Umetno življenje za ceno resničnega življenja
Uvod*
Zlasti od izbruha epidemije COVID-19 je postalo očitno, da se na umetno inteligenco zanašamo pri zadovoljevanju vsakodnevnih osnovnih življenjskih potreb in delovnih obveznosti, že dalj časa pa se na avtomatizirane odločitve zanašamo pri npr. načrtovanju poti, nakupovanju preko spleta in uporabi pametnih telefonov, ki delujejo na podlagi zbiranja različnih podatkov njihovih uporabnikov preko različnih senzorjev. Umetno inteligenco se v nekaterih državah v določeni meri že uporablja tudi pri oblikovanju javnih politik ter v postopkih sodnega odločanja in upravnega odločanja, kjer se sprejemajo odločitve, ki so ključne za posameznika in družbo na sploh. Navkljub potencialu umetne inteligence, da pozitivno vpliva na naše življenje, ima umetna inteligenca tudi temno stran, ki jo marsikdo želi prezreti. Gospodarske družbe, ki so zaslužne za končne tehnološke proizvode, na katerih temelji umetna inteligenca, kot so pametni telefoni in prenosniki, s proizvodnim procesom prispevajo k degradaciji okolja in s tem negativno vplivajo na življenja posameznikov, ki so izpostavljeni degradaciji okolja. Čeprav imajo te gospodarske družbe praviloma sedeže v razvitih državah, se sam proizvodni proces razteza skozi različne jurisdikcije, zategadelj se postavlja še vprašanje, ali smejo države sedeža ostati pasivne, medtem ko se življenja njihovih državljanov izboljšujejo, življenja posameznikov v tujih državah pa trpijo.
Proces proizvodnje komponent
Za delovanje mobilnih telefonov, prenosnikov in električnih avtomobilov so nujno potrebne baterije, za proizvodnjo katerih je nepogrešljiv kobalt. Demokratična republika Kongo je največja svetovna izvoznica kobalta, pri čemer od 20 do 30 odstotkov kobalta izvira iz obrtniških rudnikov.1 Vložek rudarjev v obrtniških rudnikih se ne odraža zgolj v delovni sili, temveč rudarji vsakodnevno izpostavljajo svoja življenja smrtni nevarnosti. Po poročanju Amnesty International je od septembra leta 2014 do decembra leta 2015 umrlo 80 rudarjev v obrtniških rudnikih, pri čemer je resnično število zelo verjetno višje, saj veliko nesreč ostane ne zabeleženih, trupla rudarjev pa zakopana pod zemljo.2
Prav tako sama proizvodnja komponent, potrebnih za delovanje umetne inteligence na bolj subtilen način negativno vpliva na življenja ljudi. V pametnih telefonih in prenosnikih najdemo tudi 17 redkih kemičnih elementov, ki so potrebni za izdelavo barvnih zaslonov, zvočnikov, objektivov fotoaparatov, navigacijskih sistemov, baterij, trdih diskov in drugih komponent.3 Edinstvenih elektronskih, optičnih in magnetskih značilnosti redkih elementov ni moč nadomestiti z drugimi elementi ali sintetičnimi spojinami. Določeni redki elementi se sicer nahajajo v naravi v zajetnih količinah, vendar je njihovo pridobivanje drago in okolju izjemno škodljivo.4 Terbij in disprozij predstavljata zgolj 0,2 odstotka izkopanih rudnin, zaradi česar se preostanek odvrže nazaj v naravo, s čimer nastanejo novi onesnaževalci, kot je na primer amonij.5 Kitajsko društvo za redke elemente ocenjuje, da prečiščevanje ene tone redkega elementa ustvari 75.000 litrov kisle vode in eno tono radioaktivnih odpadkov. Prav tako rudarjenje in prečiščevanje redkih elementov porabita enormne količine vode in ustvarita velike količine emisij ogljikovega dioksida.6 Proizvodni proces je posledično zelo obremenjujoč za okolje.
Degradacija okolja in pravica do življenja
Odbor Združenih narodov za človekove pravice je v svojem Splošnem komentarju o pravici do življenja zapisal, da »degradacija okolja, podnebne spremembe in odsotnost trajnostnega razvoja predstavljajo nekatere izmed najbolj neposrednih in resnih groženj uživanju pravice do življenja današnjih in prihodnjih generacij.«7 Tudi druga telesa in institucije, med drugim Medameriško sodišče za človekove pravice,8 Afriška Komisija za človekove pravice9 in pravice ljudstev ter Evropsko sodišče za človekove pravice,10 so v svoji praksi potrdili, da lahko degradacija okolja vodi v kršitev pravice do življenja.
V primeru Toussaint proti Kanadi je Odbor Združenih narodov za človekove pravice še pojasnil, da se »dolžnost držav pogodbenic spoštovati pravico do življenja razteza na predvidljive grožnje in situacije, ki ogrožajo življenje in lahko rezultirajo v izgubi življenja.«11 Države lahko odgovarjajo, četudi takšne grožnje ali situacije ne vodijo v izgubo življenja, saj gre za dolžnost prizadevanja, in ne rezultata. Torej, države morajo, če želijo zasledovati spoštovanje pravice do življenja, z ukrepi nasloviti grožnjo okolju, ki jo predstavlja proizvodnja komponent, potrebnih za delovanje umetne inteligence.
Pozitivna obveznost varovanja človekovih pravic
Dejstvo, da države v proizvodni proces niso neposredno vključene, ne vpliva na njihovo odgovornost, saj morajo v skladu s pozitivno dolžnostjo sprejeti ukrepe, s katerimi naslovijo grožnjo, ki jo za uživanje človekovih pravic, predstavljajo tretji, vključno z gospodarskimi družbami.
Tako je Odbor Združenih narodov za ekonomske, socialne in kulturne pravice v kontekstu pravice do vode zapisal, da ta »zahteva od držav pogodbenic, da preprečijo tretjim subjektom vmešavanje v uživanje pravice do vode. To se nanaša na posameznike, skupine, korporacije in druge entitete, kot tudi uradnike, ki delujejo na podlagi pooblastila držav pogodbenic. Dolžnost vključuje med drugim sprejem nujnih in učinkovitih zakonodajnih in drugih ukrepov […]«.12
Medameriško sodišče za človekove pravice je že leta 1988 v primeru Velásquez-Rodrígrez proti Hondurasu zapisalo, da ima »država […] pravno dolžnost, da sprejme razumne ukrepe za preprečitev kršitev človekovih pravic […]«, kar »vključuje vsa sredstva pravne, politične, administrativne in kulturne narave, ki spodbujajo varstvo človekovih pravic […]«.13
Podobno stališče je zavzela tudi Afriška komisija za človekove pravice in pravice ljudstev, in sicer da je »država dolžna varovati nosilce pravic pred tretjimi subjekti z zakonodajo in zagotovitvijo učinkovitih sredstev […]«, pri čemer »[z]aščita praviloma zajema ustanovitev in vzdrževanje ozračja oziroma okvirja z ustreznim součinkovanjem zakonov in predpisov, na podlagi katerih lahko posamezniki svobodno uresničujejo svoje pravice in svoboščine«.14
Ekstra teritorialna razsežnost človekovih pravic
V ekonomsko povezanem svetu gospodarske družbe zasledujejo svojo dejavnost v različnih jurisdikcijah. Rudarjenje surovin in proizvodnja potekata v državah, ki nimajo kapacitet ali volje, da v praksi zagotavljajo standarde, ki veljajo v razvitih državah, s čimer se zmanjšujejo stroški proizvodnje, kar se odraža v končni ceni izdelkov.
Države imajo primarno dolžnost spoštovati človekove pravice na svojem ozemlju. Tako Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah15 v prvem odstavku 2. člena terja od držav, da spoštujejo in zagotavljajo pravice »vsem posameznikom na njihovem ozemlju in pod njihovo jurisdikcijo«. Podobno opredeljuje dolžnosti držav pogodbenic Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic16 v uvodnem členu, in sicer, da morajo države pogodbenice priznavati pravice in svoboščine »vsakomur, ki sodi v njihovo jurisdikcijo«.
Delovanje multinacionalk, kot izhaja že iz samega poimenovanja, se razteza onkraj jurisdikcije ene države. Odločitev, ki jo sprejme podružnica ali hčerinska družba v eni državi, lahko vodi neposredno v kršitev človekovih pravic v drugi državi. Dejanja podružnice ali hčerinske družbe so lahko odvisna od odločitve matične družbe. Poraja se vprašanje, ali države, v katerih imajo multinacionalke sedeže, odgovarjajo za degradacijo okolja in kršitev pravice do življenja v tretjih državah.17
Meddržavno sodišče je v zadevi Krfskega kanala zapisalo, da ne sme nobene država »vede dopustiti, da se njeno ozemlje uporablja v nasprotju s pravicami tretjih držav«.18 Seveda v primeru kršitev mednarodnega prava varstva človekovih pravic niso neposredne prizadete države, marveč posamezniki, ki so jim namenjene človekove pravice in temeljne svoboščine. Mednarodne pogodbe o človekovih pravicah varujejo posameznike, vendar je treba upoštevati, kot je odločilo Meddržavno sodišče v primeru Barcelonskega podjetja za vleko, osvetljavo in energijo, da učinkujejo določene mednarodne obveznosti, upoštevaje njihovo pomembnost, erga omnes. Med takšne obveznosti sodijo med drugim »norme o temeljnih pravicah človeka«.19 Pravica do življenja, ki je na piedestalu človekovih pravic uvrščena na najvišje mesto20 in predstavlja navdih temeljnim mednarodnim pogodbam o človekovih pravicah, nalaga državam dolžnost, ki ni zgolj peremptorna, temveč tudi učinkuje erga omnes. Spoštovanje pravice do življenja dolgujejo države celotni mednarodni skupnosti.21 Upoštevaje, da država ne sme dopustiti, da se njeno ozemlje uporablja za dejanja, ki bi bila v nasprotju z dolžnostjo, ki jo dolguje zgolj posamezni državi, potem logično tudi ne sme dopustiti uporabe svojega ozemlja, ki je v nasprotju z dolžnostjo, ki jo ima napram celotni mednarodni skupnosti. Če si država ne prizadeva z ustreznimi zakonodajnimi in drugimi ukrepi nasloviti sprejemanje odločitev in praks gospodarskih družb pod svojo jurisdikcijo, ki vodijo v kršitev pravice do življenja, pa četudi v tujih jurisdikcijah, zagreši kršitev erga omnes obveznosti do mednarodne skupnosti.
Praksa mednarodnih in regionalnih teles in sodišč pritrjuje tezi, da lahko države odgovarjajo za kršitve človekovih pravic, četudi se kršitev materializira v tretji državi. Evropsko sodišče za človekove pravice je zapisalo, da je lahko vzpostavljena »odgovornost države na podlagi dejanj, ki imajo dovoljšno povezavo s posledicami za pravice, ki jih varuje [Evropska konvencija o človekovih pravicah], pa čeprav se vpliv udejanji zunaj njene jurisdikcije«.22 Podobno stališče najdemo v praksi Medameriške komisije za človekove pravice, in sicer, da lahko »država pogodbenica [Ameriške konvencije o človekovih pravicah] v določenih okoliščinah odgovarja za storitve in opustitve svojih agentov, ki povzročijo učinke ali so izvršene zunaj ozemlja te države«.23
Tudi telesa, ki deluje v okviru Združenih narodov, v svoji praksi jasno vzpostavljajo odgovornost za ekstra teritorialno kršitev človekovih pravic. Odbor Združenih narodov za človekove pravice je tako odločil, da lahko »država pogodbenica […] odgovarja za ekstra-teritorialno kršitev [Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah], če je ugotovljena kavzalna zveza z možnimi kršitvami«. V nadaljevanju je še dodal, da mora biti »tveganje ekstra teritorialne kršitve […] nujna in predvidljiva posledica ter presojano v luči védenja, ki ga je imela država pogodbenica«.24
Zaključek
Svet Združenih narodov za človekove pravice je leta 2011 sprejel Splošna načela o poslovanju in človekovih pravicah, ki naj bi zajela dolžnosti držav in učinkovanje človekovih pravic v kontekstu gospodarskih družb.25 Prvo načelo odraža pozitivno dolžnost držav, da morajo posameznike varovati »[…] pred kršitvami človekovih pravic znotraj svojega ozemlja in/ali jurisdikcije s strani tretjih subjektov, vključno z gospodarskimi družbami«.26
Drugo načelo določa, da naj »[d]ržave […] postavijo jasna pričakovanja za gospodarske družbe, ki imajo sedež na njihovem ozemlju in/ali pod njihovo jurisdikcijo, glede spoštovanja človekovih pravic«.27 Komentar tega načela, ki ga je objavil Urad Visokega komisarja za človekove pravice, poda dodatna pojasnila, kaj se pričakuje od držav pri naslavljanju ekstra teritorialnih dejavnosti domačih gospodarskih družb, in sicer pojasni, da »trenutno države na podlagi mednarodnega prava varstva človekovih pravic praviloma še niso dolžne regulirati ekstra teritorialnih dejavnosti gospodarskih družb, ki imajo sedež na njihovem ozemlju in/ali pod njihovo jurisdikcijo […]. V tem okviru nekatera na podlagi mednarodnih pogodb o človekovih pravicah ustanovljena telesa predlagajo, da države sedeža sprejmejo ukrepe, da preprečijo gospodarskim družbam pod njihovo jurisdikcijo kršitve v tujini«.28
Opaziti gre dihotomijo med stališči strokovnih teles in institucij, ki so pristojne za razlago prava človekovih pravic, ter stališčem Sveta Združenih narodov za človekove pravice, ki je političen organ. Slednji zavrača odgovornost držav za ekstrateritorialno delovanje domačih gospodarskih družb, in prepušča odgovornost državam, kjer se dejavnost neposredna izvaja, kar je razumljivo s stališča mednarodnega gospodarstva, saj države v razvoju nimajo kapacitete in v določenih primerih tudi ne volje zagotavljati spoštovanje standardov, ki izhajajo iz človekovih pravic. Tako ostanejo stroški proizvodnje in surovin ter posledično cene končnih izdelkov nižji, pa čeprav na račun življenja ljudi. Na drugi strani so strokovna telesa jasno vzpostavila možnost odgovornosti držav za kršitve človekovih pravic s strani domačih gospodarskih družb v tujih jurisdikcijah, zato morajo države na podlagi pravice do življenja nasloviti degradacijo okolja, ki izvira iz ekstra teritorialnega delovanja domačih gospodarskih družb.
Opombe
*Članek temelji na raziskovalnem delu avtorja na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani v okviru manjšega temeljnega raziskovalnega projekta z naslovom Razvoj in uporaba umetne inteligence v luči negativnih in pozitivnih obveznosti države zagotavljati pravico do življenja (J5-3107), ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.
1 Calvão, Cobalt Mining (2021), str. 2.
2 Amnesty, Exposed, URL: <https://www.amnesty.org/en/latest/news/2016/01/child-labour-behind-smart-phone-and-electric-car-batteries/>.
3 Crawford, Anatomy of an AI System, URL: <https://anatomyof.ai/index.html>.
4 Prav tam.
5 Abraham, THE ELEMENTS OF POWER (2015), str. 175.
6 Prav tam, str. 176.
7 Odbor za človekove pravice, Splošni komentar št. 36 (2018), odst. 16.
8 Svetovalno mnenje Medameriškega sodišča za človekove pravice o okolju in človekovih pravicah, Svetovalno mnenje OC-23/17, z dne 15. novembra 2017, odst. 108 – 114.
9 Mnenje Odbora za ekonomske, socialne in kulturne pravice v zadevi Social and Economic Rights Action Center (SERAC) and Center for Economic and Social Rights (CESR) proti Nigeriji, Communication No. 155/69, z dne 27. oktobra 2001, odst. 51.
10 Sodba Evropskega sodišča za človekove pravic v zadevi Öneryildiz proti Turčiji, App. No. 36832/97, z dne 30. novembra 2004, odst. 71, 89, 90 in 118; Sodba Evropskega sodišča za človekove pravic v zadevi Budayeva in ostali proti Rusiji, App. No. 15339/02, 21166/02, 20058/02, 11673/02 in 15343/02, z dne 20. marca 2008, odst. 128, 129, 130, 133 in 159; Sodba Evropskega sodišča za človekove pravic v zadevi Özel in ostali proti Turčiji, App. No. 14350/05, 15245/05 in 16051/05, dne 17. novembra 2015, odst. 170, 171 in 200.
11 Mnenje Odbora za človekove pravice v zadevi Nell Toussaint proti Kanadi, Communication No. 2348/2014, z dne 7. avgusta 2018, odst. 7.3.
12 Odbor za ekonomske, socialne in kulturne pravice, Splošni komentar št. 15 (2003), odst. 23.
13 Sodba Medameriškega sodišča v zadevi Velásquez-Rodrígrez proti Hondurasu, Inter-Am Ct. H.R., (Ser C) No. 4 (1988), z dne 29. julija 1988, odst. 174.
14 Op. cit. 12, odst. 46.
15 Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, 999 U.N.T.S. 171, sprejet 16. decembra 1966, začel veljati 23. marca 1976.
16 Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, 213 U.N.T.S. 221, sprejeta 4. novembra 1950, začela veljati 3. septembra 1953.
17 Amnesty, Injustice incorporated, URL: <https://www.amnesty.org/en/documents/pol30/001/2014/en/>, str. 22.
18 Zadeva Krfska ožina (Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske proti Albaniji), Meddržavno sodišče, sodba v glavni stvari, ICJ Reports (1949), 9. april 1949, str. 22.
19 Barcelonsko podjetje za vleko, osvetljavo in energijo (Belgija proti Španiji), Meddržavno sodišče, sodba, ICJ Reports (1970), 5. februar 1970, odst. 33, 34.
20 Op. cit., Splošni komentar št. 36, odst. 2.
21 Prav tam.
22 Sodba Evropskega sodišča za človekove pravic v zadevi Ilascu in ostali proti Moldaviji in Rusiji, App. No. 48787/99, z dne 8. julij. 2004, odst. 317.
23 Poročilo Medameriške komisije za človekove pravice v zadevi Victor Saldano proti Argentini, Report No. 38/99, z dne 11. marca 1999, odst. 17.
24 Mnenje Odbora za človekove pravice v zadevi Munaf proti Romuniji, Communication No. 1539/2006, z dne 21. avgusta 2009, odst. 14.2.
25 Svet Združenih narodov za človekove pravice, Resolucija Sveta Združenih narodov za človekove pravice 17/4, sprejeta 6. julija 2011.
26 Prav tam.
27 Prav tam.
28 Urad Visokega komisarja Organizacije združenih narodov za človekove pravice, Guiding Principles (2011), str. 3, 4.
