Povzetek:

Takole nekako bi zvenel prevod prvega odstavka lepo spisanega elektronskega pisma, ki je pred kratkim prispelo na moj naslov. Čez teden se pojavi še eno; tokrat se za moj prispevek poteguje revija Sociology Study. Ko se pomirim od navdušenja, da tuje revije kar tekmujejo za moje članke, želim zadevo preveriti na internetu, ker za reviji še nisem slišala, prav tako pa je nenavadno, da bi založnik takole snubil avtorje. Za obe reviji se izkaže, da jih zalaga isto podjetje: David Publishing Company. Rahla šlamparija, pomislim, da me za isti prispevek isti založnik novači za dve različni reviji – primer desne roke, ki ne ve, kaj dela leva. A tudi to je opravičljivo, saj gre morda za različne ljudi, ki delajo za različne revije istega založnika, pa nimajo ravno dobrega sistema nadzora ali se ne pogovarjajo med sabo. Kdo ve. Errare humanum est. Preverim spletno stran založnika. Na prvi pogled čisto v redu; daje vtis mladega podjetja, ki se poskuša prebiti na tržišče. Vseeno mi zadeva malce smrdi, nekaj mi pravi, da visi slika malce postrani in da za to ni kriv moj astigmatizem.

 

Ali kako dober glas seže v deveto vas

“Spoštovani, z veseljem smo opazili, da ste na 11. letni konferenci Evropskega kriminološkega društva predstavili prispevek z naslovom “Criminological dimensions of road (un)safety”. Zelo smo zainteresirani za vaš prispevek in bi zato, če omenjeni prispevek ni bil že kje drugje objavljen ali če imate druge neobjavljene članke, želeli vaš prispevek objaviti v Journal of US-China Law Review.”

Takole nekako bi zvenel prevod prvega odstavka lepo spisanega elektronskega pisma, ki je pred kratkim prispelo na moj naslov. Čez teden se pojavi še eno; tokrat se za moj prispevek poteguje revija Sociology Study. Ko se pomirim od navdušenja, da tuje revije kar tekmujejo za moje članke, želim zadevo preveriti na internetu, ker za reviji še nisem slišala, prav tako pa je nenavadno, da bi založnik takole snubil avtorje. Za obe reviji se izkaže, da jih zalaga isto podjetje: David Publishing Company. Rahla šlamparija, pomislim, da me za isti prispevek isti založnik novači za dve različni reviji – primer desne roke, ki ne ve, kaj dela leva. A tudi to je opravičljivo, saj gre morda za različne ljudi, ki delajo za različne revije istega založnika, pa nimajo ravno dobrega sistema nadzora ali se ne pogovarjajo med sabo. Kdo ve. Errare humanum est. Preverim spletno stran založnika. Na prvi pogled čisto v redu; daje vtis mladega podjetja, ki se poskuša prebiti na tržišče. Vseeno mi zadeva malce smrdi, nekaj mi pravi, da visi slika malce postrani in da za to ni kriv moj astigmatizem.

Prvič, pogled v zadnjo številko pokaže, da so zbrane teme malce razmetane. Bolj podobno kolažu kot tematski reviji. Drugič, zakaj bi pravzaprav pravna revija, še posebej ameriško-kitajska želela objaviti kriminološki članek, ki se v ničemer ne nanaša ne na kitajske ne na ameriške razmere. Po pravici povedano, to bi najbrž moral biti pomislek številka ena, a po drugi strani so me naučili, da se podarjenemu konju ne gleda v zobe – še posebej, če ti deli komplimente.

Kljub temu črv še naprej gloda – najbrž je malce poklicno deformiran. Tretjič, na vsej spletni strani ne najdemo niti enega konkretnega imena kakšne odgovorne osebe, rubrika “About us” (“O nas”) pa je prazna. Četrtič, na uvodni spletni strani se bohoti razmeroma velika fotografija skupinice mladih dinamičnih in podjetnih ljudi, ki je tako splošna, intergeneracijska, multikulturna in politično korektna, da se mi zdi, da je najbrž prišla skupaj s paketom za izdelavo spletne strani ali kakim novejšim powerpoint programom. Nekaj umetnega in neresničnega je na njej, kar me spomni na tiste majhne ribice, ki imajo ob straneh velike pike za zaščito pred plenilci, ki jih slednji (vsaj tisti bolj betežne sorte ali iz kalnih voda) zamenjajo za oči in si mislijo, da imajo opravka z veliko ribo. Je ta fotografija mimikrija, ki skriva le enega ali dva človeka za celotno založbo?

No, dandanes res ni treba najeti detektiva, brskati po smeteh ali brisati prah s povečevalnega stekla. Čeprav bi bilo dobro, če bi tisto novoletno darilo lahko enkrat celo uporabili, je gibljivost prstov in internetna povezava danes več kot dovolj, da se nam razblinijo iluzije o človeški kreposti v nekaj minutah. Pobrskajte malo globlje po spletu in izkaže se, da gre za potegavščino, ki se je je oprijelo ime “bait and switch publishing”: avtor prejme mail s povabilom (vaba – bait), jim navdušen pošlje svoj članek, čez nekaj dni, skoraj takoj, dobi od založnika sporočilo, da so mu anonimni recenzenti dali pozitivno oceno (jasno), iskrene čestitke itd., sedaj pa se spremenijo pogoji (switch) – poslati jim mora nekaj sto dolarjev (menda za povračilo stroškov uredniškega dela, recenziranja, tiskanja ipd.) in njegov članek bo objavljen. Avtor nato prebledi, od sramote malce zardi, v bližini nekaj poči in nato se prikaže ... palček Smuk. No, ne ravno. Pač pa kreditna kartica (ali nič). Današnja gonja akademskega sveta po objavah pogosto opravi svoje; marsikateri avtor stisne zobe in plača ter se tolaži, da je to v svetu naravoslovnih revij in v azijskih akademskih okoljih menda precej običajna praksa. Poleg tega bo dobil objavo, ta pa mu morda prinese tistih nekaj ključnih točk, ki jih potrebuje za izvolitev v znanstveni naziv, ali mu ohrani zaposlitev.

Zgodovina prevar: verižna pisma, piramidne igre in nigerijska naveza

Ljudje se seveda slepimo in varamo že stoletja; spreminjajo se samo metode. Od raznih verižnih pisem, ki so od prejemnika zahtevala, da pošlje po 100 dinarjev naslednjim petim na spisku, saj se mu bo to kmalu bogato povrnilo (kot se je npr. Johnu iz Nebraske, ki je potem zadel na lotu, našel zaklad itd.), in hkrati zagrozila, da se mu bo v primeru, da to verigo (ki se je začela tam nekje v času dinozavrov) prekine, pripetilo nekaj slabega (kot se je to zgodilo nekemu Abeuwe Abebi iz Papue, Nove Gvineje, ki ni poslal pisma z denarjem naprej, pa mu je potem stroj zdrobil roko ipd.) do piramidnih iger a la Catch the Cash. Mnogi so zapravili svoje celotno premoženje, pogosto tudi družino, prijatelje in dostojanstvo. Omenjena škodljiva dejavnost je tudi v Sloveniji pred leti zavzela neverjetne razsežnosti, zato je zakonodajalec leta 1999 celo razširil kazenski zakonik z novo inkriminacijo (organiziranje denarnih verig in nedovoljenih iger na srečo – tedanji 234b. člen KZ RS, zdaj 212. člen KZ-1).

Ljudje se seveda slepimo in varamo že stoletja, spreminjajo se samo metode.

Internet je dal številnim oblikam prevar nov polet, saj ni več potrebno investirati v papir in znamke – goljufivo pismo zdaj brez stroškov in v nepredstavljivi hitrosti zaokroži med tisočimi ljudmi naenkrat. Ni vrag, da se ne bi kdo ujel. Sploh v luči naše dovzetnosti za tovrstne igre za vso družino. Ena takih je goljufija, v svetu poznana pod imenom “nigerijska prevara s predujmom” (“Nigerian Advance Fee Fraud”), “prevara 419” (štiri-ena-devet)1 ali samo “419”, “nigerijska pisma”, “nigerijske ponudbe” ali “nigerijska naveza”.2 Že pred leti so omenjena pisemca veselo krožila po elektronski pošti tako državnih organov kot tudi izobraževalnih ustanov in podjetij in nam obljubljala visoke zaslužke, če jim le pomagamo spraviti denar iz države.

Danes ne mine dan, da ne bi prejela vsaj enega tovrstnega pisma. Samo ta teden me v enem umirajoča vdova Mary Thomas, ki je menda kuvajtskega izvora, prosi, če ji pomagam razdeliti njen denar (8 milijonov dolarjev) med sirote, za kar bom prejela 30% delež. V drugem me John Kofi, vodja računovodske službe v Fidelity banki v Gani, obvešča, da so našli nek zapuščen denar po pokojniku, ki pa bo prešel v roke države (česar gospod Kofi seveda ne želi), če ga nihče kmalu ne terja, a on ima briljanten načrt, kako bi si ta denar razdelila midva, poslati mu moram samo kopico osebnih podatkov.

V tretjem sem menda edini sorodnik Abeeka Ismaila Abrahama iz Gane, ki je umrl bogat, a brez potomcev, in zdaj vse to bogastvo čaka name; v četrtem je bil moj elektronski naslov izbran na lotu; v petem (moje najljubše tega tedna, čeprav ne morem skriti navdušenja tudi nad tem, da imam sorodnike v Gani – naš slovenski rod je pa res ekspanziven!) pa me sam predsednik Nigerije Dr. Goodluck Abele Jonathan, ogorčen nad ugotovitvijo, koliko denarja je zaradi goljufivih nigerijskih 419 prevar dolgovano tujcem po svetu, obvešča o svoji odločitvi, da se ta denar povrne opeharjenim (in očitno tudi neopeharjenim) dobrim ljudem po svetu, meni konkretno 15,5 milijonov dolarjev, samo ime, telefonsko, spol, starost in kraj naj mu sporočim (zaenkrat).

Večina pisem in elektronskih sporočil si je nadvse podobnih in vsebujejo vse ali večino naslednjih elementov:

• (a) po vsebini gre za povabilo k poslovnemu sodelovanju, ki je pogosto označeno kot “nujno” in “(strogo) zaupno”;
• (b) pošiljatelj je pred časom bodisi podedoval bodisi kako drugače legalno ali nelegalno (npr. preko zlorab naročilnic, lažnega zaračunavanja stroškov ipd.) pridobil veliko premoženje in zdaj potrebuje zunanjega partnerja, da mu pomaga pri finančni transakciji;
• (c) ker mu država prepoveduje odpiranje bančnih računov pri tujih bankah, pošiljatelj prosi, da mu kot zunanji partner omogočite, da ta denar – običajno okoli 10-25 milijonov dolarjev – položi na vaš račun;
• (d) za vašo pomoč vam pošiljatelj obljubi provizijo v višini od 10 do 30 % celotne vsote, ki se trenutno nahaja v neki nigerijski banki in čaka na prenos;
• (e) za dokončanje transakcije vas prosi, da mu pošljete vaše osebne podatke (poleg imena in priimka še številko vašega zasebnega telefona) ter (pogosto šele kasneje) vaše bančne podatke (ime in naslov vaše banke ter seveda številko vašega računa).

Srečni so tisti, ki ostanejo le brez denarja in z malce obtolčenim ponosom. Ponekod pa izgubo dostojanstva spremljajo močna občutenja ponižanja in sramu, ki delujejo destruktivno in lahko vodijo v izgubo prijateljev, službe in družine ter celo v samomor.

Ko žrtev sporoči zahtevane podatke, prevarant bodisi izprazni oškodovančev bančni račun, ker ga nič hudega sluteči oškodovanec za to pooblasti, ali s ponarejenimi čeki dviguje z oškodovančevega računa, bodisi prosi žrtev (ko sta že nekaj časa v komunikaciji, ki pogosto sčasoma postane tudi zelo osebna, prijateljska, zaupna), da plača vmes nastale stroške, stroške odvetnika, nujnih podkupnin nigerijskih uradnikov, lokalnih pristojbin, davkov, bančnega transferja ipd. pred izplačilom njegove provizije – ki je seveda nikoli zares ne prejme. Včasih so žrtve za dokončanje transakcije povabljene v Nigerijo ali kako drugo tujo državo (npr. Nizozemsko), kjer jih oropajo ali celo ugrabijo zaradi odkupnine, nekateri pa se tudi nikoli več ne vrnejo domov. Srečni so tisti, ki ostanejo le brez denarja in z malce obtolčenim ponosom. Ponekod pa izgubo dostojanstva spremljajo močna občutenja ponižanja in sramu, ki delujejo destruktivno in lahko vodijo v izgubo prijateljev, službe in družine ter celo v samomor.

Občutek sramu je tudi eden najpomembnejših vzrokov za veliko temno polje tovrstne kriminalitete. Razlog za neodkritost je nadalje lahko tudi v kriminalnosti samih oškodovancev; lahko so namreč sostorilci ali pomočniki pri kaznivem dejanju pranja denarja, kadar vedo, da je bilo premoženje pridobljeno s kaznivim dejanjem.

Tudi neuspešnost pregona dodatno odvrača od prijavljanja kaznivih dejanj policiji. Oškodovančeva država ima namreč precej zvezane roke pri pregonu storilcev, ki se nahajajo v drugi državi, pogosto pa naletijo tudi na težave pri dokaznem postopku – npr. izguba originalnih dokumentov. Nenazadnje žrtve ne prijavljajo 419 goljufij tudi iz strahu pred nadaljnjim ravnanjem storilcev.

Želite morda službo v Ženevi?

Znanec, recimo mu Jakob, je pred kratkim napovedal odhod v Švico, skoraj spakiral sebe, ženo in majhnega otroka, odpovedal zaposlitev, oddal stanovanje in začel organizirati poslovilni žur, dokler ga prijatelj ni posvaril, da gre morda za prevaro. Roko na srce, prevare takih oblik ni mogoče tako množično zaslediti, spisana je bila zelo profesionalno, saj cilja na visoko izobražen kader in le dolgo vrtanje v zadevo odkrije, da gre za Potemkinovo vas.

In sicer: Jakob naleti na novico o možni zaposlitvi v Ženevi na spletni strani Ministrstva za javno upravo (Sic!) pod “zaposlitve v tujini”. UNSWC (UN Social Welfare Commission3) išče nekoga, ki ustreza spodaj omenjenemu profilu, opis delovnega mesta je izčrpen, zadeva spisana korektno in uradno, spodaj je podpisana kontaktna oseba z uradnim elektronskim naslovom. Vse lepo in prav. Jakob se prijavi, pošlje svoj CV, izpolni poslani obrazec in drži pesti. Čez nekaj časa mu odgovorijo, da je bil izbran, da naj podpiše pripeto pogodbo o zaposlitvi, da pa mora pred začetkom službe opraviti enomesečni intenzivni uvajalni tečaj (ki seveda ni zastonj) in kot kaže, bo Jakob moral sam “založiti” denar za ta tečaj. Aha! Pri tem se k sreči zgodba neha, saj njegov prijatelj malo pobrska po spletu, in za UNSWC se izkaže, da v virtualnem svetu sicer obstaja (ima oz. je imela svojo spletno stran),4 a v realnem ne. Nakazilo kotizacije za udeležbo na tečaju bi tako služilo istemu cilju kot nigerijski “predujmi”, tj. obogatitvi goljufov.

Privlačnost tovrstnih goljufij

Navkljub razširjenosti tovrstnih prevar pa se na žalost zdi, da se kaj konkretnejšega o zadevah sliši šele “po toči”; bodisi izbruhne kakšen škandal bodisi se o tem pogumno razpišejo ljudje, ki so na lastni koži oz. denarnici občutili prevaro. Zakaj “pogumno”? Osebe, ki podležejo takšnim in podobnim goljufom, namreč javnost običajno zasmehuje in jih takoj ožigosa kot naivne. Le naivni nasedejo. Pa je res nujno tako? Nekatera od teh pisem ponujajo čisto legalen posel (tj. na prvi pogled ne bi mogli reči, da bi sodelovanje pomenilo pranje denarja), morda vsebujejo tudi elemente prošnje za pomoč – ne ciljajo na skorumpiranega državnega uradnika, pač pa na humanitarno naravnanega posameznika. Ali potem dejstvo, da večina ne “podleže” tem prevaram, res nujno izkazuje “nenaivnost” oz. pamet te večine, ali pa morda zgolj nezanimanje ali nepripravljenost pomagati? Samopotrditveno trepljanje po hrbtu ni čisto vedno na mestu, kakor tudi ne zasmehovanje “nasedlih”.

Poleg tega so variante omenjenih pisanj mnogoštevilne. Nekatere različice se res zdijo privlečene za lase (tako glede njihovega opisa okoliščin kot tudi glede njihovega pričakovanja, da bomo na podlagi enega samega elektronskega sporočila od osebe, ki je sploh ne poznamo, z veseljem poskočili in ji poslali vse mogoče osebne podatke), medtem ko so druge skrbneje spletene, kot omenjena “ženevska”, kjer se zdi, da gre za zaposlitev v tujini, torej v nobenem primeru za lahek zaslužek. Prevarantski pisec se pogosto skuša žrtvi tudi osebno približati; skozi komunikacijo se ji postopoma odkriva (opisuje svoje življenje, sorodnike itd.) in se poskuša z njo spoprijateljiti oz. vzpostaviti nek odnos intimnosti in zaupanja. Šele potem se začnejo počasi vrstiti “prošnje”, naj začasno založi nekaj denarja (ki se mu bo seveda bogato povrnil) za različne stroške. V teh naprednejših različicah tako naletimo tudi na prefinjeno manipulacijo, ki je pogosto tisti ključni element, ki v kritičnih trenutkih (ko prevarant začuti, da naše navdušenje pojenja) prepreči naš umik, tj. zagotovi nadaljevanje “igre”.

V “naravi” k profitu usmerjenega sistema je, da do določene mere spodbuja požrešnost; lahko bi celo rekli, da je eksistenčno odvisen od nikoli potešenih apetitov in želja posameznika.

Bolj kot na izredno naivnost storilci 419 prevar računajo na koristoljubno požrešnost oz. večno finančno nezadovolj(e)nost ciljnega posameznika, ki pa je že kar vgrajena v sam kapitalistični sistem. V “naravi” k profitu usmerjenega sistema je, da do določene mere spodbuja požrešnost; lahko bi celo rekli, da je eksistenčno odvisen od nikoli potešenih apetitov in želja posameznika.

(Ne)uspešnost pregona ali zakaj je tipka Delete vaš najboljši prijatelj

Navedeni problemi s samim odkrivanjem tovrstne kriminalitete zahtevajo vztrajen in organiziran pregon. ZDA in Velika Britanija imata posebne policijske oddelke, ki se ukvarjajo zgolj s tovrstnimi prevarami. Vzpostavljen imajo tudi poseben klicni center, na katerega se lahko prejemniki tovrstne pošte obrnejo s vprašanji. V Belgiji npr. pozivajo žrtve, naj jim dobljena pisma posredujejo. To je še posebej koristno, če se končnica goljufovega elektronskega naslova konča s kratico njihove države (dosti lažje je namreč odkriti in preganjati osebe, ki se nahajajo na istem teritoriju, kot neke fantomske osebe, ki so v Nigeriji ali Gani). Preko ponudnikov interneta, ki nudijo tudi brezplačne, anonimne elektronske naslove, dosežejo ukinitev tistih e-poštnih računov (mail accounts), ki se zlorabljajo v goljufive namene. Tudi na tem področju seveda velja, da je preventiva v smislu informiranja potencialnih žrtev, da gre za goljufijo, boljša od kurative – če je medijsko sporočilo podano v obliki preventivne, objektivne in kratke informacije o sami prevari s pozivom, naj se prejemniki tovrstnih sporočil nanje ne odzivajo, informiranje pa poteka na dolgi rok, v rednih intervalih in v času največje gledanosti. Kot prvo pravilo si velja dobro ogledati elektronski naslov pošiljatelja; ta je pogosto “neuraden”, torej s končnicami enega od brezplačnih ponudnikov e-pošte (npr. hotmail, yahoo, msn, gmail itd.) in se lahko večkrat zamenja.

Ali kot pravijo Angleži: “If it sounds too good to be true, it probably is!” (Če zveni predobro, da bi bilo res, najverjetneje tudi je!)

Kljub temu pa tudi na videz uradni naslov še ne pomeni, da lahko prevaro izključite. Preverite vsa imena, organizacije in druge akterje, ki nastopajo v sporočilu, na internetu in nikoli ne pošiljajte vnaprej nobenega denarja.5 In dubio pro “delete”.

Post delictum uspešen pregon namreč predstavlja le kapljo v morje uspešnih prevar. Razširjenost interneta in uporabe elektronske pošte je omenjeni prevari dala nov zagon, hkrati pa še dodatno otežila njen pregon, saj storilcu omogoča večjo anonimnost in lažji dostop do potencialnih žrtev. Uporaba telekomunikacij poleg tega predstavlja dodatne pravne probleme pri ugotavljanju natančnega kraja storitve kaznivega dejanja, kar z vidika pregona zadevo še malce bolj zakomplicira. Pri boju zoper goljufije pa ne gre pozabiti tudi na “naravno” oviro. Naj bo v ozadju lahkovernost, lakomnost ali zgolj želja po izboljšanju svojega finančnega položaja, zdi se, da je tovrstne prevare težko ali nemogoče izkoreniniti tudi zato, ker igrajo na primarno gonilo človeštva – tekmovalnost z drugimi in na temeljno potrebo po ljubezni in spoštovanju (ter prepričanje, da bo z denarjem prišlo oboje).

Še najprimernejšo varnostno strategijo z vidika družbe gre tako iskati v učinkovitem obveščanju in izobraževanju potencialnih žrtev, z vidika posameznika pa v googlanju in zdravem skepticizmu. Ali kot pravijo Angleži: “If it sounds too good to be true, it probably is!” (Če zveni predobro, da bi bilo res, najverjetneje tudi je!)

1 Po sekciji 419 (poglavje 38) nekdanjega nigerijskega kazenskega zakonika, ki je prepovedoval omenjeno ravnanje.

2 “Nigerijska”so zato, ker originalna tovrstna pisma izvirajo iz Nigerije. Prevaranti se včasih dejansko nahajajo v Nigeriji, pogosto pa gre za nigerijske izseljence po svetu. Zaradi represivne antikorupcijske politike bivšega nigerijskega predsednika Oluseguna Obasanje se je posel začel prenašati tudi v sosednje afriške države, zlasti Gano, Togo, Liberijo, Sierro Leone in Slonokoščeno obalo.

3 Komisija Združenih narodov za socialno skrbstvo.

4 Čeprav trenutno njihove spletne strani ni več moč najti, pa se na spletu še vedno pojavlja njihov pdf dokument z različnimi ˝razpisi prostih mest˝. Gl. http://stgma.ru/ userfiles/depts/site_news/2011/01 yanvar/UNSWC.pdf.

5 Nekaj koristnih povezav na več informacij o omenjenih prevarah: http://home.rica.net/alphae/419co al; http:// nigeriaworld.com/columnist/ajayi/032102.html; http:// www.isa-sociology.org/publ/fraud-alert.htm (opozorilo Mednarodnega sociološkega združenja s povezavo na članek o bait-and-switch prevari); http://www.fraudwatchers. org/forums/archive/index.php/t-14094. html(zaposlitvena prevara); www.scamwarners.com.