Spraševali so Monika Gradišnik, Gal Gračanin in Rok Pučnik

1. Glede na to, da ste vrsto let delali kot dopisnica iz Bruslja, sedaj pa ste že dva mandata tudi evroposlanka, kako se je spremenil vaš pogled na delovanje in učinkovitost Evropskega parlamenta?

V Bruslju delam že skoraj 18 let in v tem času se je marsikaj spremenilo tako na področju delovanja institucij Evropske unije kot tudi na področju izzivov, s katerimi se soočamo v času globalizacije. Evropska unija je nastala kot skupnost, ki temelji na visokih standardih oziroma vrednotah solidarnosti, demokracije in vladavine prava, zaradi česar sta v času, ko sem začela z delom poročevalke iz Bruslja, v Sloveniji pa tudi drugih državah, ki so vstopale v Evropsko unijo, vladala velik entuziazem in velika pričakovanja do Evropske unije. Države članice oziroma njihove vlade v Svetu so takrat delovale veliko bolj povezano – celostno, danes pa se povezujejo v manjše interesne skupine, zaradi česar ni več opaziti te solidarnosti in sodelovanja kot včasih. V zadnjem času se pogosto dogaja, da se države članice med seboj nekaj dogovorijo, potem pa se tega na nacionalni ravni ne držijo, kar je bilo razvidno tudi v času krize z migracijami, ki bi jo sama označila bolj kot krizo z institucijami

V zadnjih desetih letih je šla Evropska unija čez vrsto kriz: gospodarsko, finančno, socialno, moralno, varnostno in migrantsko krizo ter krize v naši bližnji soseščini (Ukrajinska kriza o. p.), pri čemer ob nastopu nove krize prejšnja kriza sploh še ni bila pogašena, zaradi česar smo ob gašenju teh kriz izgubili strateški interes, kaj Evropska unija sploh je in kakšne Evropske unije si želimo. To se danes zelo dobro vidi pri zaostrovanju nacionalistične, populistične, skrajno desne retorike, ki ima za posledico slabše stanje demokracije in vladavine prava. Nekatere države članice se obnašajo, kot da je Evropska unija postala nekakšna à la carte organizacija, iz katere si lahko vzamejo, kar si želijo, brez da bi pri tem zasledovale neke skupne vrednote.

Za Evropski parlament lahko rečem, da je danes veliko bolj pomembno zakonodajno telo kot je bil pred 18 leti. Sedaj gre skozi Evropski parlament veliko več zakonodaje (več kot 90%), kar pomeni, da je institucija skozi leta pridobila veliko več moči. Kljub povečanju vpliva Evropskega parlamenta, pa je ta ostal najbolj odprta institucija in najbolj direktna povezava institucij z državljani, saj smo evroposlanci edini, ki smo neposredno voljeni. V Evropskem parlamentu lahko tako s svojimi idejami oziroma temami pomembnimi za domačo državo uspemo tudi tisti poslanci, ki prihajamo iz manjših držav oziroma manjših delegacij, če si le najdemo ustrezne povezave.

2. Ali menite, da bi moral imeti Evropski parlament več pristojnosti na zakonodajnem področju (vprašanje zakonodajne iniciative evroposlancev, soodločanja s Svetom)?

Menim, da ima Evropski parlament dovolj pristojnosti, saj lahko kakšno stvar preprosto ustavi, če meni, da mu države niso stopile dovolj naproti. Sama to opažam na področju migracijske zakonodaje, kjer smo v parlamentu sprejeli sedem zakonodajnih paketov, ki urejajo legalne migracije in celotno migracijsko politiko, pa se je celotna zadeva ustavila v državah članicah in zdaj lahko v Evropskem parlamentu vse preprosto ustavimo. Torej, ta moč institucij je prisotna.

Danes me bolj skrbi trend, da vodstvo institucij ni več tako močno, kot je bilo nekoč. Evropska komisija nima več tiste moči, ki jo je imela včasih, zaradi česar se je de facto odločanje preselilo v nekaj evropskih prestolnic. Če želimo danes doseči določeno spremembo, je potrebno poklicali v Berlin oziroma Pariz, kar se mi ne zdi pravilno. V zadnjih desetih oziroma dvajsetih letih se mi zdi problem tudi to, da v Evropski uniji nimamo dovolj močnih političnih voditeljev, ki bi imeli nek širši nadnacionalni interes z jasno vizijo povezovanja. Današnji politiki so vse preveč vezani na svoj politični mandat in prepogosto postavljajo svoj interes pred interese Evropske unije.

Drugo pomembno vprašanje pa je možnost državljanov, da vplivajo na politiko Evropske unije. Teh možnosti je bilo v preteklosti manj oziroma premalo, iz česar med drugim tudi izvira nezaupanje državljanov do evropskih politik, saj so imeli občutek, da se politike sprejemajo za zaprtimi vrati med političnimi elitami. Kljub vsem spremembam in izboljšavam na področju sodelovanja državljanov pri odločanju pa to vprašanje še vedno ostaja eden izmed ključnih izzivov. Državljanom je potrebno vrniti evropsko politiko in jim odpreti politični prostor.

3. V zadnjem času prihaja v državah članicah do vzpona nacionalističnih strank (AFD v Nemčiji, Fronte Nacional v Franciji, Fidesz na Madžarskem, Pravo in pravičnost na Poljskem). Kako se bo po vašem mnenju njihov uspeh na nacionalnem nivoju izrazil na prihajajočih volitvah v EP in kaj to pomeni za prihodnost evropske integracije in širitev EU na Balkan?

Krize so gotovo dobra platforma za krepitev nevarnih populizmov, nacionalizmov in skrajne desnice, saj gre za odraz vsesplošnega nezadovoljstva ljudi, zaradi česar jih je potrebno jemati zelo resno. Ne želim zveneti preveč pesimistično, vendar imamo danes skrajno desnico oziroma populiste v več evropskih vladah, kar se v preteklosti ni dogajalo. Vidimo tudi obujanje neofašizma, fašizma in to s strani visokih voditeljev EU.

V zadnjem času nas mora skrbeti tudi potvarjanje zgodovine, zadnji tak primer se je zgodil na najvišji evropski ravni, ko je predsednik Evropskega parlamenta Tajani ob dnevu fojb na italijanski strani zelo jasno pokazal, svojo enostransko razlago zgodovine. Skrb vzbujajoče je tudi to, da je v Evropskem parlamentu razstava o fojbah z zemljevidi Slovenije, Italije in Dalmacije, kjer so vsa območja označena kot italijansko ozemlje. Vse to so zelo nevarni poskusi, ki spominjajo na zgodovino in na to, kam lahko taka nevarna in sovražna retorika pripelje.

Če se zgodi, da bomo imeli v prihodnji sestavi Evropskega parlamenta še več fašistov, anti Evropejcev in nacionalistov, nas lahko resno skrbi, ne samo obstoj EU, ampak tudi mir, stabilnost in blaginja na celotnem kontinentu. Pri tem mi je malce v tolažbo dejstvo, da po Brexitu, Trumpu in drugih izzivih, ki so okrog nas, Evropejci danes po javnomnenjskih raziskavah čutijo, da si želijo več povezovanja pri ključnih izzivih. Želijo si imeti več skupnih evropskih politik, ko gre za podnebne izzive, energetske izzive, varnost in migracije. Tudi sama menim, da je to prihodnost Evropske unije, zaradi česar moramo delati na teh področjih, da postane Evropska unija na tem področju močna – to je lahko naša konkurenčna prednost.

Sama menim, da je od odgovora na določena vprašanja odvisen obstoj Evropske unije. Ali bomo imeli socialno Evropsko unijo ali pa je ne bo, ali bomo imeli demokratično in solidarno Evropsko unijo ali pa je ne bo. In ravno to bodo ključni izzivi prihajajočih evropskih volitev in res upam, da bomo državljane uspeli prepričati za evropsko pot, saj bo drugače Evropska unija stopila na pot razkroja.

4. V Sloveniji je zaupanje v EU zelo visoko (med najvišjimi v EU), medtem ko je volilna udeležba (v EP) med najnižjimi (manj kot 25%). Kaj je po vašem mnenju razlog za takšno stanje in kako naj problem naslovi politika na evropski in nacionalni ravni?

Na to vprašanje ni enostavnega odgovora. Se mi pa zdi še posebej problematično to, da je bila volilna udeležba med mladimi še nižja, mislim, da je bila zgolj 15%, kar predstavlja ogromen izziv. Eden izmed ključnih dejavnikov za nizko volilno udeležbo je dejstvo, da ljudje nimajo dovolj informacij o tem, kaj jim Evropska unija ponuja. To velja tudi za mlajšo generacijo, ki se ji zdi Evropska unija samoumevna, saj so skupaj z njo odrasli.

Nizka volilna udeležba tako kaže, da moramo začeti z volivci komunicirati na drug način. Evropska unija je pred šestdesetimi leti nastala na pogorišču vojne in revščine, ko se je Evropa povezovala, saj je bila zgolj enotna dovolj močna. Danes se Evropska unija po drugi strani sooča s čisto drugačnimi izzivi, ki jih prinaša globalizacija. Nobena država članica ne more preživeti sama zase, česar se nekatere države (npr. Nemčija) dobro zavedajo. Vendar pa nam tega do sedaj še ni uspelo sporočiti ljudem – kako to storiti, ne vem. Se pa zavedam, da je šla Evropska unija na določenih področjih predaleč, zaradi česar se bo morala v prihodnosti modernizirati in približati ljudem, če želimo, da jo bodo ljudje vzeli za svojo.

5. Kakšna je vloga Slovenije pri snovanju politik EU in ali bi lahko Slovenija na tem področju naredila več?

Menim, da bo lahko Slovenija svojo ambicioznost pokazala v času drugega predsedovanja Evropski uniji leta 2021, ko bomo lahko pokazali svoje prioritete. Vseeno menim, da bi Slovenija v preteklosti na tem področju lahko naredila več. Marsikdaj namreč ne znamo izkoristiti moči glasu, ki ga imamo v Evropski uniji, saj tudi sami ne vemo točno, kakšen je naš strateški interes in kaj želimo kot država v Evropski uniji doseči.

Tekom mojega dela v parlamentu se mi je tako že večkrat zgodilo, da smo prišli do določenega glasovanja, pri čemer nisem poznala stališča naše države oziroma smo se v zadnjem hipu preprosto priklopili krogu držav, za katere se nam je zdelo, da imajo podoben interes, pri čemer pa nismo pomislili, kaj je za Slovenijo dobro na dolgi rok. Manjka nam torej predvsem ta strateški razmislek, kaj želimo v prihodnosti doseči, tako kot smo ob osamosvojitvi točno vedeli, kaj želimo, po pridružitvi Evropski uniji in NATU pa smo to strateško usmeritev izgubili. Pri tem bi rada poudarila, da to ni stvar leve ali desne politike, temveč gre za stvar, ki bi jo morali doreči kot celota, kje se želimo pozicionirati na mednarodnem parketu, ne pa da smo del praktično vseh mednarodnih ustanov, kjer zgolj brezglavo tavamo.

Drug problem, ki ga vidim pa je v tem, da smo Slovenci med sabo izjemno tekmovalni in ne znamo sodelovati tam, kjer je to potrebno. Sama zelo pogrešam sodelovanje med Ljubljano in Brusljem, med vlado in posamezniki, ki zastopajo vlado v evropskih institucijah. Ni prav, da smo poslanci v Evropskem parlamentu razumljeni kot konkurenca kolegom v vladi oziroma njihovim predstavnikom v Bruslju itd. Če bi Slovenci bolje sodelovali, bi po mojem mnenju tudi lažje uresničili potencial, ki ga s svojim glasom imamo v Evropski uniji.

6. Ali menite, da bi se morale nacionalne stranke tesneje povezovati na evropski ravni, morda v okviru političnih skupin v EP (EPP, S&D, Evropska združena levica itd.) ter kaj menite o ustanovitvi pravih čez-nacionalnih političnih strank?

Menim, da je povezovanje na evropski ravni zelo pomembno za izmenjavo znanj in dobrih praks na nacionalni ravni ter predvsem za sklepanje prijateljstev in zavezništev. Socialni demokrati smo del druge največje politične skupine v Evropskem parlamentu in povezovanje nam omogoča lažje uresničevanje skupnih interesov, kar se je ob zadnjih izzivih izkazalo za ključno.

Ob tem pa si ne predstavljam ustanovitve nekih pravih čez-nacionalnih političnih strank. Na evropske volitve sicer že hodimo kot ena velika evropska politična družina z enim vodilnim kandidatom, vendar se pod tem še zmeraj skriva okoli štirideset različnih organizacij s svojimi lastnimi specifikami. Dodaten razlog proti ustanovitvi čez-nacionalnih političnih strank je tudi v tem, da se evropski narodi močno razlikujejo v svojih mentalitetah, zgodovinskih posebnostih in kulturnih vzorcih, zaradi česar takšno povezovanje verjetno ne bi bilo tako zelo uspešno.

V Sloveniji imamo drug večji problem, saj se pogosto tik pred volitvami ustvarjajo nove stranke z novimi obrazi, ki v Bruslju nimajo zavezništev, kar se mnogokrat pokaže v tem, da se naš državni interes umakne drugim.

7. Kakšno EU vidite čez 25 let?

Gre za zelo težko vprašanje, zaradi česar lažje povem, kakšno Evropsko unijo si želim videti čez 25 let, kot pa napovem kakšna bo Evropska unija čez 25 let. Sama še zmeraj verjamem, da je Evropska unija čez 25 let lahko odprta, napredna in konkurenčnacelina. Menim, da ima lahko vodilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam in da ima lahko vodilno vlogo predvsem na področju znanosti in raziskav, izobraževanja in nadaljnjega razvoja svoboščin in temeljnih pravic, ki smo jih postavili v preteklosti. Želim si, da bi bila Evropska unija čez 25 let prostor varnosti in dostojanstva ter da bi bili lahko vsi državljani ponosni nanjo. Seveda ob tem ne smemo pozabiti na gospodarski razvoj, vendar ne za vsako ceno. Ne želim, da bi Evropska unija razvijala in nadgrajevala orožje oziroma da bi postali vojaška sila. Tudi v prihodnosti si mora Evropska unija prizadevati za promocijo miru, solidarnosti in demokracije v svetu.

Menim, da bi se morali v prihodnje še tesneje povezovati na področju, kjer imamo ključne skupne interese. Evropska unija se mora namreč razvijati okrog treh stebrov: razvoj znanosti in izobraževanja, razvoj bančne in monetarne unije ter razvoj področja varnosti in obrambe. Na področju znanosti in izobraževanja imamo v Evropski uniji unikatno priložnost, da z vlaganjem v to področje ohranimo svoj primat v svetu. Prav tako pa lahko izzive, ki se pojavljajo z razvojem umetne inteligence in avtomatizacije, rešujemo zgolj skupaj. Na področju bančne in monetarne unije smo v preteklosti že zgradili evro, nismo pa še naredili krovnega mehanizma, ki bi nas ščitil v primeru prihodnjih kriz, zaradi česar je to eno izmed ključnih področji, ki ga je še potrebno urediti. Tretji izziv je gotovo zagotavljanje varnosti in obrambe, saj se je geopolitični položaj v zadnjem času močno spremenil. Evropa tako ni več v centru moči, zaradi česar moramo sami poskrbeti za svojo varnost v prihodnosti.

Hkrati s tem pa menim, da je potrebno v prihodnosti manj posegati v nacionalne zakonodaje na drugih področjih, kjer to ni nujno potrebno, saj smo v preteklosti na določenih področjih šli predaleč in nacionalnim politikam odvzeli preveč suverenosti. 

8. Kaj EU pomeni za mlade in kateri izzivi nas po vašem mnenju še čakajo na tem področju?

Za mlade ponuja Evropska unija zelo veliko priložnosti in izzivov, od svobode izobraževanja in potovanja do Erasmusa in drugih oblik financiranja. Ob tem pa imam občutek, da se v Sloveniji z mlado generacijo premalo pogovarjamo o evropski identiteti in da mladi o evropskih institucijah ne vedo zadosti. Za to je seveda odgovorna tudi politika, ki je v določenem obdobju Evropsko unijo uporabljala kot negativni predznak oziroma se o njej ni upala govoriti.

Hkrati bi rada opozorila tudi na to, da kamorkoli pogledamo, katerokoli vas pogledamo, vidimo, da je bil z evropskimi sredstvi sofinanciran vodovod, kanalizacija, obnova šol in vrtec ipd. Tudi to je pomemben aspekt Evropske unije, ki močno vpliva tudi na mlade in tudi na to je treba tako mlade kot vse ostale večkrat opozoriti.

9. Na katere vaše dosežke in dosežke Evropskega parlamenta v zadnjem mandatu ste najbolj ponosni in kateri cilji ostajajo še neuresničeni?

Kot podpredsednica poslanske skupine S&D, sem pristojna za področje migracij, ki je eno izmed najbolj kompleksnih področij. Gre za področje z izjemno pomembnimi političnimi vprašanji, pri katerih se ne da dobivati političnih točk ne glede na to, iz katerega pola prihajaš, saj je določene ukrepe pač potrebno sprejeti. V zadnjem času sem najbolj ponosna na to, da smo uspeli v Evropskem parlamentu sprejeti vse nujne ukrepe, ki omogočajo učinkovito upravljanje z migracijami in boj zoper nezakonite migracije. Žal so se ti ukrepi ustavili pri evropskih vladah. Kot poročevalka sem uspela zagotoviti tudi dodatnih 50 milijonov evrov za varnost zunanjih meja, trenutno pa vodim reformo Schengenskega prostora, s katero želimo določenim državam (kot je npr. Avstrija) preprečiti, da bi izvajale nezakonite nadzore notranjih meja, kar povzroča škodo drugim državam članicam (v primeru Avstrije nastaja gospodarska škoda tudi Sloveniji o. p.).

Sodelovanje na področju migracij me je v zadnjih letih pozicioniralo med najbolj vplivne politike v Evropskem parlamentu, kar mi omogoča, da posameznikom in podjetjem, ki se dnevno obračajo na mojo pisarno, odprem kakšna vrata oziroma da lažje branim slovenske interese. V primeru arbitraže sem lahko tako neposredno komunicirala z vpletenimi in jim predstavila svoje poglede na nastali položaj, kar nedvomno vpliva na kočno odločitev. Takšnih in podobnih zgodb je bilo z zadnjem mandatu kar nekaj in nanje sem zelo ponosna.

Prav tako bi rada opozorila še na zgodbe okrog političnih svoboščin in svobode interneta, kjer smo v preteklem mandatu uspeli doseči veliko in onemogočili pretirano omejevanje teh svoboščin, kot so to želeli nekateri.

Če zaključim, delovanje v Evropskem parlamentu zame še vedno predstavlja zelo velik izziv za delo, čeprav je ozračje danes neprijaznejše, kot je bilo v preteklosti. V zadnjem mandatu sem bila tako tudi sama pogosto deležna sovražnega govora s strani enega dela politike in medijev, kar pa mi je v večini primerov dalo še več energije, da se borim nazaj. Tako da imam še vedno dovolj energije za nov mandat, če se bodo volivci tako odločili. Pri tem želim poudariti, da si bom tudi v morebitnem prihodnjem mandatu zavzemala za to, da Evropska unija ne bi šla v napačno smer tj. v smer zaprtosti, nestrpnosti, izolacije in sovraštva.