Vonj grenkobe širi se, kjer Duh življenje riše!
Ne čuti me, a moj pogled v reki vztrajno išče.

Tu zenice, kot nekdaj zlite na zrcalu večne zarje,
na oltarju dogorevajo v odtenkih mrtve barve.
Poslednji up razdajajoč kopnini vzdolž brežine,
zaznavno se trpinčijo s pogledi prek pobočja
visoko usmerjenimi v gozdove vrb.

Svetloba na modrini - to nekoč je bil moj grb,
pa zdaj ostane naj mi le še hrepenenje?
Delili zmago smo! Naj zdaj delimo še trpljenje?

Spomin mi daleč seže – prek najglobljih er človeških
se spominjam srda v srcu bratov staroveških;
sleherni zdaj v senco leže! Morda ustvarjen sem – ustvarjam sam
si brate in zaveznike. Mar mi pripada manj?

Vonj grenkobe širi se kjer Duh življenje riše!
Ne čuti me, a moj pogled v reki vztrajno išče.

Turobni tok izpije moč besede. Tu prostost krepi nasilje.
Oh, od prostosti sem omamljen - če jo pošlje z vonjem morja
bom težko zakril veselje.

Glejte, bratje in zavezniki – otroci moje misli,
naposled se ločujemo, naj vaš namen očisti
Eno. Moj namen je Mnogotero srečanje na skalnati obali,
najtanjši črti, na kateri mi je moč izbrati čas.

Če ni mogoče pobegniti dnevu, potem izberem nič.

In na poslednjem rtu…
Lahko izberem morje.
Lahko izberem smrt.