prebrati, kar je spet vzelo približno tri tedne. Kljub temu, da sem pri delu študentov našel napake, pa je šele njihovo delo osvetlilo določene probleme, na katere smo se potem šele prvič resno osredotočili. Zato je bila vloga študentov zelo velika in izrazito pozitivna.
Kakšno pa je stanje projekta potem danes in kdaj bo končno izšel?
Pri tem projektu smo imeli velik privilegij, da smo lahko izbrali avtorje, sodelavce, ki so, kljub očitno enormnem dodatnem delu in obremenitvam na pomembnih strokovnih, znanstvenih in včasih tudi političnih funkcijah, našli osebno disciplino in ustrezno prioriteto, da so v rokih, ki so bili dogovorjeni, predložili izvrstne izdelke. Naleteli pa smo tudi na sodelavce, ki so izrazito dajali vedeti, kako nizko je prioriteta tega projekta v njihovih karierah, tudi kako nizko je zanje prioriteta kazenskopravne teorije nasploh. To je še posebno žalostno in hkrati alarmantno pri ljudeh, ki so s strani države plačani, da se ukvarjajo prav z znanostjo, in to na pravni fakulteti, ali na njenih satelitskih inštitutih. In ta peščica je grozno zavlačevala projekt in na nekatere še kar čakamo, kar je deloma verjetno tudi napačna odločitev uredništva. Res smo nekatere avtorje naknadno poskušali pridobiti, ko so prvi odstopili, ampak tu se zdaj pogovarjamo o terminih let, ne tednov in dni, zato res težno najdete utemeljen razlog, da je vse drugo v njihovih karierah bolj pomembno. Tudi to so realnosti in zdaj je kar je.
Kolegica urednica dr. Katja Filipčič se zdaj ukvarja še z zamudniki, od njene spretnosti je odvisno, ali bo to zdaj šlo v leta ali v mesece. Ampak končni cilj je, da bo besedilo šlo v lekturo še letos in da bo izšlo v zgodnji pomladi naslednje leto, kar je, upam, realistično.
Ste pri sodelovanju s to raznoliko ekipo opazili kakšne razlike praktikov in teoretikov, so vas kakšne razlike presenetile?
Delo z ljudmi je vedno zelo zahtevno, zanj je treba imeti tudi ustrezne talente, potrpljenje in empatijo ter obvladati socialne, psihološke in druge trike. Delo z znanstveniki na visokih kariernih položajih in pomembnih funkcijah, je delo z zelo posebnimi ljudmi, ki zahteva posebne talente in skrbnost, da jih ne užalite v njihovi, včasih upravičeni in včasih neupravičeni, samovšečnosti. Temu primerno so tako veliki projekti s tako pestrim naborom, vsaj za slovenske razmere, priznanih strokovnjakov, še posebej zahtevni in posebej naporni. Jasno je prišlo do trenj, do odkritih konfliktov na strokovni ravni, ki so bili včasih tudi neproduktivni in so hromili napredovanje projekta, ampak v grobem lahko rečemo, da smo jih znali razreševati.
Posebej ste me vprašali o razliki med teoretskim in praktičnim delom, a kot bolj problematične so se pokazale razlike v pogledih na posamezne institute in na kriminalitetnopolitične funkcije posameznih inkriminacij med pravnimi in nepravnimi strokovnjaki, tako kot tudi znotraj pravnih panog in podpanog. Predstave posameznih nepravnikov o pojmih, o namenu posamezne inkriminacije, o vprašanju krivde itd., so včasih res dramatično drugačne od pravnih. Srečali smo se z nekaterimi presenetljivim divergencami, homonimijami, ko smo npr. videli, da del sodne medicine razlikuje med pojmoma človeka in človeškega bitja. Pravniki o teh pojmovnih razlikah nismo niti sanjali. Najverjetneje pa so bile tuje tudi zakonodajalcu.
Med teorijo in prakso pa je seveda tako: teoretiki imamo čas, voljo in interes videti, kar se v praksi ne pojavi, ukvarjamo se tudi z inkriminacijami, ki so v praksi bolj ali manj nerelevantne. Zato od praktikov težko pričakujemo določena fundirana stališča o teoretskih vprašanjih, s katerimi se pri svojem delu ne srečujejo. Tukaj imajo teoretiki določene prednosti in obratno. Teoretik si včasih ne more niti predstavljati, kakšni problemi in tipi deliktov se pokažejo v praksi.
Včasih pa se tudi srečamo. Teorija denimo opozarja na slovensko posebnost, da v javnih in političnih razpravah meljemo o spolnih deliktih, hkrati pa Slovenija kljub izrazitemu interesu javnosti in politike za to področje nima inkriminiranega presenečenja kot tako imenovanega pseudoprisilitvenega ravnanja v spolnih deliktih, mnoge druge države pa ga imajo. Praksa je do takih opozarjanj pogosto vzvišena, češ da so akademske. Potem pa iz prakse izveš, da smo imeli napad s spolnim ravnanjem na žrtev, ki je med bruhanjem klečala pred straniščno školjko. V tem primeru ne moremo govoriti o prisili, ampak o presenečenju in vprašanje je, če je razlaga žrtve v smeri nemočne osebe v takem primeru teoretsko najboljša pot.
Ampak na kratko, sodelovanje z ljudmi je bilo lepo in zanimivo ter v veliki meri tudi zelo naporno.
Glede na to, da gre za tako velik projekt, ste se zgledovali po katerih že obstoječih delih, na primer po Deisingerjevem komentarju?
Veliki nemški komentarji so bili temeljni zgled. Pri tovrstnih projektih, ki nadgrajujejo, so komplementarni, če želite deloma tudi konkurenčni že obstoječim domačim projektom, je treba biti zelo previden, da se preveč ne naslanjamo na obstoječe projekte, že povsem z avtorskopravnega stališča. Uredniki, seveda pa tudi avtorji, smo morali še posebej paziti, da nismo bili preveč podobni obstoječim delom.
Mnogi avtorji poročajo, da namenoma starejših komentarjev sprva sploh niso preverili, ravno zato, da jim ne bi bili po nepotrebnem preveč podobni ali se z njimi ne bi preveč polemično ukvarjali. Mnogi avtorji, med katerimi sem bil tudi sam, smo najprej napisali lastno ogrodje in šli potem preverjat, kje je prišlo do razlik, včasih smo bili presenečeni, včasih pa pomirjeni, ker večjih razlik tako ali tako ni bilo.
Ciljna publika in posledično metoda avtorskega in uredniškega dela se med Deisingerjevim komentarjem in našim po naši oceni precej razlikujejo. Hitro pa smo ugotovili, kako ogromno dela je to za samo enega avtorja.
Kakor nam je vsem ostalo v spominu, ste vsi nosilci predmeta Kazensko pravo pogosto kritični do obstoječega Kazenskega zakonika. Lahko izpostavite nekaj glavnih zakonodajnih problemov, s katerimi se trenutno srečujemo in morda nekaj takih, na katere ste naleteli med pisanjem.
Naše kazensko materialno pravo ima številne probleme, ki pri tovrstnih velikih analizah seveda začnejo še bolj bosti v oči. Zakonsko pravo nastaja, kot nastaja, in kolikor vem, ne nastaja v idealnih pogojih nikjer na svetu. Ko preučujete posebni del kazenskega prava tako intenzivno 4 leta, kot smo to mi zdaj počeli, se zdi, da slovensko materialno kazensko pravo v posebnem delu nastaja v še posebno neoptimalnih pogojih. To se vidi v njegovi nekoherentnosti, kjer je včasih samo s seboj v nasprotju na kar več ravneh, v velikih težavah v izboru formulacij, logičnih ugankah, v številnih nejasnostih, itd. Trenutno je v nastajanju besedilo predgovora, ki bo identificiralo okrog 40 večjih problemskih sklopov, kar nekoliko presega obseg tega pogovora. Vprašanje je, ali to ne presega tudi ambicij slovenskega zakonodajalca, ne le, kaj bo zakonodajalec iz tega hotel, predvsem tudi znal in zmogel potegniti.
Vsekakor bo Slovenija poglobljeno sliko posebnega dela kazenskega prava dobila, mislim, da bo z našim projektom dovolj resno komentiran in argumentiran, da bo to sliko težko kar tako z levo roko zavrniti. V Sloveniji pa obstaja splošen problem, da je že sama kazenskopravna teorija na, po moji osebni presoji, primerjalnopravno zanimivo-specifičen način skeptična, sploh pa so pogosto skeptični tudi drugi, ki se ukvarjajo s kazenskim pravom tako ali drugače, do poglobljene kazenskopravne teorije, smiselnosti njenega obstoja in njenih funkcij. To je deloma pojav, ki je najverjetneje povezan z tradicionalnimi političnimi poudarjanji pomena fizičnega dela, prakse na račun teorije, vrednotenja na račun tipiziranja, tudi politike na račun prava, s splošno skepso do intelektualnega dela, do intelektualnih dosežkov, in do morda politično nevarnega poglobljenega dela na področju prava in še posebej represije. Bojim se, da glede na duhovno klimo na področju razumevanja vloge in pomena poglobljenega klasičnega kazenskopravnega dogmatičnega preučevanja posebnega dela kazenskega prava, utegne del slovenskih pravnikov tovrstni projekt že v izhodišču zavrniti kot nepotreben, neuporaben in morda celo škodljiv. Ta projekt nujno kritizira nekatere ustaljene vzorce razlage in razumevanja kazenskega prava, tudi take iz prakse, in zato zna koga tudi zaboleti, utegne se pojaviti obrambni mehanizem kritiziranja tovrstnih projektov kot takih. To bosta pokazali javnost in potem recepcija Komentarja, sam o tem ne bom preveč špekuliral, ne bi pa me presenetilo, če bi do takih pojavov prišlo.
Pričakujete vpliv Komentarja na pravosodno prakso oziroma prenos novih rešitev, ki ste jih zdaj izpostavili, ali se vam zdi, da je šlo tukaj predvsem za teoretičen napredek?
Kot veste je moč argumentov omejena. Pravijo, da pamet šepeta, neumnost pa se dere in tisti, ki se derejo, so po navadi bolj slišni. Ne pravim, da imamo v slovenskem kazenskem pravu veliko ljudi, ki se neumno derejo, tega ne trdim. Ampak moč tovrstnih argumentov je vedno zelo omejena. Upam, da bo slovenska teorija, predvsem pa sodna praksa, našla čas in voljo, prisluhniti tudi bolj tihim in skritim tonom, v tem projektu bo po mojem lahko našla veliko zakladnico možnosti izboljšati svoje delo.
Nisem si predstavljal, da ima del naslovnikov Komentarja do njegove izdaje odklonilno mnenje. Zanimivo se mi zdi, da so to ravno tisti, ki bi preko kritične analize obstoječega prava dobili povratno informacijo o svojem delu. So tudi to vzroki, da je bilo za komentar potrebnih kar 10 let od njegovega sprejema?
Praksa je po mojem ujeta v neke svoje vzorce delovanja in hlepi po instantnih, kratkih, hitrih, priročniških odgovorih za svoje probleme. Štirideset-stranski komentar inkriminacije posilstva npr. pa ne more biti instanten priročniški odgovor. V Komentar smo se trudili zajemati tudi primerjalno pravne in zgodovinske vidike in vse mogoče dimenzije, kjer je bilo to le mogoče in smiselno, ter seveda čim bolj poglobljene dogmatske interakcije znotraj posameznega delikta in med delikti. Za to tudi kot bralec potrebujete energijo in čas, prebava je daljša in zahtevnejša.
Da Slovenija ne vidi potrebe po tovrstnih raziskavah, zlasti kot se to pokaže pri pripravljenosti financirati take raziskave, je notorično dejstvo. Da zakonodajalec ni pripravljen tovrstnih raziskav usmerjeno naročiti, torej tudi plačati, preden bi delal veliko reformo kazenskega prava, je velika žalost slovenske realnosti, ki se strahotno kaže v kvaliteti kazenskega prava. Kazenski zakoniki se mašijo v kratkih časovnih intervalih z novelami ter s politično bolj ali manj koherentnimi skupinicami mašilcev.
Tudi v teoriji kazensko pravo zelo različno razumejo. Slovenija ima bogato tradicijo kriminološke percepcije kriminala in kazenskega prava z velikim begom kazensko pravnih teoretikov v kriminologijo in kriminološke vode in vztrajanju tam, ter samo še delnim ukvarjanjem s kazenskim pravom od tam, če sploh. Kar se pokaže v kvaliteti kazenskopravnih norm in teoretske razlage teh norm. To ni nujno samo pozitivno, kot si kriminologi radi predstavljajo, v zagledanosti v neko večjo širino razumevanja kazenskega prava.
Slovensko kazensko pravo je po moji osebni presoji tudi zelo politično homogeno, kar ni nujno v korist razumevanju dobrin in kazenskopravnih vrednostnih analiz. Po mojem je preveč enostransko, to mu gre v razvojno škodo.
Predvsem pa je premajhno. V Sloveniji je toliko prebivalcev, kot jih je v eni četrtini mesta Berlin, zato imamo pač tudi toliko kazenskopravnih teoretikov, kot jih ima delček Berlina, to je pa majcena količina. Med njimi niso le evropsko nadpovprečno dobri, upam si celo trditi, da je kvečjemu obratno.
To so danosti, v katerih sistem posebnega dela kazenskega prava funkcionira ali pa tudi ne funkcionira. Ampak ne glede na vse povedano, menim, da bo naš projekt velik korak naprej glede na sedanje stanje.
Mislite, da bo ta projekt mogoče spodbudil zakonodajalca, lahko pričakujemo KZ-2?
Prepričan sem, da na zakonodajalca ne bo imel vpliva; to, kako pravo nastaja, je kulturno, močno politično in komaj kaj znanstveno vprašanje, prav tako ali je družba pripravljena znanstveno nastajanje tudi ustrezno nagrajevat. Pri nas ni te kulture. V ta projekt nas je približno 50 sodelavcev vložilo nekaj 1000 zelo resnih delovnih ur, preračunano pa dobimo manj nagrade kot čistilec oken. To bi vam moralo povedati, da kakšne posebno svetle prihodnosti na tem področju ne more biti, ne na srednji in ne na dolgi rok.
Kako se potem zakonodajalec loteva sprememb, ki so tudi vedno pogostejše (lani novela KZ-1D, letos že E), na kaj se pri spremembah opirajo?
Res obsežni znanstveni komentarji, kakršen je tudi ta, ne mislijo samo na uporabnika prava, ki mora tožiti ali soditi, ne mislijo le na vzdihe vzhičenja s strani kolegov teoretikov, v smislu: »Tale je pa to res zelo pametno napisal,« torej ne merijo na promocijo avtorja v kariernem ali znanstvenem smislu, ampak pomislijo tudi na razvoj zakonskega prava in s tem na zakonodajalca.
Seveda je sodniku okrajnega sodišča nekje na neki periferiji že tako periferne Slovenije, ko sodi primer male tatvine lahko ali pa mu celo mora biti vseeno, kakšne pomisleke zdaj komentator vidi v neki primerjavi med Slovenijo in Nemčijo, ko ugotavlja, kako je pri nas urejen prilastitveni namen. On se s tem ne more ukvarjati, to ni njegova naloga in ga bo taka razprava samo zmotila ter se mu bo zdela kontraproduktivna.
Zakonodajalec pa bi moral biti sposoben najti kadre, da ves Komentar preberejo, s predznanji na področju kazenskega prava, da vidijo vse te nove podatke, in so tudi na ta vprašanja pozorni. Če bi zakonodajalec želel, bi na ta način našel številne, po mojem zelo utemeljene, resne in bogato argumentirane kritike obstoječega stanja, na katere bi resen zakonodajalec moral reagirati. Vendar je zakonodajalec pojem, ki ga lahko različno razlagamo; to je lahko zakonodajna veja oblasti kot neka abstrakcija, ali pa je to tista nesrečna uradnica na ministrstvu za pravosodje, ki ima 6 tednov da pripravi osnutek zakona in potem piše maile po fakultetah, če bi ji kdo pomagal.
Po mojem vedenju je slovenski zakonodajalec zelo nebogljen na področju materialnega kazenskega prava. Tudi fakultetna struktura nosi del krivde, da je do tega prišlo. Najbrž pa bo rešitev iz tega zgolj v dvigovanju standardov in zahtevnosti na področju kazenskopravne znanosti in ne v prilagajanju povprečnim zanimanjem in interesom in nagrajevanju takih in drugačnih priljubljenosti.
Ali imajo te pogoste novele kakšen vpliv na teorijo?
Pogoste novele so lahko znak nekega posttranzicijskega časa, časa po izrednih razmerah, za katerega je značilno, da zakonodajalci hitijo s spreminjanjem prava. Lahko so tudi odraz slabega prava, ki ga poskušajo »flikat« kakor hitro se da, da zapolnijo najhujše napake in pravne praznine. Lahko so odraz slabega zakonodajalca, ki ne zna vseh potrebnih sprememb narediti v eni celoviti reformi. Lahko so tudi odraz politične razsekanosti družbe, kjer je celovita reforma neizvedljiva, ker so ljudje, ki so tega sposobni med seboj (ideološko) sprti. Vsekakor pa tako pogoste novele niso dober znak.
Ali se zaradi pogostih novel spreminjajo kateri dogmatični pogledi? Bo ta komentar še relevanten, ko bomo z novelami nekje bolj pri koncu abecede?
Velika večina problemov, ki jih ta komentar izpostavlja, je trajnejše narave, tako rekoč neodvisnih od novel. Marsikatere manjše težave pa so s takimi novelami odpravljive, in seveda bo potrebno Komentar posodabljati. Takšni projekti so živa tkiva, ki živijo s pravom, znanostjo in stroko. Marsikateri uredniki ali avtorji se umaknejo (ali umrejo) in jih potem drugi nadomestijo. To so dolgoročni projekti, zdaj smo ga začeli in upam, da bo šel naprej. Vsi želimo, da bi bilo majhnih, trapastih reform čim manj, npr. novel, ki zgolj dodaja inkriminacijo pasjih bojev ali pa novele, kakršna je bila »gasilska« KZ-1B, ker je bilo treba na hitro reagirati na določena stališča, ki jih je zakonodajalec štel za nevzdržna. Potem, pa se je v njej lotil … prostovoljnega odstopa od neprimernega poskusa! V takih novelah je jasno, da zakonodajalec ne razume ne znanstvenih, ne strokovnih, ne političnih prioritet, ne ve kaj dela. Hkrati pa npr. iz novele v novelo pušča tako rekoč popoln kaos na področju objektivnega pogoja kaznivosti, hujših posledic… Tako da se včasih človek sprašuje, ali je sploh smiselno poskušati znanstveno vplivati na zakonodajalca. Mislim, da za konstruktivno vplivanje na zakonodajalca vsaj pri nas v kazenskem pravu sploh ni pravih vzvodov v znanosti.