»Izdajalci pred Ljudskim sodiščem«, Ljudsko sodišče (Volksgerichtshof) v luči procesov po zaroti proti Hitlerju julija 1944
Izvleček: Ob osemdesetletnici neuspelega atentata na Hitlerja in nastavljenim sodnim procesom, ki so temu sledili se ob predstavitvi teh dogodkov in pravnozgodovinskega fenomena nacističnega Ljudskega sodišča sprašujem o relativnosti dojemanja pojma prava in pravičnosti ter grozot, v katere lahko ta relativnost vodi v nemirnih časih, v kakršnih živimo.
Ključne besede: pravna zgodovina, pravo totalitarnih režimov, ljudsko sodišče, volksgericht, relativnost dojemanja pravičnosti, Roland Freisler, nacistično pravo
Kot uvod
»Recht ist, was dem Volke nützt.«[1]
Nacistični pravni rek
20. stoletje je bilo doslej največja priča totalitarnim državam, sistemom organizirane oblasti, ki so posegli na vse ravni človeškega življenja, v vse špranje človeških odnosov. Totalitarna država je, kot nakazuje že ime, imela za svoj cilj polno in popolno oblast nad posameznikom in družbo. Daleč najintenzivneje je vodstvo take države in običajno njen »veliki vodja« posegalo na področje treh vej oblasti, totalitarne lovke so se razpletle tudi po sodstvu in tam, kjer redno sodstvo ni zadoščalo, postavilo svoja posebna sodišča.
Nacistično Nemčijo ob boku Sovjetske zveze in fašistične Italije postavljajo za par exellence primere totalitarnih držav 20. stoletja. Tu je z izrednimi pooblastili obdarjena Nacionalsocialistična nemška delavska stranka (NSDAP) kaj kmalu vzpostavila sistem totalitarne oblasti pod Adolfom Hitlerjem in že leta 1934, le leto po prevzemu oblasti, je iz plodne zemlje diktatorske moči zraslo posebno Ljudsko sodišče (Volksgerichtshof - VGH), pristojno za eno vrsto delikta in pristojno za izrek najvišje kazni; smrtne kazni za izdajo.
Daleč najbolj zloglasen je postopek, ki ga je VGH in njegov predsednik dr. Roland Freisler po zahtevi Hitlerja pred točno osemdesetimi leti vodil zoper zarotnike neuspelega atentata 20. julija in druge morebitne udeležence. Izvedeni so bili posebno barbarsko kot popolno nasprotje »poštenega kazenskega postopka«, kakršnega poskušamo vzpostaviti dandanes. V osnovi je šlo za čisti Schauprozess, kjer obrambe dejansko ni bilo, tožilcu sploh ni bilo treba govoriti, obtoženi so bili poniževani in zmerjani, smrtne kazni pa izvedene v nekaj urah po izrečeni sodbi. Ta temni kronski dragulj sodne hudobije VGH ga je pokazal kot groteskno gledališče, kjer je bil Freisler glavni igralec, ki je s teatralnimi ekscesi vodil igro, vse druge osebe pa zgolj lutke in pripomočki v velikem kolesju nacističnega kazenskopravnega uničenja svojih sovražnikov.
Pa vendar VGH in njegovih sodnikov ne smemo ozko razumeti v luči hudobnega nastavljenega sojenja v ex post facto razlagi liberalnega pravnika 21. stoletja. Freisler in drugi nacistični pravniki so bili tudi prepričani v prav svojega dela in razmišljanja. Po tej poti jih je vodila nacistična pravna in državna misel, Führerprinzip, skrajna kolektivnost in zavračanje dotlej uporabljenega prava. Verjeli so, da se mora posameznik vselej pokoriti večini – ljudstvu – in ker je nacistična misel oz. Freisler ljudstvo - Volk enačil z vodjo tega ljudstva, firerju. Verjeli so, da ima vsebinska pravičnost vselej prednost pred vnaprej določeno obliko in vsebino in s tem kratko malo opravili z načelom zakonitosti. Reichsregierung je izdajala nove pravne akte in širila pooblastila tam, kjer tega še ni storila na novo nastajajoča sodna praksa z absurdno ekstenzivno razlago pravil. Z objavami novih zakonov so se stare oblike raztopile v novi brezoblični obliki prava, stoječega na totalitarni ideologiji nacizma.
Skozi skrajno široko razlago pravnih pravil in naslanjajoč se na nacistično pravno misel je VHG postalo in vestno izpolnjevalo vlogo podaljšane roke izvršilne oblasti na sodnem področju kot instrument za zatiranje vsakovrstnega odpora in neodobravanja vladajočega režima, hkrati pa se je tretiralo kot legitimno sodišče. Freislerjevi septembrski procesi po neuspelem atentatu 20. julija nam pokažejo prav tovrstno shizofreno naravo Ljudskega sodišča – zavestno neusmiljenega represivnega sredstva, ki je svoje početje hkrati imelo za pravno legitimno in pravilno. Relativnost razumevanja prava in pravičnosti se najbolje pokaže tu, kjer sodnik v svojo idejo pravice zaverovan črti in krši vse, kar je današnjemu pravniku drago, kjer sodnik neusmiljene silo, strah in grozo šteje za manifest pravice.
Volksgerichtshof
»Der Volksgerichtshof wird sich stets bemühen, so zu urteilen, wie er glaubt, daß Sie, mein Führer, den Fall selbst beurteilen würden.
Heil mein Führer!
In Treue,
Ihr politischer Soldat Roland Freisler.«[2]
Freisler v pismu Hitlerju 15. 10. 1942
Ljudsko sodišče (Volksgerichtshof – VGH) je bilo ustanovljeno kot odraz Hitlerjevega osebnega nezadovoljstva s sodbo in sankcijo, ki so jo redna sodišča izrekla (domnevnim) požigalcem Reichstaga. Firerju nemškega naroda se je njihovo delovanje zdelo izrazito premilo. Tako je bil 24. aprila 1934 objavljen Zakon o spremembi kazenskega prava in kazenskega postopka[3]. Ta je posegel v besedilo Strafgesetzbucha, kjer je pri izdaji[4] in veleizdaji[5] izrazito postrožil kazni,[6] same zakonske znake dejanj pa ohranil, spremenil Strafprozessordnung in nekaj obrobnejših zakonov, hkrati pa ustvaril povsem novo sodišče:
Artikel III
Volksgerichtshof
§ 1
(1) Zur Aburteilung von Hochverrats- und Landesverratssachen wird der Volksgerichtshof gebildet.
(2) Der Volksgerichtshof entscheidet in der Hauptverhandlung in der Besetzung von fünf Mitgliedern, außerhalb der Hauptverhandlung in der Besetzung von drei Mitgliedern, einschließlich des Vorsitzenden. Der Vorsitzende und ein weiteres Mitglied müssen die Befähigung zum Richteramt haben. Es können mehrere Senate gebildet werden.
(3) Anklagebehörde ist der Oberreichsanwalt.
Slovesna ustanovitev je potekala 14. julija 1934, časopis Der Völkische Beobachter je zavračal tuja poročanja, da gre za sumarno sodišče, minister za pravosodje Franz Gürtner pa je svoj govor zaključil z apelom sodnikom, naj svoje dolžnosti opravljajo neodvisno, vezani le na zakon in odgovorni le Bogu in svoji vesti.[7] VGH je bilo zakonito novoustanovljeno sodišče, po svojem statusu posebno sodišče, kar je bilo povsem v skladu z de iure veljavno ustavo iz Weimarja, saj je njen 105. člen prepovedal tvorbe sodišč za posamične primere, ne pa tudi posebnih sodišč.[8] Komentatorji, starejši juristi starega kova, so VGH razumeli nadvse ozko kot sredstvo za povečanje učinkovitosti kazenskega pregona in ga primerjali z vojsko; kot se vojska bori z zunanjimi sovražniki, se bo VGH z notranjimi.[9] Leta 1934 je na smrt obsodilo prvih 4 obtožencev.[10]
S posebno Hitlerjevo uredbo je VGH leta 1936 dobilo status rednega sodišča s posebno častjo, da so sodniki lahko nosili rdeče toge, ki so bile sicer rezervirane le za vrhovne sodnike. Prav tako je bilo sprejeto, da bodo sodniki in tožilci na togah nosili simbole nacističnega režima. Ta dvig prestiža sodišču sicer ni spremenil glavne naloge – iztrebljanja sovražnikov nacionalsocializma, kakor so brez sramu zapisali mnogi nacistični pravniki,[11] se je pa v njem vidno manifestirala ideja VGH kot vrhovnega sodišča za kazenske zadeve.[12]
Prvotno pristojno le za zakonski opis izdaje, je VGH svoj kaznovalni doseg skozi leta širil. Pri tem so se sploh oprli na § 83 StGB – napeljevanje in pripravljanje za izdajo, ki so ga uporabili kot Gummiparagraph in ga razširili na tri načine. § 83 so razširili na druga kazniva dejanja, da so jih lahko kaznovali s smrtjo, zaradi revolucionarne narave so bila vsa kazniva dejanja, ki jih je izvršil komunist, subsumabilna pod § 83, tretjič in najbolj pomembno pa so § 83 podvrgli tista ravnanja, ki so bila tako nepomembna (trivialna), da jih ni pokrival noben drug pravni akt.[13] S tem je končno ugasnilo načelo zakonitosti, kazensko pravo pa raje kot ravnanja začelo preganjati voljo do ravnanja, kakor je predvidela te(r)orija Willensstrafrecht. Popolne proste roke je Ljudsko sodišče dobilo s podzakonskimi akti, ki so inkriminirali »spodkopavanje morale«.[14]
V prvih letih je bil izrek smrtne kazni relativno redek pojav, njegovo število se je začelo povečevati z izbruhom vojne in eksponentno naraslo leta 1942 s postavitvijo Fresislerja za predsednika VGH in vse slabšo vojno situacijo Nemčije s posledično močnejšim defetizmom. Brutalne metode sodišča so bile preveč celo za nekatere vodilne naciste. Med njimi tudi Kaltenbrunner, vodja SD in minister za propagando dr. Joseph Goebbels, ki je 23. 9. 1943 v svoj dnevnik zapisal, da je Freisler kot sekretar na ministrstvu za pravosodje počel premalo, zdaj kot predsednik VGH pa preveč.[15] Volksgerichtshof je skupno na smrt obsodilo preko 5200 ljudi.
Dr. Roland Freisler
»Der Freisler wird das schon machen. Das ist unser Wyschinski.«[16]
Adolf Hitler o Freislerju, 1944
Freisler je bil vnet pisec člankov, v katerih je gradil novo nacistično nemško pravo, s katerim bi se Nemci spet približali domnevnemu »germanskemu običajnemu pravu«[17]. Ob hudem krajšanju lahko povzamemo sledeče ideje.[18] Človek se rodi v ljudski skupnosti[19], ki ji kot njen pripadnik dolguje zvestobo. Vsakršno kršenje te zvestobe[20], najbolj značilno z izvršitvijo kaznivega dejanja (zoper njo), pomeni izdajo ljudske skupnosti. Ljudstvo[21] in njegov vodja, Führer, sta nedeljiva celota. Posledično je izdaja vodje najvišja izdaja kot izdaja celotnega ljudstva. Zaradi enotnosti ljudstva in vodje je običajno nezaupanje med ljudmi in oblastjo preseženo. Iz tega razloga je presežena tudi ideja delitve oblasti, posledično neodvisnost sodstva ni potrebna. Tako je in mora biti v nacionalsocialističnem Rechtstaatu[22] tudi sodstvo podvrženo vodji. Ključna naloga prava je potemtakem varovanje sistema in kolektive, zdravega ljudstva, ne posameznika, za kar pravo ne sme biti strogo vezano na natančna pravna pravila in načela, temveč mora biti organsko in dinamično za cilj politične koristnosti.
Tovrstna politična koristnost je silovito prepletena s Führerprinzipom – načelom vodje, ki ga poenostavljeno lahko prikažemo z nacističnim rekom Der Führer hat immer recht – vodja ima vselej prav, kar pomeni slepo poslušnost (ljudstva) voditeljevi volji[23], posledično tudi slepo poslušnost organov javne oblasti (torej tudi sodstva) in veljavnost in podrejenost prava voditeljevi volji. Potemtakem ni nič neobičajnega, da je Freisler Hitlerju pisal, da si bo VGH prizadevalo soditi, kot da bi bil sodnik sam Hitler.
Führerprinzip naj bi se po Freislerju prenesel tudi na same sodnike v dvoranah, ki bi postali vodje postopka. Razlaga sodnika kot Führerja postopka nas močno spomni na starega inkvizitorja, ki je bil nekdaj prav tako dominus litis. Sodnik, ki kraljuje nad postopkom pa je po osnovnem načelu vodje še vedno kot podaljšana roka izvršne veje oblasti vezan na Hitlerja kot vodjo nemškega ljudstva. Posredno postopku kraljuje kar on, sodniki in drugi pravniki pa so »vojaki prava«.
V skladu s to miselnostjo je moral Freisler »nemško/germansko« idejo zvestobe posebej prikrojiti. Namesto Treue um Treue, se pravi obojestranske zvestobe, je bila nujno zahtevana le ta s strani podrejenega. Izhajajoč iz takšne razlage zvestobe je sledila široka in kruta razlaga izdaje, kar smo obrobno že omenili. Posebno pozornost si tu zasluži ideja, da za izdajo zadostuje že volja, ne pa njena izvršitev. Nacistično kazensko pravo se obrne v smer Willensstrafrecht, torej nekakšno kazensko pravo volje, kjer se je tudi volja razlagala skrajno široko.[24]
Če že to ni zadoščalo, je Freisler v povezavi z zahtevano dinamičnostjo novega prava zagovarjal arbitrarno pravno anarhijo[25] na podlagi t.i. Gummiparagraphen, ki bi se jih raztegovalo ali ožilo po mili volji, kakor bi pač služilo ljudstvu in vodji, hkrati pa bi se močno omejilo dostop do pravnega sredstva.
Kolikor redna nemška sodišča sama niso sledila predstavljenim idejam, jim je pot tlakovalo Ljudsko sodišče, pozneje kar sam Freisler. Ko so ga leta 1942 imenovali za predsednika VGH, je dotedanji sekretar na ministrstvu za pravosodje sam začel intenzivno izvajati maksime, ki jih je sam prej le razvijal v spisih.
Zarota 20. julija
»Die Bombe, die von dem Obersten Graf von Stauffenberg gelegt wurde, krepierte zwei Meter an meiner rechten Seite. … Ich selbst bin völlig unverletzt…«
Adolf Hitler, radijski govor ob 1:00, 21. 7. 1944
Julija 1944 je bil položaj nemške vojske na vseh frontah vse prej kot rožnat. Na vzhodu se je Rdeča armada vztrajno prelivala čez ravnice, s katerih je bila pregnana pred tremi leti, Afrika je bila dokončno izgubljena, zavezniške enote so počasi prodirale proti severu Apeninskega polotoka in nadaljevale invazijo v Normandiji, evropska odporniška gibanja so krepila svojo moč. Po letih vojne je bila nemška vojska izčrpana, kvaliteta opreme je vztrajno padala, številke padlih pa vztrajno naraščale. Svoje so prispevali še uničujoči britanski in ameriški bombni napadi na nemška mesta in infrastrukturo; kaskada vojne je Nemčijo počasi, a vse bolj vztrajno vlekla v brezno popolnega poraza. Ob vse bolj iracionalnih idejah in načrtih bolehnega in od drog odvisnega Hitlerja, ki so podaljševale vojno in nemško trpljenje, se je zarotniški združbi njegova odstranitev in z njim nacistične diktature zdela nujna.
Bolj ali manj aristokratska skupina nemških častnikov, zbranih v t.i. kreisauškem krogu se je odločila ukrepati. Po neuspelih poskusih razstrelitve Hitlerja med lètom, kjer je bomba zaradi mrazú zatajila in bombe na razstavi zajetega sovjetskega orožja, ki jo je razneslo prepozno, je Claus Schenk grof Stauffenberg 20. julija 1944 po načrtu novo bombo uspešno prinesel naravnost v Hitlerjev vzhodnopruski štab – Volčji brlog (Wolfsschanze[26]). Bombo, sestavljeno iz kilograma plastičnega eksploziva in t.i. časovnega svinčnika, je skrito v usnjenem kovčku prinesel v barako, kjer je ob masivni hrastovi mizi potekal sestanek. Sicer so tovrstne vojaške posvete običajno izvedli v bližnjem betonskem bunkerju, a so tokratni sestanek zaradi hude vročine prestavili v hladnejšo leseno brunarico. Stauffenberg se je na sestanku zaradi priprav pojavil z zamudo, bombo po nekaj prerivanja postavil ob debelo nogo mize blizu mesta, kjer se je čeznjo sklanjal voditelj tretjega rajha, in sam posvet kmalu zapustil. Ob 12:49 je Volčji brlog stresla oglušujoča eksplozija, Stauffenbergu pa je kljub sproženemu alarmu uspelo strogo varovano območje zapustiti.[27]
Ob domnevani Hitlerjevi smrti so zarotniki sprožili državni udar, skrit pod vojaškim načrtom, ki naj bi pred tovrstnim državnim udarom sistem branil - Operacija Valkira. Rezervne enote Wehrmachta so pod predpostavko zavarovanja pred vojaškim udarom po Hitlerjevi smrti zasedla pomembnejše vladne in strankarske stavbe ter aretirala »sumljive osebe«. Prevrat je kljub določenim dvomom zaradi formalnih napak ukazov[28] napredoval, dokler se sumničavi častnik, ki bi moral aretirati dr. Goebbelsa, ni pustil pregovoriti; dokler se mu po telefonu ni oglasil sam Hitler, ki je poskus atentata preživel z nekaj modricami, opeklinami in počenimi bobniči.
Spoznavši, da gre za zlorabo in prevrat, je vojska svoje delovanje nemudoma ustavila in znane zarotnike aretirala. Stauffenberg je bil še z nekaj vpletenimi še isti dan usmrčen s strelskim vodom po ukazu generala Fromma[29]. Nekaj ur po prvih strelih je ljudstvo po radiu nagovoril lažje poškodovani Hitler. Zarotnikom se je pripravljalo maščevanje.
Sojenje zarotnikom
»Sie sind ja ein schäbiger Lump!«
Freisler grofu Schwerinu Schwanenfeldskemu
Voditeljeva osebna zahteva je bila, da se bombnim zarotnikom sodi na VGH, ker vojaškim sodiščem ni zaupal[30], natančneje, da jim sodi Freisler brez možnosti razpravljanja o motivih po hitrem postopku, ki naj se posname za propagandne namene. Ker je bilo za te visoke častnike pristojno posebno vojaško sodišče, so jih na klopi VGH spravili tako, da jih je za ta primer zbrano častno vojaško razsodišče po hitrem postopku pometalo iz vojske.[31]
Prva sojenja, ki jih bomo tu vzeli za analizo, so potekala 7. in 8. septembra 1944 v dvorani stavbe stare pruske gosposke zbornice v Berlinu. Prisotna je bila le izbrana javnost, po dvorani so bile nameščene kamere, katerih lokacije je poznal le Freisler, kateremu je Goebbels nastavil še tri mikrofone. Nanje nevajen bo Freisler kričal kot je to običajno počel dotlej, zaradi česar bodo zvočni posnetki neuporabni.[32]
Prvi je bil pred sodnika priveden nedavni feldmaršal von Witzleben. Freislerjev prvi izbruh je sledil takoj, ko je Witzleben dvignil desnico v nacističnem pozdravu.[33] Erwin von Witzleben je dober primer pred VGH psihično uničenega človeka. Že zlomljen je bil pred sodišče priveden ne v feldmaršalski uniformi, temveč ponošeni civilni obleki brez kravate, pasu ali naramnic. Ves čas postopka se je moral držati za hlače, da le-te niso padle, za kar ga je Freisler še ozmerjal. V strah speljanega zarotnika je Freisler nato le še peljal po poti kimanja na obtožbe. Sodnik je pozneje v pismu izrazil, da sta se Witzleben in Hoepner obnašala in izginila kot črva.[34]
Nekoliko drugače je bilo le pri grofu Yorcku Wartenburškemu, čigar pokončno naravo je opazil celo Freisler.[35] Ta je imel zato nekoliko manj priložnosti za sarkazem in poniževanje kot pri drugih obtožencih. Seveda pokončna drža ni vplivala na vnaprej znano kazen.
Mnogi obsojeni so svoj konec dočakali še isti dan, kot je bila izrečena sodba. Večina je bila obešenih. Sprejeta legenda pravi, da je Hitler zahteval, da se zarotnike obesi na jekleni žici na kavljih za prašičje kadavre, le-to pa njemu v veselje posname. Kljub obširnim raziskavam to še ni bilo potrjeno.[36]
Sojenje se je izkazalo za popolno negacijo poštenega postopka. Obrambe dejansko ni bilo, odvetniki so bili prisiljeni v tišino, sedeli pa so pet metrov od obdolženih, tako da tudi komunikacija ni bila mogoča. Freisler je popolnoma sledil inkvizitorski vlogi Führerja postopka, da je tudi tožilec Lautz spregovoril le za vzorec. Ob tišini drugih je zato imel toliko več glasu kričeči sodnik, ki je obtožence zmerjal in poniževal ter povečini kot zmehčane lutke iz cunj vodil po poti priznanj[37], ki bi bila propagandno uporabna in bi hkrati vodila v gotovost končne zanke. Kot veliki inkvizitor njegova naloga ni bila le iskanje resnice, temveč zavezanost k uničenju tega, kar je smatral za zlo[38]. Obtoženi niso imeli nobene možnosti. Freisler in VGH sta na tem svojem temačnem vrhuncu pokazala svoj dvojni obraz uničevalca sovražnikov po »pravu«.
Poslednje usmrtitve (domnevnih) zarotnikov so bile izvršene v mesecu pred koncem vojne. Freisler je bil takrat že nekaj časa mrtev. Februarja 1945 ga je med sojenjem zarotnikom ubila ameriška letalska bomba, ki je prebila streho stavbe VGH. Po Hitlerjevem ukazu je bil pokopan brez državniških časti.[39] Filmski in zvočni posnetki sojenj so bili spoznani kot neprimerni za propagandne namene, označeni kot državna tajnost[40] in nato povečini uničeni.
Za zaključek
„...die als ‘Volksgerichtshof’ bezeichnete Institution [war] kein Gericht im rechtsstaatlichen Sinne, sondern ein Terrorinstrument....“
Bundestag, 25. 1. 1985
Volksgerichtshof v smislu pravne države (Rechtstaat) prav gotovo ni bilo sodišče, temveč instrument (vladavine) terorja, kakor je to modro sprejel zahodnonemški Bundestag leta 1985, vendar pa le-ta pozablja oz. bolje; ne pove tega, kar smo skušali izpostaviti v tem spisu. Res, procesi Ljudskega sodišča proti zarotnikom 20. julija so eden najgnusnejših primerov Schauprozessa v novejši človeški zgodovini, res, sodišče se je dobro zavedalo svoje naloge v propagandnem in dejanskem uničenju sovražnikov nacionalsocialističnega režima, vendar!
VGH in njegovi sodniki oz. vsaj Freisler niso imeli nikakršne slabe vesti ali nosili kakršnegakoli občutka, da izvajajo nepravo; uničenje sovražnikov sistema je bilo zanje upravičeno. Kot smo to že prej opisali, so svoje delo politično-pravno delovanje razumeli kot pravilno in legitimno, skladno z novo koncepcijo nacionalsocialističnega (»germanskega običajnega«) prava in totalitarne ideologije, ki je temu botrovala. Kakor danes (hvala Bogu) upravičeno tovrstna razmišljanja štejemo za pokvarjena in zavržna, so nacistični juristi za taka šteli tedanje liberalno pravo, podobno našemu.
Ob tem se ponovno zavemo, da je pravo, kakor ga že dojemamo, dinamičen družbeni pojav; lakmusov papir družbe in njene oblasti ali če hočete, države. Lahko je ocenjevati in žugati zadevam za nazaj, druga stvar je, če se pojavom, ki jih dojemamo kot visoko zlo, upremo, kakor je to storil grof Stauffenberg in drugi soudeleženci zarote. Naj ta spis zaključim z vprašanjem, kako bodo našo poštenost, naše pravo tretirali zanamci čez 80 let. Bomo vredni odobravanja?
Viri in literatura
§ Prinz, C. (2015). Der Volksgerichtshof, dostopno na
https://www.dhm.de/lemo/kapitel/ns-regime/innenpolitik/volksgerichtshof.html (9. 4. 2022)
§ Gesetz zur Änderung des Strafrechts und des Strafverfahrens, 24. April 1934, dostopno na
http://www.documentarchiv.de/ns/1933/stgb-landes-hochverrat-volksgerichtshof_ges.html (9. 4. 2022)
§ Hitler A. (1944). Rundfunkansprache zum Attentat vom 20. Juli 1944, 21. Juli 1944, 1.00 Uhr, dostopno na
https://www.1000dokumente.de/index.html?c=dokument_de&dokument=0083_ahr&object=translation&l=de (10. 4. 2022)
§ https://www.youtube.com/watch?v=EZRxrvYWllQ&ab_channel=violator791 10.4.
§ Koch, H. W. (1997). In the Name of the Volk – Political Justice in Hitler's Germany, London: I.B. Tauris Publishers
§ Müller, I. (1994). Hitler's Justice: The Courts of the Third Reich, Cambridge: Harvard University Press
§ Steinweis A. E., Rachlin R. D. (2015). The Law in Nazi Germany: ideology opportunism and the perversion of justice, Berghahn Books, strani 62-87
§ Sweet, W. (1974). The Volksgerichtshof: 1934-45. The Journal of Modern History, 46(2), 314–329. http://www.jstor.org/stable/1877524
§ Film Geheime Reichssache: Die Angeklangten des 20. juli 1944 vor dem Volksgerichtshof https://www.youtube.com/watch?v=Hli83N1xt2c&ab_channel=CHRONOS-MEDIAHistory
§ Delvaux de Fenffe, G. (2019). 20. Juli 1944 – Attentat auf Hitler, dostopno na
https://www.planet-wissen.de/geschichte/nationalsozialismus/attentat_auf_hitler/index.html (9. 4. 2022)
§ Cerar, M., Novak, A., Pavčnik M. (2017). Uvod v pravoznanstvo, Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, strani 165-173
§ Ostendorf, H. (1994). Roland Freisler — Mörder im Dienste Hitlers. Zeitschrift Für Rechtspolitik, 27(5), 169–170. http://www.jstor.org/stable/23422541
§ Hoffmann, P. (1964). Zu dem Attentat im Führerhauptquartier “Wolfsschanze” am 20. Juli 1944. Vierteljahrshefte Für Zeitgeschichte, 12(3), 254–284. http://www.jstor.org/stable/30196994
[1] Vzeto iz Der Volksgerichtshof, dostopno na https://www.dhm.de/lemo/kapitel/ns-regime/innenpolitik/volksgerichtshof.html.
[2] Vzeto iz Ostendorf, 1994, Roland Freisler — Mörder im Dienste Hitlers, 169.
[3] Gesetz zur Änderung des Strafrechts und des Strafverfahrens.
[4] Landesverrat.
[5] Hochverrat.
[6] Sweet, 1974, The Volksgerichtshof: 1934-1945, 314. Za besedilo zakona sicer glej http://www.documentarchiv.de/ns/1933/stgb-landes-hochverrat-volksgerichtshof_ges.html .
[7] Müller, 1994, Hitler's Justice, 140, 141.
[8] Sweet, 1974, The Volksgerichtshof: 1934-1945, 315.
[9] Ibid., 316.
[10] Ostendorf, 1994, Roland Freisler — Mörder im Dienste Hitlers, glej tabelo na strani 169.
[11] Glej Müller, 1994, Hitler's Justice, 142.
[12] Freisler je pisal, da bi VGH postalo vrhovno sodišče za kazenske zadeve, Reichsgericht pa bi ohranilo vrhovno pristojnost nad civilnimi zadevami. Sweet, 1974, The Volksgerichtshof: 1934-1945, 316.
[13] Sweet, 1974, The Volksgerichtshof: 1934-1945, 318.
[14] Glej Müller, 1994, Hitler's Justice, 145.
[15] Ibid., 145.
[16] Andrej Višinskij je vodil nastavljene Moskovske procese v Stalinovi čistki med letoma 1936 in 1938. Freisler, ki naj bi se v ujetništvu v Rusiji med veliko vojno spoprijateljil s komunizmom, in ga je Hitler imenoval tudi stari boljševik, je bil zato za primerjavo z Višinskim še toliko bolj primeren.
[17] Germanisches/Deutsches Gemeinrecht.
[18] Povzeto po Koch, 1997, In the Name of the Volk, strani 67-85 in Cerar, Novak, Pavčnik, 2017, Uvod v pravoznanstvo, strani 165-173.
[19] Volksgemeinschaft.
[20] Treue.
[21] Volk.
[22] Sic!
[23] Glej recimo tudi moto “Führer befiehl, wir folgen”.
[24] V enem primeru je VGH na smrt obsodilo umsko bolnega storilca (razpečevalca propagande), z argumentom, da se mora neprištevni (dejansko oseba z zmanjšano sposobnostjo moralne odgovornosti – Verantwortungsfähigkeit) dvakrat bolj potruditi, da ostane dostojen. Steinweis, Rachlin, 2015, The Law in Nazi Germany, strani 76, 77.
Podobno je bilo z v VGH žargonu imenovanimi »Bravos«, osebami, ki niso sodelovale v zaroti, so pa izrazile obžalovanje, da je spodletela ali pokazali odobravanje do njene izvedbe. Glej Müller, 1994, Hitler's Justice, 151.
[25] Koch, 1997, In the Name of the Volk, 82.
[26] Imena se je domislil sam Hitler, Adolf je namreč stara beseda za volka.
[27] Povzeto po filmu Geheime Reichssache in Hoffmann, 1964, Zu dem Attentat im Führerhauptquartier “Wolfsschanze” am 20. Juli 1944, 254–284.
[28] Ukaza za Valkiro ni podpisal Fromm, ki se je obotavljal, temveč general Olbricht.
[29] Fromm je tako tudi skušal zabrisati lastno vpletenost v zaroto, saj je zanjo dobro vedel in ukaza za Valkiro ni želel podpisati, ker ni dobil zagotovil, da je Hitler res mrtev.
[30] Koch, 1997, In the Name of the Volk, 196.
[31] Müller, 1994, Hitler's Justice, 149.
[32] Koch, 1997, In the Name of the Volk, 198.
[33] Ibid., 198. Freisler je kričal, da »nemški pozdrav« pripada ljudem, ki imajo čast, dodal, da to še ne pomeni, da je sodba že dana, vendar da bi ga na njegovem mestu bilo sram še vedno uporabljati »nemški pozdrav«.
[34] Ibid., 209.
[35] Ibid., 206-209.
[36] Koch, 1997, In the Name of the Volk, 214.
[37] Po poti priznanj in mimo razprav o motivih, saj bi bili motivi rešitve države pred porazom v rokah norca v resen premislek običajnemu Nemcu.
[38] Koch, 1997, In the Name of the Volk, 212.
[39] Ibid., 223.
[40] Geheime Reichssache.