Vonj grenkobe širi se, kjer Duh življenje riše! Ne čuti me, a moj pogled v reki vztrajno išče.
Ukrajina je dežela, ki se ponaša z neverjetno krvavo zgodovino. Po njej so rovarili najprej Slovani, Anti, Huni, Goti, nato kijevski Rusi, Pečenegi in švedski Varjagi (Vikingi), nadalje Polovci, Mongoli in Tatari, pa še Poljaki, Turki, kozaki in Švedi, med krimsko vojno Britanci in Francozi, med I. svetovno vojno Avstrijci in Nemci, po Oktobrski revoluciji Sovjeti, Bela in Zelena garda, med II. svetovno vojno nemški nacisti in celo Romuni.
V sredo se je v centru Erevana kar trlo ljudi. Armenija je praznovala dvajseto obletnico neodvisnosti in obetal se je svojevrstni spektakel z vojaško parado, koncerti in kulturnimi prireditvami.
V zadnjem času na vsakem koraku opevana grška situacija je – poleg vsesplošne panike pred krizo v evroobmočju – povzročila nemalo preglavic tudi množici slovenskih turistov, ki se je v pričakovanju brezskrbnega oddiha na kakšni izmed peščenih plaž vsako poletje poprej trumoma valila v mediteranske oaze grških otokov.
Študij v tujini? Nič lažjega! Urediš vse formalnosti, svoje imetje stlačiš v kovček ali dva, doplačaš presežek dovoljenih kilogramov, pomahaš družini v slovo, obvestiš prijatelje, da te nekaj časa ne bodo videvali na popoldanskih kavah in žurih, se vkrcaš na letalo in pristaneš v ... Parizu.
Skoraj brez izjeme veljajo za zapečkarje, ki v potu svojega obraza rijejo po majceni krpi zemlje, za katero se pravdajo s svojimi največjimi sovražniki – sorodniki in sosedi, se grebejo za nepomembne uradniške službe, v katerih nato brez napredka životarijo desetletja, v prostem času pa se predvsem temeljito zapijajo.
Med absolventskim stažem je odšla na Erasmus izmenjavo v avstrijski Gradec. Po opravljenem magisteriju iz evropskega gospodarskega prava na Evropskem inštitutu v Saarbrücknu v Nemčiji je dobila (sanjsko) petmesečno pripravništvo pri Evropski komisiji.
Žiga Rejc. Na prvi pogled povsem običajen študent, ki je brez večjih težav prišel v 4. letnik Pravne fakultete. Stvar se nekoliko spremeni, ko izvemo še eno podrobnost iz njegovega življenja.
Torej, dragi študent, kljub želji po čimprejšnjem diplomiranju (ali pa morda ravno iz strahu pred prehitrim koncem preživljanja časa na fakulteti) si se pogumno odločil, da za nekaj mesecev opustiš prostaški študij in se preizkusiš v nečem novem, česar v rednem predmetniku Pravne fakultete nisi bil deležen. Odločil si se za udeležbo na moot courtu in boš kot namišljeni odvetnik zagnano in iskreno zastopal interese ene stranke.
Izbira moot courtov, na katerih sodeluje naša fakulteta, je precej pestra. O vsakem izmed njih po hodnikih krožijo različne, bolj ali manj resnične govorice.
namenimo nekaj besed le tistemu delu koristnih izkušenj, ki jih je moč pridobiti z “našim” moot-courtom, tekmovanjem, ki nosi ime velikega francoskega pravnika in politika, enega od avtorjev Splošne deklaracije o človekovih pravicah, nekdanjega predsednika Evropskega sodišča za človekove pravice in dobitnika Nobelove nagrade za mir, Concours européen des Droits de l'Homme René Cassin.
Vis Moot je od inavguralnega leta 1993, ko se ga je udeležilo 11 univerz, danes z več kot 250 ekipami postal drugo največje tovrstno tekmovanje.
Nekega prelepega večera pomoliš kos papirja človeku, za kogar si prepričan, da je ljubezen tvojega življenja.
izkušnje večine rejencev niso tako pozitivne; vrtijo se v začaranem krogu in primežu rejništva.
Ko se pomirim od navdušenja, da tuje revije kar tekmujejo za moje članke, želim zadevo preveriti na internetu, ker za reviji še nisem slišala, prav tako pa je nenavadno, da bi založnik takole snubil avtorje.
Demokracija, učinkovitost, vitka država. Razdolževanje, debirokratizacija, ustvarjanje novih delovnih mest. Konkurenčnost in družba znanja. Sem in tja kakšna Druga republika, skrb za trajnostni razvoj in glej, morda celo ščepec pravičnosti.
Trenutno ekonomsko stanje na tem planetu ni rožnato. Celo Bog je bil prisiljen ugasniti luč na koncu predora zaradi previsokih stroškov za elektriko.