Pod roke mi je nedavno prišla serija Black Mirror, ki prikazuje temačen, pesimističen ali pa morda celo realističen vpogled v prihodnost človeštva pod taktirko razvoja tehnologije. Vsaka epizoda trisezonske serije prikazuje drug aspekt prihodnosti, ki meče protagoniste v nečloveške stiske, iz katerih vedno znova ni izhoda.
V časih prisluškovalnih afer, icloudov in googlov, ki nadzorujejo in si lastninijo naše celotne osebnosti, je morda primerno pomisliti ne samo na reševanje današnjih problemov, temveč se tudi vprašati, kam vse to vodi, ter kaj to pomeni za človekove pravice. Zato se mi je zdelo najbolje, da obdelam vsak posamičen del serije z vidika nevarnosti tehnologije za naše pravice, katerega prikazuje.
1. del 1. sezone
ZGODBA: Princesa Susannah, ljubljenka britanske kraljeve družine je ugrabljena, odkupnina, ki se zahteva, pa je nenavadna: premier Callow mora na javni televiziji opraviti spolni akt s prašičem, če naj bo princesa izpuščena. Ko prične Callow izgubljati podporo javnosti zaradi svoje obotavljivosti, se odloči za obsceno dejanje. Ironija leži v dejstvu, da je princesa izpuščena pol ure preden se prične oddajanje predsednikovega dejanja v živo po televiziji, kar sporoča, da je imel ugrabitelj v mislih zgolj senzacionalizem ter prikaz vojarističnih apetitov javnosti ter želje premiera po moči.
OCENA: Že v naši dobi resničnostnih šovov, instagramov ter apetitov javnosti po čedalje bolj škandaloznih novicah ter javnih prangerskih obešanjih tovrsten razvoj dogodkov v prihodnosti ne bi bil presenetljiv. Konec koncev zelo uspešna kandidatura Donalda Trumpa v veliki meri temelji na šovu. Menim, da je bila želja tega dela prikazati popoln izbris meje med zasebnim ter javnim, med tabujem in normo, do katerega prihaja v današnji družbi. Internet je konec koncev omogočil neomejeno svobodo govora, izražanja ter posledično tudi obscenosti; še več, te so v današnji družbi nagrajene z velikim številom ogledov.
2. del 1. sezone
ZGODBA: Ta del je veliko bolj distopičen; v prihodnosti vsi živijo v majhnih zapornih celicah, obkroženi z velikimi digitalnimi zasloni, na katerih se prisilno predvajajo tako pornografija kot druge oblike obscene zabave, za vse to pa morajo rezidenti “plačevati” preko poganjanja koles (na dinamo) večino dneva, na ta dinamo pa deluje vsa energija, ki so je prisilno deležni. Na nek način govorimo o fevdalni prisili ter zasužnjenosti v lastno konsumpcijo. Edina svetla točka, ki jo uspavani od poceni razvedril vidijo ter dejansko imajo je dobri stari Talent Show, katerega jim ves čas oglašujejo po zaslonih. Talent Show jim predstavlja izhod ter slavo, ki je v te družbi edina dobrina ter vrednota, na katero so sploh še občutljivi. Glavni protagonist zato zapravi vse denarne enote, ki jih je prikolesaril, da predmetu svoje afekcije, dekletu, ki želi peti na Talent Showu, kupi karto, da se ga ta lahko udeleži, nato pa dekle (katerega vodje tekmovanja tako kot vse druge pred nastopomo močno zadrogirajo) po izvrstnem nastopu žirija oceni kot bolj primerno za pornografijo, zato jo je protagonist primoran cele dneve gledati v pornografskih materialih na zaslonih, ki ga obkrožajo.
OCENA: Precej prepričana sem, da je bila ideja za vzeta iz knjige Krasni novi svet Aldousa Huxleya. Posamezniki v distopični družbi prihodnosti so izpraznjeni vseh vrednot, nesramni, uspavani z zabavo, spolnostjo ter drogami, razdeljeni v kaste, četudi samo dve (to je, poganjalci koles in žirija talent showa).
Vprašanje pa ostaja, kako daleč od temnega scenarija Huxleya smo danes? V svetu, v katerem je kmetijska produktivnost tako velika, da se morata s pridelovanjem hrane ukvarjati le 2% prebivalstva, je brezposelnost velika, naša produktivnost pa bo najbrž res kmalu zreducirana na vzdrževanje nam tako pomembnega električnega toka, ki poganja naša digitalna razvedrila. Prav tako si družbe, v kateri so vsi nadzorovani ter omamljeni ni težko predstavljati, saj deloma v njej že živimo. Ne prenesemo misli na to, da par minut ne bi bili okupirani z razvedrilom, naš attention span je zreduciran na kakšne tri sekunde in farmacevstka industrija cveti od prodaje adderalla in ritalina.
Potrebe po svobodi govora v tem svetu sploh ni; kajti uspavani, zamoteni od resničnosti ter izolirani postanejo prebivalci tega kompleksa pasivni ter sužnji svojih najnizkotnejših refleksov.
3. del 1. sezone
ZGODBA: Ljudem je bil vcepljen bolesten strah pred hipnozo, ki bi jih privedla do tega, da bi imeli lažne spomine ter bi priznavali zločine, katerih nikoli niso storili, zato si celotna populacija vgradi “bean” (fižolček) za levo uho, ki skozi oči posname ter shrani vse, kar se nam pripeti (skupaj z zvokom). Te posnetke lahko kadarkoli projeciramo prijateljem, si znova in znova predvajamo naš razgovor za službo ter se prepričujemo, da je bil pogled, ki so nam ga tam namenili, neprijazen, ter celo, kot se zgodi v primeru tokratnega protagonista, postanemo obsedeni z idejo, da nas naša žena vara, dokler nas to ne pripelje do poskusa umora njenega domnevnega partnerja ter tega, da jo prisilimo, da nam pokaže posnetek spolnega odnosa, ki ga je imela z njim, zgolj zato, da si ga lahko sami avtomatično posnamemo na fižolček ter si ga znova in znova predvajamo.
OCENA: Glede na obete mikročipinga ter dejstvo, da sem na oglase podobnih naprav, sicer malo manj dodelanih, že naletela na internetu, se mi to res ne zdi tako nepredvidljiv scenarij. Ljudje smo čedalje bolj paranoični, zmanipulirani, nihče več ničesar nikomur ne verjame na besedo, priče kot dokazno sredstvo so čedalje manj cenjene, skupaj z njihovimi prisegami, prav tako pa nam je v svetu paranoje pred terorizmom bolj pomembna nacionalna varnost kot naše svoboščine, še posebej zasebnost. Ko se namreč protagonist v seriji vkrca na letalo, mora pred tem pokazati posnetek zadnjih 48 ur svojega življenja policistu na letališču kot del rutinskega pregleda. To pa ni preveč daleč od sporočil The Patriot Acta ter podobne zakonodaje, ki nam je bila preko paranoje vsiljena v zadnjih par letih. Prav tako to ni daleč od tega, da dokumentiramo vsako sekundo svojega življenja preko snapchata, facebooka, instagrama oz twitterja ter jo kasneje občudujemo, analiziramo in se z njo mučimo.
1. del 2. sezone
ZGODBA: V sodobni družbi ni več žalovanja; vsa čustva, četudi zelo zdrava, je potrebno odpraviti, utopiti v iluziji, da se status quo nikoli ni spremenil. Ko protagonistki umre partner, ji je najprej s strani prijateljice predstavljena spletna klepetalnica, ki analizira vse statuse in tvite pokojnega ter jih algoritmira v pogovor. Če nam je to všeč, lahko uploadamo še privatne pogovore, da ima naš sogovornik še bolj reprezentativno osebnost. Če nam celo to ni dovolj, lahko uploadamo video ter zvočne posnetke ter se tako cele dneve z njim pogovarjamo po telefonu. In končno; če nam to ni dovolj, si lahko kupimo robota iz silikona, ki izgleda kot naš preminuli partner ter govori kot on, le da nima nobenih čustev. Vse to zamakne žalovanje protagonistke za več kot eno leto, saj še naprej živi v iluziji, ki jo čedalje bolj straši.
OCENA: Že prej omenjeni Ritalin (v ZDA jemljejo odrasli kot sredstvo, s katerim so skoncentrirani na delo cel dan), ki je precej podoben moderni somi iz Krasnega novega sveta, je le eden izmed poskusov medikalizacije normalnosti, na pot katere stopa današnja družba. Sekularnost v obliki zaničevanja in posmehovanja duhovnosti pa rojeva le nove probleme, predvsem z vidika žalovanja. Koliko časa bomo pustili, da je člen naše družbe nesposoben zaradi žalovanja? In zakaj ne bi tega obdobja zreducirali na nulo? Zakaj ne bi žalovanja odpravili? Omenjen pristop iz tega dela serije me res ne preseneča kot nadaljni razvoj družbe iluzij, v kateri živimo. Facebook naj bi namreč kmalu dopustil možnost, da po smrti pooblaščenec te osebe (“legacy contact”) upravlja njen fb profil, sprejema oz zavrača prošnje za prijateljstvo, objavlja fotografije, statuse ter odgovarja na sporočila[1]. Facebook je prav tako omogočil aplikacijo Sanctri, ki omogoča “žalovanje” v obliki vzpostavitve svetišča preminuli osebi, katerega sami urejamo in zelo spominja na sam spletni profil[2]. Pa tudi, če našteti mehanizmi ne bi obstajali, omogoča današnji splet veliko maneverskega prostora za tovrstno ravnanje in iluzijo življenja po smrti sam po seb; tudi jaz sem že doživela, da je preminula oseba “objavljala” youtube posnetke na svojem fb profilu po smrti, saj se je to njenim bližnjim zdel primeren način ohranjanja spomina nanjo.
2. del 2. sezone
ZGODBA: Protagonistka se prebudi v neznani hiši brez spomina na to, kdo je. Meni, da ima hčerko, saj najde sliko majhne deklice v hiši, nato pa opazi, da so pred hišo ljudje, ki jo kot zombiji snemajo s telefoni ter ignorirajo njena prestrašena vprašanja. Nato opazi lovce, ki so zgolj srhljivi, tragi-komični, infantilno zamaskirani bounty hunterji, ki jo z orožjem lovijo. Ko beži pred njimi, ji je natvezenih cel kup laži o organizaciji, ki je zasužnjila svet preko telefonov, o lovcih, ki lovijo tiste, ki niso obsedeni s telefoni, ter načrt o pokončanju te organizacije. Ko končno pride na sedež te zlovešče organizacije, jo priklenejo na električen stol ter obrnejo proti velikemu gledališkemu občinstvu. Povedo ji zgodbo o tem, da je morilka, saj je skupaj s svojim fantom ugrabila, ubila ter kasneje zažgala tisto deklico iz slike. Ob vsem tem ji prikazujejo videe nje ter njenega fanta iz novice ter sojenja kot dokaz. Nato jo peljejo skozi parado sramotenja, ko ljudje s telefoni nanjo mečejo gnile paradižnike, nato pa jo odvlečejo v hišo, v kateri se je prebudila, jo priklenejo na možganske elektrode ter ji znova in znova predvajajo videe dekleta, katerega je umorila. Za tem ji izbrišejo spomin ter čakajo, da se prebudi, ter to storijo znova in znova, dan za dnem, leto za letom. Vse skupaj se namreč dogaja v White Bear Justice Parku, ki je neke vrste moderni živalski vrt, saj lahko obiskovalci, od otrok do starejših sodelujejo v “demokratičnemu” procesu kaznovanja storilke kaznivega dejanja, to pa lahko zraven še snemajo, kot da so v resničnem zabaviščnem parku. Vsak dan je le rutina mučenja iste osebe na isti način.
OCENA: Ideja epizode se poigrava z našimi modernimi željami po čim večji kazenski retributivnosti ter generalni prevenciji, ki v tem primeru presega kakršnokoli mero maščevalnosti, temveč se preliva v “telo za oko”. Tovrstni kazenski sistemi pa paradoksalno v veliki meri slonijo na apatiji, na mehanskosti zombijev, ki hodijo v kaznovalni park in snemajo mučenje s telefoni. Izraz mučenje pa se v moderni dobi ne nanaša na izbris spomina, saj izbris spomina velja za nekaj pozitivnega, kar naj bi te odrešilo vseh muk tega, da veš za svoje grehe. S tem, ko obsojenki vsak večer izbrišejo spomin, naj bi ji pomagali. Za 8 ur lahko mirno spi. White Bear je po mojem mnenju najbolj temačen del serije, saj se dotika vprašanj kaznovanja, voajerstva, linča ter želje po prangerjih, ki je značilna za moderno krvi lačno družbo. Najbolj temna tema tega dela pa ostaja izbris spomina. Bi moderna družba izbris spomina sploh dopuščala? Imamo pravico do lastnih spominov? So te deli naše zasebnosti, morda osebnosti? Dostojanstva? So naša lastnina? So del naše pravice do družinskega življenja? In če bomo ugotovili, da ne spadajo nikamor, bomo res vsi potrebovali “fižolčke” iz 2. dela 1. sezone, da se obvarujemo pred tovrstnimi posegi? Od onesposabitve nevronov do inducirane amnezije obstaja že danes veliko načinov izbrisa spomina, čeprav radi menimo, da gre za stvar daljne prihodnosti, katere se nam ni potrebno bati.
3. del 2. sezone
ZGODBA: Glavni protagonist je igralec, ki z rokami, telesom in glasom upodablja ljubljenca občinstev pred malimi zasloni, modrega medveda Walda, ki ima izrazito obscen, vsebine in humorja izpraznjen situacijski (ne)smisel za humor. Televizijska mreža zaradi njegove naraščajoče popularnosti zahteva, da Waldo kandidira za poslanca. Modri medved Waldo začne s svojimi iztegnjenimi sredinci, zlobo in primitivnostjo, ki bi ji zavidai sami scenaristi filma Idiocracy, pridobivati ogomne števile glasov. Waldo je črni scenarij demokracije v prihodnosti; ta bo postala šov, neosebna, nepolitična, netransparentna (saj nihče niti ve ne, kdo Waldo v resnici je, prav tako ni nikomur mar), neodgovorna in nesposobna, zaciklana v pozabo tega, kaj naj bi izvorno bila.
OCENA: V prihodnosti je demokratični process zminimiziran na burko, na tekmovanje v voajerstvu, obscenosti, senzacionalističnih, fašisoidnih ter žaljivih izjavah, demokratični proces je namreč pomemben le, če je zadosten šov. Tudi identiteta in transparentnost kot že rečeno nista pomembni – ni pomembno, da je novi frontrunner moder digitalen medved. Apatija je dosegla takšno dno, da je edina oseba, kateri je mar za volitve, Waldov nasprotnik. Celo nasprotnikovi sekretarki je tako vseeno, da spi z Waldovim nosilcem in ne razume, v čem je problem. Waldo na drugi strani kaže še eno grdo plat demokratičnega procesa, ki je v digitalizirani eri prišla na plan: anonimnost omogoča velik maneverski prostor za žaljivo izražanje, za agresijo brez razloga, kar vidimo že dandanes na spletnih forumih.
1. del 3. sezone
ZGODBA: Gre za najdaljši del te serije, ki je obenem najkompleksnejši.
Najprej se srečamo z antagonistom in protagonistom, ki skupaj sedita v oddaljeni koči, kamor naj bi pobegnila vsak po svojem nelegalnem, travmatičnem dogodku. Tam naj bi v tišini živela že pet let, a naj se ne bi pogovarjala o svojih individualnih razlogih za pobeg od civilizacije.
Antagonist prične svojo pripoved o tem, da je nekoč bil vodja semilegalnega podjetja, v katerem je pomagal fantom, ki ne znajo z dekleti, reči prave besede ko so jih te srečali. Preko tehnologije fižolčkov iz 3. dela 1. sezone serije z njimi hodi na zmenke ter jim govori skozi uho, kaj naj v danem trenutku storijo oziroma rečejo. Eden od njegovih trenirancev na zmenku ponesreči reče “glasovom v svoji glavi”, torej antagonistu, naj mu dajo mir, saj se poskuša osredotočati na svoj zmenek. Dekle to sliši, razume, kot da ima on tako kot ona hude probleme s prisluhi oziroma shizofrenijo ter ubije sebe ter njega, saj meni, da bo obema bolje, če bosta mrtva.
Antagonist nadaljuje, da je bila njegova nekdanja redna služba sicer pogovor z replikami. Za elektropodjetje je namreč po tem, ko so na majhen čip naredili repliko naše osebnosti, ki je mislila, da je dejanska oseba, govoril s to repliko ter ji dajal navodila, jo ustrahoval z time-lapse izolacijo (zavrtel jim je fiktivni čas za denimo pol leta, v tem času je replika že napol znorela) ter jo na koncu zlomil ter pripravil do tega, da je resničnim nam elektronsko iz svojega netelesnega čipa upravljala stanovanje ter opravke – zapekla toast kolikor ga imamo radi, saj je take stvari vedela o nas ter bila naša tajnica. Ujeta v beli sobi, ki je bila zgolj iluzija, četudi je bila replika še kako resnična oseba.
Nato še protagonist pove svojo zgodbo – ko je ugotovil, da je njegovo dekle noseče ter da želi splaviti, jo je prigovarjal, da se imata rada ter naj zato obdrži otroka. Ta ga je nato “blokirala”, kar pomeni, da je v njegovih očeh ona postala le siva senca, njenega govora pa ni slišal, v njenih očeh pa je on postal ta senca. Ko jo je več let iskal ter jo nekoč našel, jo je želel ustaviti, vendar je ona poklicala policijo. Policija je nato, podobno kot danes poznamo prepoved približevanja, “legally enforced the block”, kar je pomenilo, da ta drži do smrti ter da se osebku ne moreš približati na manj kot 10 metrov, saj to dejanje preko GPS-a avtomatično prikliče policijo. Block se je prenašal tudi na potomce, zato protagonist ni mogel videti svojega otroka (bil je siva senca tako kot njegova mama), zato se je vsak božič pripeljal do njihovega stanovanja in opazoval rast otroka skozi leta ter skušal mimo blocka razpoznati njegove lastnosti. Nato njegovo bivše dekle umre v prometni nesreči, zaradi česar lahko vidi svojega otroka prvič po več letih, saj je block umrl skupaj z njo. Ko se upajoč ter poln veselja odpravi do hiše očeta bivšega dekleta pa vidi, da ima otrok azijske poteze ter ugotovi, da ni njegov, temveč od skupnega prijatelja protagonista in otrokove mame, s katerim sta se zelo veliko družila. To ga tako sesuje da v afektu nenamerno ubije dedka tega otroka.
Ko protagonist konča pripoved se zave, da je on prav tako replika, o katerih je antagonist razlagal, ter da je ravnokar uradno priznal kaznivo dejanje, na podlagi česar bo obsojen. Nato ugotovimo, da pet let tihega druženja v tej samotni koči ni nikoli preteklo, temveč je šlo za še en fiktiven time-lapse, antagonist je namreč po novem zaposlen v pravosodju, kjer opravlja tovrstna zaslišanja replik, katere muči ter manipulira z vrtenjem časa, prikazovanjem nostalgičnih spominov (pred to hišo je denimo ležalo truplo otroka, ki je po smrti dedka sam umrl v snežnem metežu, ko je šel po pomoč), lažmi ter predvsem njihovo popolno odsotnostjo zavedanja, da gre za zaslišanje.
OCENA: Pravica do stikov, pravica do poštenega zaslišanja, domneva nedolžnosti, pravica do zasebnosti ter še marsikatera druga pravica je na udaru v tej viziji distopične prihodnosti. Spet se lahko navežem na vdore države v informacijsko zasebnost, na strah pred terorizmom, na vračanje manipulativnih, mučiteljskih praks za izvabljanje priznanj. Tudi kazenske sankcije dobijo preporod: antagonistu je dana domnevno milejša kazen za svoj zločin voajerstva, ki je vodilo do umora; blokiran je s strani celega sveta. Vsi so sive sence, on pa ima (domnevno) prostost. Moderna družba se vede, kot da gre za hišni zapor. Kot da je nation-wide block obsojencu prijazna, alternativna oblika sankcije.
Tudi “block” kot pereči institut tega dela serije ni tako nelogičen razvoj dogodkov; že če nas danes nekdo izbriše oziroma blokira iz svojega digitalnega življenja ter pridobi prepoved približevanja s strani policije smo pri blocku iz serije. Razlike ni več.
Morda najbolj kontroverzen in daljnosežen napovednik pa se nanaša na ravnanje z umetno inteligenco ter kloni, torej “replikami”; po nekaterih podatkih naj bi jih po svetu korakalo že veliko. Vprašanje pa je, kako bomo tovrstne subjekte subsumirali pod člene naših ustav. Bodo morda živali? Stvari? Bo psihološko mučenje umetne intelligence dovoljeno? Je replika kot netelesen klon naše osebnosti sploh človek? Je morda le storitev, tako kot Siri? In končno - bomo res dopustili, da gredo stvari tako daleč?