Uvodoma

Korupcija - rak rana človeštva - zajeda v vse pore družbenega življenja, vključno na področjih, ki so ključna za spoštovanje, varovanje in uresničevanje človekovih pravic. Korupcija je kazniva, nemoralna in pomeni ultimativno izdajo javnega zaupanja. Še toliko bolj škodljiva je v času kriz, kakršno svet doživlja v letu 2020 z izbruhom pandemije COVID-19. Odzivi držav na pandemijo omogočajo nove priložnosti izkoriščanja šibkega nadzora in pomanjkljive transparentnosti pri preusmerjanju sredstev, ko jih ljudje najbolj potrebujejo.[1] Poučevanje in ozaveščanje o škodljivih učinkih korupcije je zato izjemnega pomena.[2]

Koruptivno okolje in ravnanje državnih organov prizadenejo mnoge človekove pravice, ki so tudi predmet urejanja mednarodnih pogodb s področja človekovih pravic na globalni ravni. V tem prispevku se osredotočamo predvsem na relevantno prakso pogodbenih nadzornih teles po temeljnih mednarodnih pogodbah s področja človekovih pravic (t. i. Odborov) v okviru Organizacije združenih narodov (OZN).

Kaj je korupcija?

Enotno mednarodno priznane definicije korupcije ni, saj gre bolj za krovni pojem, ki zajema vrsto različnih kaznivih dejanj, vsako s svojo pravno definicijo.[3] Kar se razume kot koruptivno, je vedno v določeni meri odvisno od zgodovinskega, političnega in kulturnega konteksta. Nedvomno pa pojem korupcije zajema vsa tista ravnanja, za katera so se države pogodbenice Konvencije Združenih narodov proti korupciji[4] dogovorile, da jih bodo inkriminirale v svojih kazenskih zakonodajah in kazensko preganjale njihove storilce. V ta nabor sodijo podkupovanje domačih javnih uslužbencev (15. člen), podkupovanje tujih javnih uslužbencev in uradnikov mednarodnih organizacij (16. člen), poneverba, neupravičena pridobitev ali druga neupravičena uporaba premoženja s strani javnih uslužbencev (17. člen), nezakonito posredovanje (18. člen), zloraba položaja (19. člen), nezakonita obogatitev (20. člen), podkupovanje v zasebnem sektorju (21. člen), poneverba v zasebnem sektorju (22. člen), pranje premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem (23. člen), prikrivanje (24. člen) in oviranje pravosodja (25. člen). V jedru teh kaznivih dejanj je zloraba moči z namenom pridobitve neupravičene koristi za zasebne ali politične namene. Korupcija se torej pojavlja v mnogih oblikah, kontekstih in vpliva na širok nabor človekovih pravic na različne načine.[5]

Posledice korupcije

Korupcija se drugače od drugih kaznivih dejanj zaradi težav pri identifikaciji oseb, ki so osebno in neposredno prizadete, včasih označuje tudi kot kaznivo dejanje brez žrtev (victimless crime). Vendar ni dvoma, da korupcija, neposredno ali posredno, prizadene posameznike, skupnosti in družbo kot celoto. Zato imajo države nesporno pravno obveznost preprečevanja korupcije in ustreznega odzivanja nanjo, vključno s kazenskim pregonom storilcev, pomanjkljivo odzivanje ali ne odzivanje pa lahko vodi v mednarodno odgovornost države. V okviru dela Komisije Združenih narodov za mednarodno pravo je bilo zavzeto tudi stališče, da je korupcija izjema od imunitete državnih uradnikov v postopkih pred kazenskimi sodišči tujih držav, tako kot v primeru mednarodnih grozodejstev (npr. genocida, hudodelstev zoper človečnost),[6] kar nedvomno kaže na težo posledic, ki jih korupcija povzroča. Poročila mednarodnih organizacij in institucij potrjujejo negativne vplive korupcije na uživanje človekovih pravic, vključno s tistimi z mandati na področju človekovih pravic, kamor sodijo na primer Svet OZN za človekove pravice[7] in njegova pomožna telesa ter mehanizmi,[8] Odbori[9] ter Urad Visoke komisarke za človekove pravice[10].

Prav tako razširjena korupcija slabi institucije namenjene varstvu človekovih pravic v državi, kar dodatno prispeva k nekaznovanosti, onemogoča učinkovito delovanje organov pregona in rahlja vladavino prava.

Za razkrivanje in pozive k odzivom na korupcijo so odločilnega pomena mediji, civilna družba, nevladne organizacije ter posamezniki “žvižgači”, ki poročajo o posameznih koruptivnih dejanjih. Učinkovito pa lahko delujejo le, če je v državi zagotovljena ustrezna politična klima in na voljo ustrezno pravno varstvo tistih, ki razkrivajo korupcijo. Varstvo človekovih pravic je nepogrešljivo pri zagotavljanju obeh.[11]

Korupcija, Agenda 2030 in človekove pravice

Korupcija je skozi celoten sistem Združenih narodov priznana kot eden od največjih izzivov za doseganje ciljev trajnostnega razvoja (Sustainable Development Goals – SDGs)[12] in varstva človekovih pravic.[13] V okviru SDG 16 “Spodbujati miroljubne in vključujoče družbe za trajnostni razvoj, vsem omogočiti dostop do pravnega varstva ter oblikovati učinkovite, odgovorne in odprte ustanove na vseh ravneh”, Agenda 2030 za trajnostni razvoj spodbuja konkretne ukrepe za boj proti korupciji, izrecno, “do leta 2030 občutno omejiti nezakonite finančne tokove in trgovino z orožjem, povečati zaseg in vračilo ukradenega premoženja ter se boriti proti vsem oblikam organiziranega kriminala” (16.4) in “občutno omejiti vse oblike korupcije in podkupovanja” (16.5). Zagotovo pa korupcija škodljivo vpliva na doseganje vseh SDGs in večino človekovih pravic, zato jo je nujno treba obravnavati kot medsektorsko problematiko.

Opozarjanje na negativne vplive korupcije na človekove pravice v Odborih

Praksa različnih nadzornih Odborov razkriva številne škodljive učinke korupcije na uživanje človekovih pravic.

Omeniti velja opozorila Odborov, da korupcija lahko vodi v:

1. nezakonite diskriminatorne ukrepe,

2. neposredne kršitve človekovih pravic posameznikov in

3. negativne vplive na kolektivne pravice.

Človekove pravice so najbolj prizadete, kadar koruptivno dejanje samo vodi v kršitev človekovih pravic določenega posameznika. Do tega lahko pride, kadar, na primer, neupravičene usluge vključujejo element prisile. Poneverba ali prevara pri javnem naročanju lahko vodi do kršitve pravice do zdravja (12. člen Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah - MPESKP), saj prazni proračun namenjen javnemu zdravju, kar vodi v nižji standard javne zdravstvene oskrbe prebivalstva. Podkupovanje javnih uslužbencev za pridobitev zakupa določenega zemljišča in možnosti prisilne izselitve prebivalcev tega območja pomeni kršitev pravice do primernega prebivališča, kot to zagotavlja 11. člen MPESKP. Pravica do hrane po drugem odstavku 11. člena MPESKP je kršena, kadar uradniki preusmerijo finančna sredstva namenjena nakupu in razdelitvi hrane ranljivim skupinam prebivalstva ali poneverijo podatke za pridobivanje osebne koristi na črnem trgu. Korupcija v obliki poneverb proračunov za izobraževanje lahko vodi v kršitve pravice do izobraževanja po 13. in 14. členu MPESKP preko spodbud učiteljem in ravnateljem k sprejemanju podkupnin v zameno za uspeh pri izpitnih obveznosti ali vpisih v študijske programe, kar prizadene predvsem tiste iz revnejših okolij, ki si ne morejo privoščiti plačila.

Drobna korupcija lahko vodi v diskriminacijo pri zagotavljanju dostopa do socialne varnosti, izobraževanja, zdravstvenih uslug, nastanitve, hrane in/ali pridobitve uradnih dokumentov, kadar so te storitve dostopne le tistim, ki si lahko privoščijo plačilo podkupnine, in nesorazmerno prizadene tiste z manj sredstvi. Zato je boj proti korupciji še posebnega pomena za opolnomočenje in zagotavljanje možnosti sodelovanja ter zaščite posameznikov ranljivih ali marginaliziranih skupin.

Korupcija prizadene tudi fizične in pravne osebe zunaj samih razmerij, kjer se odvija, ter družbo kot celoto, saj preusmerja in zmanjšuje vire namenjene uresničevanju človekovih pravic. Tako so na primer določene storitve v najslabšem primeru nedostopne ali v najboljšem slabše kakovosti oziroma dražje. Škodljivi učinki so pogosto najhujši pri že tako prikrajšanih posameznikih in skupinah, ki so zato v ranljivejšem položaju in pogosto bolj odvisni od javnih storitev in dobrin, saj imajo le omejene možnosti dostopa do alternativnih zasebnih storitev in dobrin na trgu. Prav tako imajo običajno manj možnosti sodelovanja pri oblikovanju in uresničevanju javnih politik in programov, kot tudi premalo sredstev za svojo zaščito in uveljavljanje povrnitve škode.

Načelo enakosti in nediskriminacije je kršeno z mnogimi oblikami korupcije, ki je sama po sebi inherentno diskriminatorna.

Korupcija zajeda v vladavino prava, demokracijo, dobro upravljanje in pravosodje. Ključnih načel, kot so dostop do sodišč, enakost orožij ali domneva nedolžnosti (14. člen MPDPP), ni možno zagotavljati v situaciji razširjene korupcije. Korupcija negativno vpliva tudi na pravico splošne javnosti do sodelovanja v postopkih vodenja javnih zadev. To vključuje pravico voliti, biti izvoljen in enakopravnega dostopa do javnih storitev.

Odbori so v številnih zaključnih opažanjih poudarili škodljive učinke korupcije na varstvo človekovih pravic. Odbor za človekove pravice tako redno v svojih zaključnih opažanjih izraža zaskrbljenost zaradi korupcije v državi pogodbenici MPDPP,[14] včasih tudi v povezavi z načelom nediskriminacije[15]. V zadnjih letih je Odbor opozarjal zlasti na škodljive učinke korupcije v povezavi s sodelovanjem v javnih zadevah,[16] pravico do življenja[17] (kadar je smrtna kazen dovoljena za koruptivna ravnanja), zavodi za prestajanje kazni,[18] trgovino z ljudmi[19] in v nekaterih drugih primerih.[20]

Odbor po MPESKP se sistematično sklicuje na 2. člen Pakta, ko poudarja, da je korupcija v državi pogodbenici razširjena in ima uničujoče učinke na uživanje ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic. Države poziva k naslovitvi vzrokov za korupcijo in sprejemu potrebnih zakonodajnih in upravnih ukrepov za zagotovitev transparentnosti v javni upravi in učinkovito spopadanje s korupcijo. Države poziva k izvedbi neodvisnih in temeljitih preiskav vseh primerov korupcije na vseh ravneh in k objavi rezultatov teh preiskav.[21] Odbor za otrokove pravice ima podobno prakso priporočanja povečanja sredstev oddelkom za otroke ali tistih, ki se vsaj deloma ukvarjajo s pravicami otrok, vključno na področjih izobraževanja, zdravstvene oskrbe in socialne varnosti. Razširjena korupcija namreč negativno vpliva na dostopnost državnih virov, zato je treba antikorupcijske ukrepe pospremiti z drugimi ukrepi, kot so na primer dvig plač uslužbencem v javnem sektorju, zaposlovanje kakovostnega kadra, povečevanje transparentnosti postopkov in pravil, povečevanje strogosti pri institucionalnem nadzoru in kaznih za kršitve.

Obveznosti držav

Po temeljnih mednarodnih pogodbah s področja človekovih pravic (zlasti MPDPP, MPESKP in Konvenciji o otrokovih pravicah) imajo države pogodbenice obveznosti, vključno z ekstrateritorialnimi obveznostmi, spoštovati, varovati in izpolnjevati človekove pravice vseh. Neuresničevanje dolžne skrbnosti pri preprečevanju škode zaradi korupcije ali pri urejanju dejavnosti, ki lahko prispevajo k tovrstni škodi, lahko vodi v kršitve človekovih pravic.[22]

Obveznost spoštovanja je negativna obveznost in od držav zahteva, da se vzdržijo ravnanj, ki krnijo ali preprečujejo uživanje človekovih pravic. To vključuje tudi obveznost države, da sprejme ustrezno kazensko zakonodajo, ki inkriminira koruptivna ravnanja, kaznuje storilce in sprejema ukrepe z namenom preprečevanja korupcije.

Obveznost varovanja je pozitivna obveznost in od države zahteva, da sprejme ukrepe, ki preprečujejo tretjim, da preprečujejo uživanje človekovih pravic. Če do tega vseeno prihaja, morajo države poskrbeti za pregon storilcev in dostop žrtev do primernih pravnih sredstev. To vključuje varstvo posameznikov pred koruptivnimi praksami nedržavnih akterjev, še posebej tistih, ki so v položaju moči, kot na primer nekatera gospodarska podjetja.

Obveznost izpolnjevanja od držav zahteva sprejemanje pozitivnih ukrepov, ki posameznikom in skupnostim omogočajo polno uživanje človekovih pravic. Država je še posebej odgovorna za opolnomočenje ljudi, da lahko uživajo človekove pravice, razvijejo potrebne sposobnosti za njihovo uživanje, vzpostavijo mehanizme, preko katerih posamezniki ali skupine uveljavljajo kršitve svojih pravic zaradi korupcije ter zahtevajo odškodnine. Končno, tudi za to, da se bojujejo s korupcijo kot sistemsko oviro uživanju človekovih pravic.

Z drugimi besedami, države so dolžne zagotoviti vsa razpoložljiva sredstva za uresničevanje pravic po sklenjenih mednarodnih pogodbah na področju človekovih pravic, še posebej, ko gre za ranljive in marginalizirane posameznike in skupine, zlasti kadar so izpostavljeni sistemskim in medsektorskim oblikam diskriminacije. Prav tako države ne smejo dopustiti, da bi koruptivno okolje vodilo v zniževanje že doseženega varstva pravic.

Sklep

Nobena država se ne more v celoti izogniti korupciji in ni enostavnih načinov za njeno izkoreninjenje. Poleg tega je korupcija izrazito transnacionalnega značaja. Učinkovita strategija boja proti korupciji bo tako morala biti vedno prilagojena določenemu kontekstu, celovita in bo pogosto zahtevala mednarodno sodelovanje.

Odbori pri svojem delu redno upoštevajo prispevke civilne družbe, ki poroča o korupciji in priznavajo njihovo pomembno vlogo pri spodbujanju držav k ukrepanju. Tudi Konvencija ZN proti korupciji v 4. poglavju o mednarodnem sodelovanju zavezuje države pogodbenice k sodelovanju in pomoči v čezmejnih zadevah povezanih s kaznivimi dejanji na področju korupcije. A zdi se, da so dosedanja prizadevanja držav nezadostna. Države, na ozemlju katerih so skrita koruptivno pridobljena sredstva, bi morale pomagati državam izvora pri njihovem vračanju. Prav tako morajo države sodelovati v dobri veri pri iskanju globalnih odgovorov za naslovitev korupcije in škode, ki jo povzroča, zlasti v najbolj prizadetih državah.

Razprava o tem, ali je korupcija kot taka že sama po sebi kršitev človekovih pravic ali pa le spodkopava uresničevanje človekovih pravic, se v mednarodni skupnosti nadaljuje. Ne glede na nadaljnji razvoj, pa je ključno, da Odbori tudi v prihodnje državam pogodbenicam redno zastavljajo vprašanja o njihovih zakonodajah in konkretnih ukrepih v praksi z namenom preprečevanja in naslavljanja korupcije. Posebej pomembna in koristna je lahko praksa Odborov, ko gre za oceno škodljivih učinkov korupcije na posamezne človekove pravice zaščitene s konkretno mednarodno pogodbo, še zlasti, ko skušajo ugotoviti, kdaj koruptivna ravnanja neposredno prizadenejo človekove pravice, kar lahko služi kot vodilo državam pri izpolnjevanju njihovih obveznosti, tako na ravni prevencije, kaznovanja in nenazadnje, tudi pri zagotavljanju ustreznih reparacij žrtvam korupcije.

Opombe

[1] Glej tudi izjavo Generalnega sekretarja OZN, Antonia Guterresa, o korupciji v kontekstu COVID-19, z dne 15. oktobra 2020 (UNIS/SGSM/1072).

[2] O pomenu, ki ga Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani pripisuje poučevanju o korupciji, glej: Sancin, Vasilka in Marčič Maruško, Jan: The role of university curricula in corruption prevention: The case study of the University of Ljubljana, Faculty of Law, v: Schmidt, Patrick (ur.): Higher education, corruption and whistleblowers: proceedings of the International conference on corruption in higher education held on September 11, 2018, at South East European University, Skopje, Macedonia, Skopje: Institute for strategic research and education - ISIE, 2018, str. 133-163.

[3] Rose, Cecily: International Anti-Corruption Norms, Their Creation and Influence on Domestic Legal Systems, Oxford University Press, Oxford 2015, str. 7.

[4] Uradni list RS, št. 22/2008.

[5] Podrobneje o mednarodnopravnih okvirjih korupcije glej: Goltnik, Nika, Jerman, Liza, Lale, Hatice, Lukan, Tanja, Novak, Žan, Pučnik, Rok, Rozman, Petra, Štrubelj, Luka, Sancin, Vasilka (Vodja Projekta), Damijan, Sandra (vodja projekta): Izbrani mednarodnopravni in ekonomski vidiki preprečevanja korupcije - odkrivanje, zaseg in odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi, Ljubljana: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, 2019, dostopno na: <www.pf.uni-lj.si/media/prekorup.-.koncni.izdelek.pdf> (31. 10. 2020).

[6] Glej poročilo Komisije za mednarodno pravo (ILC): Report on the work of the sixty-ninth session (2017), Chapter VII, dostopno na: <legal.un.org/ilc/reports/2017/english/chp7.pdf > (2. 11. 2020).

[7] Glej na primer resolucije in sklepe Sveta za človekove pravice (Human Rights Council) glede škodljivih učinkov korupcije na uživanje človekovih pravic: A/HRC/RES/35/25 (23 June 2017), A/HRC/RES/29/11 (2 July 2015), A/HRC/DEC/26/115 (10 July 2014) and A/HRC/RES/23/9 (13 June 2013).

[8] Glej na primer Zaključno poročilo o škodljivih učinkih korupcije na uživanje človekovih pravic: A/HRC/28/73, z dne 5. januarja 5 2015, Poročilo Posebnega poročevalca o pravici vseh do uživanja najvišje dosegljive ravni telesnega in duševnega zdravja, A/72/137, z dne 14. julija 2017 in Poročilo Delovne skupine o samovoljnem (arbitrarnem) pridržanju, A/HRC/10/21, z dne 16. februarja 2009. Glej tudi: študijo za naslovom Study on utilizing non-repatriated illicit funds with a view to supporting the achievement of the Sustainable Development Goals” (A/HRC/43/66) Svetovalnega odbora Sveta za človekove pravice; poročilo Posebnega poročevalca o neodvisnosti sodnikov in odvetnikov št. A/72/140 in A/67/305; poročilo Posebnega poročevalca za spodbujanje in varstvo pravice do mnenja in izražanja št. A/70/361; poročilo Neodvisnega eksperta za učinke tujega dolga in drugih mednarodnih finančnih obveznosti držav o polnem uživanju človekovih pravic, še posebej ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic št. A/HRC/31/61; zaključke Delovne skupine o podjetjih in človekovih pravicah št. A/HRC/44/43. Vprašanje korupcije je bilo obravnavano tudi v okviru Foruma OZN o gospodarstvu in človekovih pravicah v panelih naslovljenih: “Corruption: the business and human rights dimension” in “How business can leverage anti-corruption practices to advance respect for human rights” v letu 2019.

[9] Glej na primer zaključna opažanja Odborov (t.i. concluding observations): CAT/C/AFG/CO/2, odst. 29; CEDAW/C/GTM/CO/8-9, odst. 12; CCPR/C/PAK/CO/1, odst. 31; CCPR/C/MDG/CO/4, odst. 11; CCPR/C/HND/CO/2, odst. 22; CERD/C/MNG/CO/19-22, odst. 10; CMW/C/MEX/CO/3, odst. 23; CMW/C/IDN/CO/1, odst. 56; CRC/C/AGO/CO/5-7, odst. 9; CRC/C/ARG/CO/5-6, odst. 10; CRC/C/NPL/CO/3-5, odst. 12; CRC/C/ZWE/CO/2, odst. 16; E/C.12/CAF/CO/1, odst. 15 in 16; E/C.12/TUN/CO/3, odst. 48; E/C.12/LBN/CO/2, odst. 14.

[10] Glej na primer priročnik Urada Visoke komisarke ZN za človekove pravice: OHCHR, Best practices to counter the negative impact of corruption on the enjoyment of all human rights, A/HRC/32/22, z dne 15. aprila 2016 in OHCHR, The Human Rights Case against Corruption, HR/NONE/2013/120.

[11] Corruption and human rights, A practitioners’ guide, ki sta ga pripravila Center za državljanske in politične pravice (CCPR-Centre) in Ženevska akademija, str. 6, glej: <ccprcentre.org/ccprpages/launch-of-the-practitioners-guide-on-corruption-and-human-rights> (31. 10. 2020).

[12] Agenda 2030 za trajnostni razvoj, resolucija Generalne skupščine OZN, A/RES/70/1, sprejeta 21. 10. 2015, glej tudi: <www.gov.si/zbirke/projekti-in-programi/uresnicevanje-agende-2030/> (31. 10. 2020).

[13] Resolucija Sveta za človekove pravice, št. 31/14: ‘The role of good governance in the promotion and protection of human rights’, A/HRC/RES/31/14, sprejeta 23. marca 2016.

[14] 14. člen MPDPP. Glej na primer Zaključna opažanja (concluding observations) Odbora o šestem periodičnem poročilu Tunizije leta 2020, CCPR/C/TUN/CO/6.

[15] 2. člen in 26. člen MPDPP. Glej na primer Zaključna opažanja (concluding observations) Odbora o petem periodičnem poročilu Uzbekistana leta 2020, CCPR/C/UZB/CO/5.

[16] 25. člen MPDPP.

[17] 6. člen MPDPP.

[18] 7., 9. in 10. člen MPDPP.

[19] 8. člen MPDPP.

[20] 12. člen MPDPP (svoboda gibanja), 17. člen MPDPP (pravica do zasebnosti), 19. člen MPDPP (svoboda izražanja), 21. člen MPDPP (pravica do mirnega zbiranja), 22. člen MPDPP (svoboda združevanja) in 24. člen MPDPP (otrokove pravice). Glej tudi mnenje (views) Odbora za človekove pravice v zadevi Kouider Kerrouche proti Alžiriji, CCPR/C/118/D/2128/2012, kjer je avtor pritožbe zatrjeval kršitev več človekovih pravic, kot posledica njegovega razkritja korupcije.

[21] Glej na primer Zaključna opažanja (concluding observations) Odbora za ekonomske, socialne in kulturne pravice za Dominikansko republiko leta 2016, E/C.12/DOM/CO/4.

[22] Glej na primer Splošni komentar št. 24 (2017) k MPESKP glede delovanja podjetij, odst. 27.

Viri in literatura

Agenda 2030 za trajnostni razvoj, resolucija Generalne skupščine OZN, A/RES/70/1, sprejeta 21. 10. 2015, <www.gov.si/zbirke/projekti-in-programi/uresnicevanje-agende-2030/> (31. 10. 2020).

Corruption and human rights, A practitioners’ guide, <ccprcentre.org/ccprpages/launch-of-the-practitioners-guide-on-corruption-and-human-rights> (31. 10. 2020).

General comment No. 24 (2017) on State obligations under the International Covenant on Economic, Social and Cultural Rights in the context of business activities, E/C.12/GC/24.

Goltnik, Nika, Jerman, Liza, Lale, Hatice, Lukan, Tanja, Novak, Žan, Pučnik, Rok, Rozman, Petra, Štrubelj, Luka, Sancin, Vasilka (Vodja Projekta), Damijan, Sandra (vodja projekta): Izbrani mednarodnopravni in ekonomski vidiki preprečevanja korupcije - odkrivanje, zaseg in odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi, Ljubljana: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, 2019, dostopno na: <www.pf.uni-lj.si/media/prekorup.-.koncni.izdelek.pdf> (31. 10. 2020).

Guterres, Antonio: Korupciji v kontekstu COVID-19, izjava z dne 15. oktobra 2020 (UNIS/SGSM/1072).

OHCHR, Best practices to counter the negative impact of corruption on the enjoyment of all human rights, A/HRC/32/22.

OHCHR, The Human Rights Case against Corruption, HR/NONE/2013/120.

Report on the work of the sixty-ninth session of the International Law Commission (2017), Chapter VII, dostopno na: <legal.un.org/ilc/reports/2017/english/chp7.pdf > (2. 11. 2020).

Rose, Cecily: International Anti-Corruption Norms, Their Creation and Influence on Domestic Legal Systems, Oxford University Press, Oxford 2015.

Sancin, Vasilka in Marčič Maruško, Jan: The role of university curricula in corruption prevention: The case study of the University of Ljubljana, Faculty of Law, v: Schmidt, Patrick (ur.): Higher education, corruption and whistleblowers: proceedings of the International conference on corruption in higher education held on September 11, 2018, at South East European University, Skopje, Macedonia, Skopje: Institute for strategic research and education - ISIE, 2018, str. 133-163.