»Charles Stuart king of England you are accused in the behalf of the Commons of England of divers High Crimes and Treasons which Charge hath been read unto you. The Court now requires you to give your positive and final Answer by way of confession or denial of the Charge.«1

V luči sprememb sedanjosti se pogosto znajdem v razmislekih o preteklosti. Pred kratkim so Britanci izgubili svojo dolgoletno kraljico, ki je v sedmih desetletjih vladanja postala simbol in ideal modernega ustavnega monarha. V mirni in dostojni tranziciji jo je nasledil sin, dotedanji valižanski princ, kralj Charles oz. Karel III. Da ljudstvo z videzom popolne naravnosti s srcem stoji za kraljem in monarhijo, kot se je (vsaj za zdaj) pokazalo ob nasledstvu, ni samoumevna reč. Otoška krona in njeni ljudje so si za tovrstno sobivanje prizadevali stoletja in ne brez boja.

Verjetno najbolj boleče obdobje britanske monarhije predstavlja državljanska vojna, ki se je v 17. stoletju zakuhala med prvim soimenjakom današnjega kralja in njegovim parlamentom, končala pa v najslabšem možnem scenariju, ki si ga je tedaj redkokdo predstavljal kot možnega ali primernega. Parlament je 30. 1. 1649 svojega kralja poslal na šafot in Britansko otočje je za deset let postalo republika. Epilog vojne, zgodba, ki je dokaj slabo poznana med Angleži, kaj šele v Sloveniji, vključuje državni udar vojske, stvaritev njej zvestega parlamenta, popolno razbitje tedanje ustavne ureditve, nastavljeno sojenje, ki je zaradi pokončnosti (ali trme, sodite sami) kralja skozi spiralo nesrečnih dogodkov in neuspelih načrtov vodilo v njegovo prerano smrt pod rabljevim rezilom ter vzpostavitev republike Commonwealth of England. V državi, kjer sta običaj in tradicija veljavno pravo, zadostuje nastop zadostnih sil, in pravo izpuhti v svoji ceneni imitaciji, kakor se to kaže na primeru sojenja Karlu I.

Angleška državljanska vojna je strahovito kompleksno poglavje zgodovine, ki je ta članek niti približno ni zmožen pokriti. Zavoljo tega naj zadostuje poenostavitev, da je šlo za nekaj let trajajoč oborožen spopad med vojskami kralja Karla I. in parlamenta, v katerem so bile leta 1648 kraljeve enote t.i. kavalirji večidel dokončno poražene, kralj pa ujet v rokah parlamentarnih čet New Model Army. 

Navkljub kraljevi nepopustljivosti so poslanci z njim nadaljevali pogajanja za končanje konflikta in legitimno vrnitev reda. Nepoznavalcu zgodovine ali pravnemu laiku se tako početje morda zdi absurdno: kaj ni bil kralj premagan in ujet, zmagovalcem prepuščen na milost in nemilost? Tudi premagani kralj je bil vladar po milosti Božji in tradicionalno je veljalo (oz. še velja), da vse pravo izhaja prav od suverena. Pogajanja s kraljem zato niso bila odraz dobre volje zmagovalcev, temveč nuja. Znebiti se ali zamenjati kralja ni prišlo v poštev. Ker pa pogovori jasno niso vodili nikamor, so se razlike med parlamentom in njegovo vojsko z vsakim dnem večale. Deli vojske so se bali, da bi v primeru uspešnega kraljevega pogajanja izgubili vse, za kar so se bili borili, kralju pa vrnjena široka svoboda, ki jo je užival pred vojno.2 Častniki in pripadniki New Model Army so po večini zahtevali konec pogajanj in retributivno pravičnost za »vse, ki so državo3 skoraj utopili v krvi.4«

5. decembra 1648 so v parlamentu še poslednjič glasovali in potrdili pogajalsko rešitev spora,5 česar pogajanj site struje vojske niso več trpele. 6. decembra 1648 ob 7. uri zjutraj so Westminster Hall in dostop do poslanske zbornice6 blokirali vojaki.7 Polkovnik8 Thomas Pride je s spiskom poslancev preverjal njihovo istovetnost in preprečil vstop tistim, ki so bili vojski sovražni oz. naklonjeni Newport treaty. Ko so poslanci Prida spraševali, s kakšno pravico in po katerem precedensu to počne, je lahko odgovoril le: »Po pravu nujnosti, po moči meča.9« Parlamentarni general Oliver Cromwell, ki se je pravkar vrnil v London, je trdil, da z načrtom udara ni bil seznanjen, je pa izrazil zadovoljstvo, da je bil izveden in je upal na njegovo ohranitev.10

Pridova čistka (Pride's Purge) je za seboj pustila t.i. okrnjeni parlament,11 politično telo brez opozicije, naklonjeno vojski. Mnogi častniki v vojski so se bili sicer pripravljeni nekako sporazumeti s kraljem, a namesto da bi se pogajali, so svoje pogoje nameravali bolj diktirati.12 23. decembra je okrnjeni parlament imenoval komisijo, ki bi raziskala, kako sodno postopati zoper kralja13 in tako postavil prve temelje za nezaslišano – sojenje po milosti božji maziljenemu in zakonitemu kralju Škotske, Irske in Anglije. Hkrati pa je bil v Windsor, kamor je bil premeščen ujeti kralj, poslan grof Denbigh z novimi pogajalskimi zahtevami. Tedaj se je še sumilo, da bo grožnja sojenja delovala kot poseben pritisk na kralja ob novih pogajanjih. Kraljeva zavrnitev, da bi grofa že sprejel, kaj šele pregledal nove pogoje, je popolnoma spremenila ozračje v Westminstru in Whitehallu.14 30. decembra so poslanci odločili, da se bo v primeru, če kralj ne bo želel odgovoriti na obtožbo,15 to štelo pro confesso.16 Če se kralj noče pogajati, bo gotovo pohleven pred sodiščem.

Mišljenje o sojenju kralju kot nečem popolnoma novem ni povsem pravilno. 20. novembra 1648 so puritanske enote po kraljevem poslednjem vojaškem porazu pred poslansko zbornico zahtevale, da se kralja postavi pred sodišče.17 Prav tako je hudo napačno sklepanje, da je bil namen sojenja kralja obsoditi ali celo ubiti, kar bomo natančneje pokazali v prihajajočih odstavkih. Že novembrska Remonstrance je kralju predlagala, naj dokaže svojo nedolžnost, krivda pa naj se postavi drugod,18 s čimer je kralja v bistvu povabila, naj s prstom pokaže na prave krivce.19 Še bolj kot Remonstrance je dobrohotnost kralju izrazil njen sestrski akt Articles exhibited against the King, ki je pričakoval čimprejšnje ponovno ustoličenje vladarja.20 Sojenje je bilo zastavljeno kot sredstvo za spametovanje kralja in njegovo priznanje politične situacije. Vendar so se tudi tu na obzorju kazali oblaki. Neki častnik White, ki so ga iz parlamentarne vojske začasno izključili, je Fairfaxu, parlamentarnemu generalu, pisal, da sicer ni proti sojenju kralju, vendar pa to ne bo izvedeno po pravu oz. ne verjame, da je to možno storiti po pravu, le z močjo meča,21 tj. vojske, in da ne vidi, kakšno korist bi ljudstvu lahko prinesla kraljeva smrt.22

28. decembra je bila v okrnjenem parlamentu prebrana Ordinance for the trial of the King.23 Poudariti moramo pomembno podrobnost v nazivu tega pravnega akta. V našem pravnem redu bi ordinance po svojih značilnostih primerjali in prevajali z odlokom, Act of Parliament, ki potrebuje kraljevi podpis,24 pa z zakonom. Kraljevega podpisa za zakon o sojenju seveda ne bi in niso dobili, zato je od vojske prečiščeni parlament svojo oblast lahko izvajal le z odloki z močjo zakona.

2. januarja je gosposka zbornica enoglasno zavrnila sprejem odloka. Odziv okrnjenega parlamenta je bil buren in za nadaljnje dogodke ključnega pomena. Dva dni pozneje so z eno potezo razbili staro angleško ustavo25 – parlament je razglasil ljudsko suverenost stoječo na vrhovni oblasti26 svojih izvoljenih predstavnikov v parlamentu. Parlament si je vsaj navidezno zakonito privzel oblast. Privolitev kralja in gospodov sta postali brezpredmetni, poslanci pa navidezno brez ovir na zakonodajni poti. Narava common law je bila pretresena kot še nikoli. 

»Resolved, &c. That the Commons of England, in Parliament assembled, do Declare, That the People are, under God, the Original of all just Power:

And do also Declare, that the Commons of England, in Parliament assembled, being chosen by, and representing the People, have the Supreme Power in this Nation:

And do also Declare, That whatsoever is enacted, or declared for Law, by the Commons, in Parliament assembled, hath the Force of Law; and all the People of this Nation are concluded thereby, although the Consent and Concurrence of King, or House of Peers, be not had thereunto.«27 

Poslanci so svoje novo pridobljene moči takoj pridoma izkoristili. 6. januarja so sprejeli prvi unikameralni »act«, torej zakon, v angleški zgodovini. Act for Erecting of an High Court of Justice for the Trying and Judging of Charles Stuart, King of England je imel zakonske učinke brez kraljevega podpisa, brez privolitve gosposke zbornice, sprejel pa ga je od vojske očiščeni in njej naklonjeni spodnji dom parlamenta. Veljal je zaradi dejanske moči vojske, njene sile, stoječe za poslanci, ne prava. Visoko sodišče je bilo utelešenje nadvlade28 poslanske zbornice, bilo je kreatura vojske.29

S sveže ustanovljenim Visokim sodiščem so se lahko začele priprave na sojenje. Posebno Visoko sodišče naj bi sestavljali možje, ki predstavljajo interese države in ljudstva in bi bili pooblaščeni za delovanje v enem mesecu. Dolgo sojenje ni bilo zaželeno.30 Zataknilo pa se je že pri iskanju sodnikov. Izvirno bi sodišču predsedovala dva chief Justices,31 ki pa sta vlogi zavrnila na pravni podlagi, da vse pravo izvira od suverena – tj. kralja. Niti sodišče niti trenutni parlament nista bila plod prava.

Posledično so za vlogo predsednika33 sodišča (le stežka) prepričali sarjeanta Johna Bradshawa, ki je bil pred kratkim postavljen za sodnika drugod34 in se je izkazal za enega redkih pravnikov, ki je bil pripravljen sodelovati v revolucionarnih postopkih zoper kralja.35 Štiri pravnike so izbrali za tožilce, med njimi je glavno vlogo igral Solicitor-general John Cook, fanatičen zagovornik republikansko zvenečih idej, ki ga bomo ob obravnavi sodnega zapisnika še večkrat srečali. Iz poslanske zbornice so nato določili večje število poslancev za komisarje,36 ki jih je sodnik Kirby označil za svojevrstno, posebej izbrano poroto. Že na prvi seji sodišča jih je mnogo manjkalo,37 končno odločitev bo podpisalo le devetinpetdeset od preko stotih. 

Samo sodišče je bilo po svojih prepričanjih precej razklano. Nekaj komisarjev bi raje videlo zgolj formalno premoč spodnjega doma z vsaj delno ohranitvijo gosposke zbornice in ne popolne vrhovnosti38 spodnjega doma, do katere je prišlo. Spet drugi so vztrajali na nadvladi parlamenta in ukinitvi gosposke zbornice. Tretja manjšina sodnikov je v sojenju videla sredstvo, s katerim se kralja odstavi in na prestol postavi njegovega najmlajšega sina39.40 Daleč najmanj zastopana je bila ideja regicida, ne zgolj med sodniki, temveč tudi med najvišjimi sloji vojske. Tudi Cromwell, poznejši Lord Protector republike, s kraljevo smrtjo ni soglašal.41 Živ kralj bi bil veliko bolj koristen. Če bi kralj le priznal avtoriteto sodišča, s tem pa okrnjeni parlament in posledično vojsko, ki ga je ustvarila, bi bil mir na dosegu, zmaga parlamentarne strani popolna. Poleg tega so bile kraljeve sile ponekod še vedno močne, Irska parlamentu ni bila pokorna, velik del mornarice je bil še vedno na kraljevi strani.42 Parlamentu pohleven kralj bi jih lahko razorožil z besedo, mrtev kralj bi vodil v novo vojno s podporniki kralja in njegovimi dediči. S priznanjem sodišča, torej že z odgovorom na obtožbe, bi se kralj implicitno odrekel svojemu zakonodajnemu vetu, nato bi se ga brez posebne nevarnosti ponovno postavilo na prestol »z mečem vselej visečim nad glavo.43« Postal bi lutka brez lastne moči. Moral bi zgolj sodelovati s sodiščem.

V vsakem primeru je večina sodišča prisegala na omejene obtožbe, ki bi na sojenju vodile v (strog) pobot s kraljem, ta bi bil nato oproščen, njegova krivda izbrisana pod možno pretvezo, da je bil kralj zapadel med hudobne svetovalce44. Kralj se je tega zavedal. Zmagovalci državljanske vojne so ga še vedno potrebovali – legitimnost nove oblasti je stala na kralju.45

Na soboto 20. 1. 1649 so kralja prvič pripeljali pred Visoko sodišče v veliki dvorani Westminstrske palače.46 Do tistega trenutka ni vedel, česa ga bremeni obtožnica, niti mu ni bila zagotovljena pravna pomoč ali obramba.47 Bradshaw ga je obvestil, da ga poslanci po moči, ki leži v njih (!), bremenijo pred sodiščem, ki so ga ustanovili za to priložnost. Cook, čigar mesto je bilo na desni ob kralju, je vstal, da bi prebral obtožnico. Kralj ga je med branjem večkrat poskušal ustaviti, tudi s tem, da ga je s srebrnim ročajem48 svoje sprehajalne palice dregal nad rameni. Pri tem se je nesrečna srebrna glava palice snela in padla na tla kot preroško znamenje kraljeve usode. Kralj je nekaj trenutkov čakal, da bo Cook okrašeni ročaj pobral, ko pa je uvidel, da do tega ne bo prišlo, se je ponj sklonil sam.49 Nekateri so v tem »priklonu« videli simbol podrejenosti kralja. Tedaj je Cook prebral, da ga bremenijo kot tirana in izdajalca. Kralj je prasnil v smeh.

V kratkem je predsednik ujetnika50 pozval k odgovoru na obtožbo. Kraljev odgovor bo vse dni postopka enak. Nezadržano in z velikim dostojanstvom bo razkrival nezakonitost Visokega sodišča, njihovo pravico soditi kralju.

»Now I would know by what authority, I mean lawful, there are many unlawful authorities in the world, … , and when I know what lawful authority, I shall answer.«51 

Bradshaw odgovori, da mu sodijo v imenu angleškega ljudstva, od katerih je bil izvoljen (!) za kralja. Kralj opazi krušljivost pooblastila in predsedniku sodišča vrne, da Anglija nikdar ni bila volilno kraljestvo, temveč dedno52 že skoraj tisoč let. Sodišču še navrže, da je večji pristaš svobod ljudstva, kakor njegovi zaigrani sodniki, nato pa ponovno natančneje zahteva pravno podlago sodišča. Popustljivi sodnik ga je ponovno pozval k odgovoru na obtožbo. Sporočilo kraljevega odgovora je bilo neomajno:

»It is a great sin to withstand lawful authority, as it is to submit to a tyrannical, or any other ways unlawful authority; and therefore satisfy me that, and you shall receive my answer.«

»You have shown no lawful authority to satisfy any reasonable man.53«

Predsednik sodišča je odvrnil, da je sodišče s svojo avtoriteto zadovoljno54 in postopek je bil za tisti dan končan. Karel je, preden so ga odvedli, pokazal na meč, ki je skupaj z žezlom počival na mizi pred sodniki, rekoč: »Ne bojim se tistega.« Med opazovalci je sledilo nekaj klicev Bog ohrani kralja, a so prevladali glasovi vojakov: »Pravico!«

Predstava sodnikov, da bo Karel z njimi pripravljen sodelovati, je bila hudo zgrešena. Za razliko od svojega očeta Jakoba VI./I., ki je božjo milost uporabljal bolj v politične namene, je bil Karel I v svoje Dei Gratia poslanstvo za zemeljsko vladanje, varovanje pravic in miru srčno prepričan55 in za to pripravljen tudi umreti, kakor je pokazal že na prvi obravnavi. Poleg tega je očitno opazil in zato uspešno zlorabljal omahljivost in razdvojenost svojih sodnikov, ki so ga z omiljenimi obtožbami in ponavljajočimi vabili k sodelovanju s sodiščem. Tudi to bomo kasneje izpostavili kot nekaj, kar ga je spravilo bliže morišču. 

Argumentacij za sojenje kralju in avtoriteto sodišča je bilo več. Nekateri so pravico soditi videli v božji volji, ki je zmage na bojnem polju (tudi v zelo slabih položajih) naklanjala parlamentu in Karla končno vrgla v njihove roke.56 Če je bil poraz rojalistov v prvi državljanski vojni znak božjega neodobravanja, je bil njihov poraz v drugi od Boga dana obsodba.57 Vojaki so sojenje zahtevali na podlagi vsega povzročenega gorja obeh državljanskih vojn, Karel I. Stuart je bil zanje biblični That Man of Blood. 

Obširno, četudi ne prepričljivo podlago za sojenje (in obsodbo) srečamo v sodnem spisu. Sodnik Bradshaw navaja predvsem spodnji dom parlamenta58 in angleško ljudstvo,59 katerim naj bi bil kralj podrejen in odgovoren. Daleč najširše argumentira v 40-minutnem govoru pred izrekom sodbe. Naslanja se na teorije, ki jih bodo nekoč prevzeli Whigi, s pretrganjem vezi oz. zaupanja med vladarjem in podložniki; kralja primerja z rimskima cesarjema/tiranoma Kaligulo in Neronom, še posebej izpostavi, da je slednjemu sodil in ga obsodil senat, nato kralju navede domnevne precedense kraljeve babice Marije Škotske in Riharda II. ter Edvarda II., ki naj bi jima sodil parlament, trdi, da so po starem pravu parlamenti sodišča kraljem, pove, da je bilo podobno v anglosaških časih, a primera ne navede.60

Svoj pogled nam predstavi tožilec Cook v svojem govoru, ki bi ga prebral, če bi kralj odgovoril na obtožbe.61 Zanimivo je Cook predvidel pravne probleme sojenja in jih v obliki vprašanje-odgovor poskušal izpodbiti, pri tem pa skoraj umetnostno kaže svojo široko izobrazbo.62 Bolj zanimivi so tile. Po katerem pravu se obsodi kralja? Cook v dolgem odgovoru izpostavlja naravno in božje pravo »zapisano v človeških srcih z diamantnim pisalom«. Zakaj potem ni pisanega prava63 za tak primer? Ker si nihče ni predstavljal, da bo kralj Anglije kdaj tako nor, da bi bíl vojno zoper parlament in ljudstvo. Kaj ni maksima v pravu: kralj ni zmožen neprava (King can do no wrong)? To je bogokletstvo, tega ni zmožen samo Bog64. Če kralj nekoga ubije, se kralja ne bo usmrtilo iz pragmatičnih razlogov, ker bi bilo to za ljudstvo neugodno. Kaj pa, če je kralj bíl vojno zoper parlament in ljudstvo? Vsak razumen sodnik bo imel to za izdajo. 

V dolgem spisu se Cook nadalje še sklicuje na vladarjevo omejeno oblast in prelomljeno prisego, zgodovino, tisto, čemur bi danes rekli teorije o državi, sploh pogodbeno teorijo, pravo drugih držav in anahronistično uporabljene stare angleške privilegije. Nikoli pa ni omenjena argumentacija iz veljavnega angleškega prava oz. običajev. Preprosto je ni bilo. Gardiner je na strani 579 svoje knjige vse dokaze označil za brez vrednosti.

22. januarja so kralja drugič pripeljali pred sodišče, Bradshaw ponovno zahteva odgovor na obtožbo. Kralj izpostavi nezakonitost sodišča, trdi, da kralju na zemlji ni moč soditi, nato se postavi za svobodo Angležev65 in želi prebrati svoje Reasons against the Jurisdiction of the pretended High Court of Justice,66 a ga kmalu po začetku ustavijo. Kralj pozna dovolj prava in zahteva precedens za svoj primer. Bradshaw mu ne odgovori, kralj izjavi, da poslanska zbornica nikoli ni bila sodišče in hoče pojasnilo, kako je to postala. Odgovora ne dobi. Ponovno ga pozovejo k odgovoru na obtožbo, kralj ne odgovori, kmalu zatem ga odvedejo. Preden se to zgodi, kralj prizna, da se je z orožjem le branil, da je za orožje prijel za zakone in ne zoper ljudstvo. Pred tem sodiščem Karel I. nikoli ne bo prišel bliže izjavi nedolžnosti kot odgovoru na obtožbo in dejanski obrambi.

23. januarja je bilo zasedanje še krajše. Ponovnemu pozivu k odgovoru na obtožbo in opozorilom, da je sodišče zelo občutljivo na njegovo zavlačevanje, je kralj povprašalno odvrnil, ali bo tokrat lahko govoril svobodno, Bradshaw ga je opozoril na resnost zadeve, katere je obtožen (kazen za izdajo je bila smrt) in ga ponovno pozval k odgovoru. Kraljev govor, ki sledi, najlepše povzame stanje kraljevega duha, zaupanje v svoje poslanstvo in zavedanje dvomov sodnikov v njih pristojnost. 

»For the charge, I value it not a rush, it is the Liberty of the People of England I stand for. For me to acknowledge a new court which I never heard of before, I, who am your King, who should be an example to all the People of England for to uphold Justice, to maintain the old laws, indeed I do not know how to do it. You spake very well the first day I came here (on Saturday) of the obligations I had laid upon me by God, to the maintenance of the Liberties of my People, the same obligation you spake of, I do acknowledge to God that I owe him, and to my people, to defend as much as in me lies the ancient Laws of the Kingdom: Therefore until I may know that this is not against the fundamental laws of the Kingdom, by your Favour, I can put in no particular Charge (supposedly meaning answer).«67  

Sodni uradnik je ponovno prebral obtožnico, kralj spet ni podal odgovora na obtožbo. Kralja so odpeljali.

Načrt sodnikov za pobot s kraljem je razpadal, avtoriteta sodišča se je zaradi neuklonljivega kralja krušila. 24. januarja so zasedali za zaprtimi vrati; ker kralj nikakor ni želel sodelovati, se je v megli možnih izidov jasneje izrisala smrtna kazen; kralju so sodili za veleizdajo, kar se je kaznovalo s smrtjo in ker se kralj ni želel izpovedati oz. je zavračal avtoriteto sodišča, kar se je jemalo pro confesso, je obglavljenje postala edina rešitev za dostojanstvo sodišča, z njim poslanske zbornice in moči vojske kot gonilne sile dogajanja po čistki. Vidno je bil kralj opazil in nato uspešno izkoristil njihovo negotovost v lastno oblast. Veliko število prošenj, naj se izpove, vsega od devet do dvanajst, so ga opogumile do te mere, da je svojo srečo izzival preko vseh razumnih meja in pričakoval, da bo postopek ustavljen, kakor zaključi v svojih Reasons. Namesto da bi sodišče ob kraljevem izzivanju trdno stalo na vrhovni oblasti poslanske zbornice, so njegove očitke deloma priznavali z vnovičnimi prošnjami za odgovor za obtožbo. Kraljev pogum, trma, načelnost, špekuliranje, trdna pripadnost pravu in vera v božje poslanstvo v kombinaciji s spremenljivkami na sodniški strani so zožile število možnih razpletov in razširile pot v smrtno kazen. Nesrečno zaporedje dogodkov, ki bodo zapečatili usodo kralja in države za naslednjih deset let, se je bližalo svojemu zaključku.

27. januarja naj bi bila kralju prebrana sodba. Bradshaw je bil za to priložnost prvič oblečen v rdečo togo.68 Vzklike vojakov po pravici so izpodrinili veliko eksplicitnejši vzkliki po usmrtitvi. Kralj je morda končno opazil resnost svojega primera in prosi sodišče za besedo – še pred izrekom sodbe. Pripravljen na kompromis predlaga sestanek z obema domoma parlamenta v sosednji dvorani.69 Končno je bil pripravljen sodelovati in se srečati s svojimi sodniki na malo manj kot pol poti. Komisarji so se po tem, ko je Karel zagotovil, da ne gre za dodatno majanje njihove avtoritete, umaknili na posvet njegove ponudbe. Tudi v zadnjem trenutku je bilo sodišče pripravljeno prisluhniti kralju, toda bilo je premalo in prepozno. Pristanek na kraljeve pogoje bi implicitno pokazal dvom v pristojnost za sojenje kralju.70 Komisarji pod vodstvom Cromwella71 ponudbo zavrnejo.72 Kralj Karel I. je bil z močjo sodišča, ustanovljenega s strani okrnjenega parlamenta, obsojen na smrt kot tiran, izdajalec, morilec in javni sovražnik. Kralj je prosil za poslednjo besedo, a ga je bil zavrnjen:

»I am not  suffered to speak: expect what justice other people will have.«73 

Kraljeva usmrtitev je zamujala. Vzrok temu je bilo delo parlamenta, ki je želel zagotoviti miren prenos oblasti in je zato nekaj ur pred padcem sekire 30. januarja sprejel ter razglasil zakon, ki je prepovedal sámo biti kralj in s tem preprečil nastop Valižanskega princa - bodočega Karla II. Kralja so odvedli skozi banketno dvorano palače Whitehall, kjer je bil pod Rubensovim stropom s podobo vnebohoda Jakoba VI./I. primoran počakati – morišče še ni bilo pripravljeno. Po nekaj molitvah je lahko odšel na šafot. Ker je bil mrzel dan, je nosil dve srajci, da ga ne bi zeblo, saj bi tresavico občinstvo lahko vzelo za znak strahu.74 Želel si je dostojne smrti mučenika. 

Sledil je poslednji govor, kakršnega so sodniki želeli slišati med sojenjem. Karel I. se je izpovedal za nedolžnega, zanikal je začetek vojne zoper parlament, sklicuje se na ill instruments med njim in parlamentom, kar namiguje na hudobne svetovalce. Če bi na tak način spregovoril med sojenjem, bi najverjetneje ostal živ in na prestolu, kar tudi sam prizna:

»Sirs, it was for this that now I am come here; if I would have given way to an arbitrary way, to have all laws changed according to the power of the sword, I needed not have come here; and therefore I tell you (and I pray God it be not laid to their charge) that I am the Martyr of the People.«75

Karel I. je bil usmrčen z enim padcem sekire. Pokopali so ga v kapeli svetega Jurija na gradu Windsor. Anglija je bila prvič brez kralja.76 Pričel se je interegnum.

Čez slaba dva meseca je spodnji dom parlamenta ukinil monarhijo in gosposko zbornico. Bradshaw je postal predsednik novega državnega sveta. Kraljeva smrt je prinesla ponovno odprtje sovražnosti, sploh na Irskem in Škotskem, kjer se je mladi Valižanski princ boril za prestol. Po letih nemirov se je dežela vendarle umirila pod vladavino enega izmed regicidov, uspešnega generala Oliverja Cromwella, ki je s pisano ustavo 1653 dobil naziv Lord Protector, čez nekaj let pa so mu poslanci ponudili tudi angleško krono, ki jo je zavrnil. 

Ko je 3. septembra 1658 je po krajši bolezni umrl, ga je na oblasti nasledil njegov sin, ki je ob neuspešnosti pri notranjih razprtijah ostal brez podpore vojske. V le nekaj mesecih se je brez sile, ki jo je držala skupaj, republika sesedla in v državo se je vrnil kraljev sin – Karel II., z njim pa monarhija. Zakoni interegnumskih parlamentov in drugi pravni akti so bili razglašeni za nične, zoper še žive regicide so uvedli kazenske postopke zaradi izdaje. Tožilec Cook je bil obešen, vlečen in razčetverjen. Nič bolje ni šlo nekaterim, ki jih je smrt doletela že prej. Trupli Oliverja Cromwella in Johna Bradshawa so izkopali, obesili, obglavili, njuni glavi pa nataknili na kola v Westminstrski dvorani, kjer so Karlu tudi sodili.77 Brez legitimne pravne podlage in zanašajoč se predvsem na moč vojske je Commonwealth ob izgubi podpore le-te ponovno postal staro kraljestvo, kot da se nič ni zgodilo.

Naša zgodba nas popelje skozi najtemnejše trenutke za angleško monarhijo in njeno pravo, ki ga je sila zmogla poteptati z videzom legalnosti. Karel I. je kot kralj z absolutističnimi ambicijami med svojo vladavino pogosto postopal na robu in zoper tedanjo ustavno ureditev. Samovoljno je razpustil parlament, ki mu ni bil po volji, 2. 3. 1629 celo na silo razbil poslansko zbornico, kar je nek star kronik označil za »the most gloomy, sad, and dismal day for England that had happened for five hundred years.«78 in 4. 1. 1642 z oboroženim spremstvom osebno vdrl na sejo, da bi prijel poslance, ki so mu nasprotovali. Končno je v veliki meri odgovoren za prelivanje krvi, ki je v bratomorni vojni zajelo tri otoška kraljestva. V marsičem je bil torej vse prej kot zgleden monarh, ki bi spoštoval svoje omejitve in pravice stanov. Iz akcije je sledila reakcija parlamentarnega upora in na polju, kjer se sila suče s silo, je pravo bržkone izločeno. Dokončno je do tega prišlo z dogodki, ki so sledili Pridovi čistki in se končali šele deset let pozneje, ko je bil stari red povrnjen in maščevalna čustva pogašena. Po slabih štirih stoletjih takih in drugačnih izkušenj britanska monarhija živi in uspeva zaradi svoje sposobnosti prilagoditi se času in učenju iz svojih napak. Vladavina Karla I. in njene posledice so primer le-teh. Pokojna kraljica se je zavedala, držala ozkih mej moderne ustavne monarhije in jih utrdila do te mere, da sta danes Britanija in krona skoraj neločljiva pojma. Pa vendar skoraj, le do te mere, ko ostajata oba v svojih poljih. S trenutkom, ko sta temelja angleškega prava, tradicija in običaj, prelomljena, se lahko celotna stavba zamaje in se pod vplivom raznih sil podre, kakor žalostno priča 17. stoletje.

»Whereas the Commons of England in Parliament had appointed them an High Court of Justice for the Trying of Charles Stuart King of England before whom he had been three times convened and at the first time a Charge of High Treason and other Crimes and Misdemeanors was read in the behalf of the Kingdom of England & c (Here the Clerk read the Charge) Which Charge being read unto him as aforesaid he the said Charles Stuart was required to give his Answer: But he refused so to do and so expressed the several Passages of his Trial in refusing to answer … For all which Treasons and Crimes this Court doth adjudge That the said Charles Stuart as a Tyrant Traitor Murderer and a Public Enemy shall be put to Death by the severing his Head from his Body.«79 

Priloga : časovnica pomembnejših dogodkov

20. 11. 1648 Remonstrance of the Army

6. 12. 1648 Pridova čistka

23. 12. 1648 postavljena komisija, ki bo raziskala kako sodno postopati zoper kralja

28. 12. 1648 prebrana Ordinance za sojenje kralju

1. 1. 1649 spodnji dom razglasi, da je izdaja, če kralj bíje vojno zoper parlament

2. 1. 1649 gosposka zbornica soglasno zavrne zgornja akta

3. 1. 1649 akta še enkrat potrjena v Spodnjem domu

4. 1. 1649 predlagana in potrjena Ordinance for erecting a High Court of Justice for the Trial of the King s strani spodnjega doma,

Razglašena suverenost ljudstva in vrhovna oblast spodnjega doma

6. 1. 1649 prvi unikameralni zakon v angleški zgodovini - Act for Erecting of an High Court of Justice for the Trying and Judging of Charles Stuart, King of England

10. 1. 1649 sodišče tožilstvu ukaže, naj pripravi obtožbe

13. 1. 1649 sodišče odloči, da bo sojenje potekalo v Westminstru in ne v Windsorju

19. 1. 1649 uradno prevzetje (formal adoption) minimalnih obtožb

Kralj iz Windsorja pripeljan v palačo St. James

20. – 27. 1. 1649 Karel I. štirikrat pred sodiščem, vsakič zavrača njihovo pristojnost

22. 1. 1649 kralj poskuša prebrati svoje Razloge zoper pristojnost sodišča, a mu to preprečijo

26. 1. 1649 spisan osnutek obsodilne sodbe

27. 1. 1649 sodba dokončana. Komisarji se dogovorijo, da bodo sojenje začasno prekinili in pregledali možnosti, če bi Karel v zadnjem trenutku priznal sodišče

Kralj hoče biti slišan pred gosposko zbornico in spodnjim domom – išče kompromis, komisarji pod vodstvom Cromwella zavrnejo

Prebrana sodba – kralj je kriv

Kralj zahteva poslednjo besedo, a mu je zavrnjena

30. 1. 1649 Commons sprejme in razglasi An Act prohibiting the proclaiming any person to be King of England or Ireland, or the Dominions thereof

Kralj Karel I. je z enim padcem sekire usmrčen pred palačo Whitehall

17. 3. 1649 Poslanci ukinejo monarhijo

19. 3. 1649 Poslanci ukinejo gosposko zbornico

16. 12. 1653 Instrument of Government – prva angleška pisana ustava, Cromwell Lord Protector

3. 9. 1658 umre Oliver Cromwell, nasledi ga sin Richard, ki izgubi podporo vojske

4. 4. 1660 Karel II.: Razglas iz Brede

8. 5. 1660 novo sklicani Convention parliament razglasi, da je bil Karel II. zakoniti kralj Anglije vse od usmrtitve njegovega očeta Karla I.

29. 5. 1660 Karel II. vkoraka v London – Oak Apple Day – postane praznik restavracije monarhije

Opombe

1 State Trials 1816, 1098.

2 Godwin 1826, 640-642.

3 nation.

4 Kelsey 2004, 1.

5 His Majesty's concessions in Treaty of Newport. Debata je trajala cel dan in celo noč. 129 poslancev za, 83 proti. Glej tudi Macaulay, 1891, 68.

6 House of Commons.

7 Gardiner 1891, 537.

8 Colonel.

9 »It is by the law of necessity; truly by the power of the sword.« Glej tudi Macaulay, 1891, 68.

10 Gardiner, 1891, 540.

11 Rump parliament.

12 (Kelsey 2004, 2).

13 How to proceed in a way of justice against the King, glej tudi State Trials 1816, 990.

14 Kelsey 2004, 7.

15 Plea.

16 Kelsey 2004, 8. Kirby 1999, 14; na tem mestu položaj primerja s sojenji nacistom v Nürnbergu leta 1946, kjer Rudolf Hess ni želel odgovoriti na obtožbo in je sodišče to v zapisnik dalo kot »nedolžen«. Menim, da primerjava ni najbolj posrečena, ker je pri sojenju Karla I. njegovo zanikanje sodišča osrednji problem samega sojenja, pri sojenju nacističnim vojnim zločincem pa le obrobna opazka, prav tako pa gre za časovno oddaljenost treh stoletij.

17 Remonstrance of the Army, The Articles exhibited against the King and Charge of the Army exhibited in Parliament against the Kings Majesty, glej tudi Kirby 1999, 7.

18 »…guilt and blame be laid where else is due…«

19 Kelsey 2004, 15.

20 »…Speedy re-investing of His Majesties Royall Person…«

21 »I am not against judging the person of the king, but I say it is by no legal authority but only what the sword exalteth.«

22 Gardiner 1891, 574, 575.

23 State Trials 1816, 990.

24 Royal assent.

25 Kelsey 2004, 8.

26 Supreme Power.

27 House of Commons Journal Volume 6, 4. 1. 1649.

28 Embodiment of Commons supremacy.

29 Po Kelsey 2003, 589 in Kirby 1999, 26.

30 Kirby 1999, 8.

31 Of the King's bench and of the Common Pleas, Exchequer Court.

32 Kirby 1999, 10.

33 Lord President.

34 Presiding Judge in Chester and a Judge in Wales, Kirby 1999, 10.

35 Gardiner 1891, 567.

36 Commissioners.

37 Kirby 1999, 11, 12.

38 »… some trial commissioners would have prefered to establih a formal commons superiority, rather than a full blown supremacy.« Kelsey 2003, 591.

39 Osemletni vojvoda Gloucester Henry Stuart.

40 Kelsey 2003, 591, 593.

41 »There is no policy in taking away his life…« glej tudi Kelsey 2004, 6.

42 Prim. Kelsey 2002, 733.

43 Kelsey 2003, 592.

44 Evil counsel. Glej tudi Kelsey 2004, 11, 14, 15.

45 Prim. Kelsey 2002, 733.

46 Za točno spremljanje sojenja oz. sodnega spisa beri Howell: State Trials 1816, 989-1054.

47 Kirby na tem mestu opominja, da je bil Ludviku XVI na sojenju postavljena tudi obramba, ki se je zanj zavzeto borila. Kirby 1999, 26.

48 Silver-headed cane/staff.

49 Gardiner 1891, 572 in State Trials 1816, 1073,1074.

50 Zapisnik dosledno uporablja besedo prisoner. Na neki točki, je kralj sodišču zabrusil: »I am  no ordinary prisoner!«

51 State Trials 1816, 995, 996. Zavoljo natančnosti bom pomembne direktne citate puščal v izvirnem jeziku.

52 Hereditary.

53 State Trials 1816, 997.

54 »…satisfied with their own authority…«

55 Parlament je obravnaval kot posvetovalno telo. V poslednjem govoru reče: »It is not their having a share in the government, that is nothing appertaining to them: a subject, and a sovereign, are clean different things,« in poudarja vlogo kralja kot edinega branitelja pravic, postavljenega od Boga.

56 Tudi Bradshaw: »People of England, … , God having dealed so miraculously and gloriously for them … they must proceed to do justice to themselves and to you …« State Trials 1816, 1014.

57 divinely appointed condemnation. Kelsey 2003, 584.

58 »House of Commons, the supreme authority and jurisdiction of the kingdom…« State Trials 1816, 1001.

59 People of England.

60 Govor je potrebno brati v svojem kontekstu; prebran je bil 27. 1., ko je bila sodba s smrtno kaznijo že sestavljena, ne pa še izrečena. Glej Bradshawov govor v State Trials 1816, 1005-1017.

61 The Speech Cook designed to have delivered if the King had pleaded v State Trials 1816, 1018 – 1046.

62 Med drugim primeri iz Biblije (Abraham in Izak, David, Savel, Samuel..), zgodovine, omenjena Magna Carta, Machiavelli (Machiavels kot tip osebnosti), Ben Johnson in Shakespeare.

63 Sic! Written law.

64 Only God cannot err.

65 Freedoms and Liberties of the People of England.

66 V Reasons kralj v nekaj točkah izpostavi sodišče kot nezakonito, kralja pa nad zakonom. Zaključi jih z zahtevo, naj mu bodisi dokažejo, da se moti, bodisi ustavijo vse postopke zoper njega. Beri State Trials 1816, 1085 – 1092.

67 State Trials 1816, 1002, 1003.

68 Kirby 1999, 18.

69 State Trials 1816, 1005.

70 Podrobno o tem Kelsey 2004, 23.

71 Cromwell velja za enega poslednjih, ki so se odločili za regicid. Res pa je, da je bil Cromwell znan po svoji dolgi neodločnosti v iskanju božjih namigov, saj se je globoko veren smatral za božje orodje, a ko se je le odločil, se je svoje odločitve strogo držal.

72 Kirby 1999, 18.

73 Howell 1816, 1018.

74 Gardiner 1891, 594.

75 State Trials 1816, 1189.

76 Usmrtitvi nenaklonjeno občinstvo naj bi ob usmrtitvi strahotno zaječalo. Da so preprečili izgrede, so jih razgnali s konjenico.

77 Beri Pepys, dnevniški zapis 28., 30. 1. in 5. 2. 1661.

78 Macaulay 1891, 22.

79 State Trials 1816, 1017.