Intervju s prof. dr. Janezom Kranjcem ob stoletnici Pravne fakultete v Ljubljani
Dr. Janez Kranjc je zaslužni profesor rimskega prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.
Spraševala sta Jakob Mišič Jančar in Rok Pučnik
Ob stoletnici Pravne fakultete je čas da se zazremo v preteklost in razmislimo o prihodnosti. Kako bi Pravno fakulteto danes primerjali s preteklostjo, kje vidite Pravno fakulteto čez sto let in ali menite, da še obstaja prostor za izboljšave?
Pravna fakulteta je temeljena fakulteta vsake univerze, saj se je sodobni univerzitetni študij začel prav s študijem prava v Bologni. Študij prava in Pravna fakulteta se nenehno spreminjata in sicer predvsem iz dveh razlogov. Prvi razlog je spreminjanje pravnih pravil, ki so predmet pravnega študija in hkrati odraz širših družbeno-ekonomskih prilik. Drugi razlog pa so novi ljudje. Vsak človek prinese s seboj določeno bogastvo, osebnost, kar se odraža v delu na fakulteti. Predvsem ne smemo pozabiti, da na fakulteto prihajajo vedno novi študentje, ki s svojo željo po izobrazbi sooblikujejo pravni študij in hkrati v veliki meri opredeljujejo njegovo kakovost. Njihove zmožnosti in ambicije se med drugim kažejo v izrednih uspehih na pravniških tekmovanjih, ki posredno prav tako vplivajo na način razmišljanja in poučevanja na fakulteti. Uspehi študentov na mednarodnih tekmovanjih so tudi odraz kakovosti pouka na naši fakulteti. Zasluge zanje imajo torej tudi profesorji, čeprav je glavno breme na študentih, ki žrtvujejo ogromno časa za priprave na tekmovanja.
Izzivi, s katerimi se je fakulteta soočala, so bili v različnih časih različni. Ob ustanovitvi je bil prvi izziv postaviti fakulteto ter zagotoviti reden in kakovosten pouk. Pridobiti je bilo treba profesorje, jim zagotoviti materialne pogoje za delo, urediti prostore, vzpostaviti knjižnico itd. Na začetku ni šlo vse gladko. Nekateri so menili, da je tretja univerza v Jugoslaviji nepotreben luksuz, in da sta dovolj univerzi v Zagrebu in Beogradu. Na srečo to gledanje ni prevladalo. Kljub pomanjkanju finančnih sredstev in drugim oviram lahko rečemo, da je bila takratna personalna zasedba fakultete izjemna. Na njej so predavali ljudje, ki so se v času habsburške monarhije uveljavili v zelo konkurenčnih okoljih. Med prvimi profesorji so bili vrhovni sodniki, dva bivša ministra, na primer Ivan Žolger, ki je bil edini Slovenec, ki je bil kdaj minister v vladi avstrijske monarhije. Med obema vojnama je bil pomemben tudi doprinos štirih uglednih ruskih profesorjev, ki so se pred državljansko vojno umaknili v Jugoslavijo. Pravna fakulteta je po zaslugi genialnega Gregorja Kreka z minimalnimi sredstvi dobila zelo kakovostno knjižnico s sijajnim izborom knjig.
Po drugi svetovni vojni je bilo delo fakultete oteženo v več pogledih. S fakultete so bili iz političnih razlogov odstranjeni nekateri profesorji, prihajalo je do političnega kadrovanja in uvajanja novih predmetov, predvsem pa do nenehnih reform študija. Kljub temu je fakulteta uspela ohraniti jedro klasične pravne izobrazbe in je študente še naprej izobraževala tudi v tradicionalnih pravnih disciplinah in primerjalnopravno.
Največji današnji izziv je poleg blaženja posledic nesmiselne t. i. bolonjske reforme zagotovo digitalizacija. Digitalni mediji po eni strani odvračajo študente od študija in razmišljanja, saj s pomočjo pametnega telefona vse potrebno v trenutku najdejo na Wikipediji in v različnih bazah podatkov, po drugi strani pa digitalizacija bistveno zmanjšuje potrebo po rutinskih pravnih opravilih. Zaradi tega je glavni izziv sodobnega pravnega študija prav spodbujanje ustvarjalnosti, ki ji stroji ne morejo konkurirati. Treba je torej spodbujati iskanje idej, ki jih stroj ne more imeti ali pa jih ne more obdelati. Študente je tudi treba prepričati, da obvladovanje podatkov še ne pomeni njihovega razumevanja oziroma da je za razumevanje in pregled nad celoto še vedno pomembno pomnjenje. Če hoče človek ustvarjalno razmišljati, mora imeti znanje v glavi in ne le v pametnem telefonu ali računalniku. To ne pomeni, da bi se moral učiti na pamet besedilo členov, mora pa vedeti, kaj je njihova vsebina, kje najti besedilo in predvsem, kako ga razumeti in razlagati. Nove naprave oziroma nova realnost terjajo prilagoditev učne metode, ki bo predvsem spodbujala ustvarjalno razmišljanje. Kako to doseči, je velik izziv.
V povezavi s povojnim uveljavljanjem novih reform, ki so prihajale od zunaj, kako vidite avtonomnost Univerze v samostojni Sloveniji v primerjavi s prejšnjo državo? Ali se vam zdi, da Univerza v današnji družbi stoji dovolj avtonomno?
Najprej, kaj je po mojem avtonomija. Avtonomija univerze je njena svoboda glede vsebine in načina poučevanja ter proste izbire tistih, ki bodo poučevali in raziskovali ter tudi tistih, ki bodo študirali. To je tisto, kar mora biti v celoti pridržano univerzi. Univerza pa se mora hkrati zavedati svoje obveznosti do družbenega okolja, ki jo financira, zaposluje njene diplomante in uporablja rezultate njenega raziskovalnega dela. Koliko in kako se sme financer vmešavati v delovanje Univerze je pomembno vprašanje. Po mojem mnenju ne prav veliko. Zakonodajalec mora postaviti okvirne pogoje, ki potem veljajo za obe strani. Državni univerzi mora zagotavljati sredstva za delovanje in preverjati njihovo smotrno porabo. Svoje odgovornosti za smotrno in odgovorno porabo sredstev, ki jih dobiva od družbe, se mora zavedati tudi Univerza. Tudi to je po mojem del avtonomije.
Glede pritiskov v preteklosti, pa vsi vemo, da so na Univerzi po vojni potekale čistke, da je v postopku izvolitve v učiteljski naziv obstajala t. i. tretja košarica itd. Vemo pa tudi, da so bili ljudje, ki so delali pošteno in odgovorno takrat in zdaj.
Avtonomija je kot demokracija: to je proces, ne stanje. Ne moremo kar reči, da smo avtonomni. Za avtonomijo si je treba ves čas prizadevati, tako na osebni kot tudi na institucionalni ravni. Eno je institucionalna avtonomija, ki jo jamči ustava, drugo pa je naša osebna avtonomnost – biti dovolj pogumen in odgovoren, da poveš tisto, kar šteješ za resnico, da iskreno poveš, kaj je po tvojem mnenju slabo in kaj dobro, da se ne bojiš raziskovalnih rezultatov in da skušaš udejanjati ideal znanstvene in tudi siceršnje poštenosti. Veliki nevarnosti za univerzitetno avtonomijo sta politizacija in politična korektnost, ki kot taki nasprotujeta iskanju znanstvene resnice. Njun stranski proizvod je samocenzura.
Omenili ste tudi mnoge znamenite profesorje, ki so na fakulteti poučevali predvsem v času med obema vojnama. Kateri profesor iz časa študija pa je vam ostal najbolj v spominu in zakaj?
V spominu so mi ostali vsi, nikogar nisem pozabil. Zato težko rečem, kdo mi je najbolj ostal v spominu – vsak po svoje. Profesorji so bili osebnosti in vsak je pustil svoj pečat. Upam, da bodo podobno nekoč lahko rekli tudi za nas.
To seveda ne pomeni, da je bilo nekoč vse odlično. Navadno se spomnimo tistega, kar je pustilo tako ali drugačno sled, predvsem ljudi, ki so izstopali iz brezimne in povprečne množice. Rečem lahko, da je bila taka kar večina nekdanjih profesorjev. Morda je tako mnenje tudi posledica tega, da smo takrat na fakulteto prišli z odprtimi očmi in smo vse vsrkavali. Bolj odprti in dovzetni smo bili tudi zato, ker je bilo manj različnih motil. Takrat nismo imeli vsi niti televizorja, telefoni pa so bili samo stacionarni in so »znali« le telefonirati. Danes je različnih motil toliko, da zaradi njih pogosto niti ni mogoče opaziti, kaj se dogaja. Ljudje celo med predavanji neprestano gledajo svoje pametne telefone. Jasno je, da so njihove misli daleč proč od predavanja. In še nekaj. Danes gledamo ves svet in se čustveno opredeljujemo do različnih dogodkov na vseh kontinentih. Takrat to ni bilo mogoče, saj je bilo slikovnih informacij zelo malo, pa še te so prihajale z zamudo. Zaradi povedanega se mi zdi, da je danes zelo težko vzbuditi pozornost in narediti vtis.
Če se vrnem k izhodiščnemu vprašanju, bi morda dejal, da sta mi najbolj ostala v spominu moja mentorja prof. dr. Viktor Korošec in prof. dr. Ciril Kržišnik. Z njima sem največ sodeloval kot študent in kasneje kot asistent in sem ju ohranil v zelo spoštljivem in lepem spominu. To seveda ne pomeni, da ne gojim podobnega spoštljivega spomina do profesorjev Bajta, Bučarja, Cigoja, Finžgarja, Tomšiča, Zabela in drugih.
Nedvomno ste odlično stopili v čevlje prof. dr. Korošca in prof. dr. Kržišnika. Kako vam je uspelo še povzdigniti pomen Rimskega prava in kako mislite, da se bo to nadaljevalo z naslednjimi generacijami profesorjev tega predmeta?
Dovolite mi majhno anekdoto. Kalós grško pomeni lep in črka K je pravzaprav nosilna črka rimskega prava. Prvi profesor rimskega prava je bil Krek, potem je sledil Korošec, zatem Kržišnik, nato je sledil Kranjc in zdaj Kambič. Upam, da bo tudi v prihodnje ostalo pri tem, čeprav so tudi drugi izrazi za lepo in dobro. (smeh)
Rimsko pravo ni samo študijski predmet na pravni fakulteti, temveč kulturna usedlina nepretrganega pravnega razmišljanja dveh tisočletij. V tem času je prišlo do večkratnega prečiščenja snovi in njenega kritičnega vrednotenja. Z rimskim pravom so se vse do danes ukvarjali številni široko izobraženi in bistri ljudje. Rimsko pravo so obravnavali kritično in z velikim znanjem. Kar torej danes učimo kot rimsko pravo, je rezultat teh stoletnih prizadevanj in je temeljito prečiščeno.
Vzemimo primer profesorja Kreka, ki je bil genialen človek. Bil je skladatelj in pravnik ter pred prvo svetovno vojno eden od tajnikov vrhovnega sodišča na Dunaju. Študiral je v Gradcu in v Leipzigu. Končal je pravni študij in študij glasbe. Bil je torej široko izobražen. Če pogledate njegovo rimsko obligacijsko pravo, vidite, kako izčrpno in hkrati lepo je znal ubesediti spoznanja rimskega prava. Ob branju njegove knjige lahko vidimo, kako elegantno in dognano je bilo v resnici rimsko pravo, kako prepričljive so bile argumentacije itd. Dokler bo nekaj zdrave pameti pri tistih, ki bodo oblikovali študijske programe, se za usodo rimskega prava ne bi smeli bati. To je podobno, kot če bi na medicinski fakulteti vprašal, ali bodo tudi v prihodnje poučevali anatomijo. Lahko, da je ne bodo, vendar bo potem precej bolj tvegano hoditi k tako izobraženim zdravnikom. (smeh)
Vsak študent prava vaše ime med drugim pozna, če ne drugače vsaj s platnice knjige za Rimsko pravo. Ali ste se srečali s kakšnimi težavami pri pisanju te monografije?
To, da premalo vem. Morate vedeti, da izhajamo iz rimskih virov, rimske vire pa poznamo predvsem iz Gajevih institucij, ostankov rimskih zakonov in iz Justinijanove kodifikacije. Tega je veliko in predvsem so vsi ti viri raznoliki. Zato jih ni preprosto spraviti na skupni imenovalec. Sam sem zgolj člen v dolgi verigi romanistov. Kot vemo, zadnji člen ne more dodati kaj dosti izvirnega, ker so vse to storili že pred mano. Kot je rekel Bernard iz Chartresa, samo pritlikavci smo, ki stojimo na ramah velikanov. Tisti, ki so bili pred nami, tisti so bili velikani, mi samo nadaljujemo njihovo delo. Tega se je treba zavedati in to je glavni argument proti domišljavosti. Zato se je treba čuditi znanstveniku, ki je domišljav. Če gleda celovito, bo za to težko našel pameten razlog.
Poleg tega pa so si vas nekateri študenti zapomnili tudi po stavku, da je pravo načeloma dolgočasno, zato si ga je treba nekako popestriti. Kaj imate v mislih s popestritvijo?
Najprej bi se kratko ustavil ob tem navedku. Nisem rekel, da je pravo dolgočasno, ampak da je samó tj. zgolj pravo in nič drugega dolgočasno. »Juristerei allein macht dumm« - ukvarjanje samó s pravom poneumlja. To naj bi bil rekel Goethe. Resnici na ljubo sem ta navedek iskal, vendar ga pri njem nisem uspel najti.
Pravo je odraz pravne kulture in pravna kultura je najvišja kultura določene družbe. Odraža pravila vedenja in ravnanja, ki smo jih pripravljeni sprejeti in se podrediti odločitvi nekoga, ki pravila postavlja kot zakonodajalec in konkretnim odločitvam tistega, ki ga sprejemamo kot arbitra oz. sodnika. To je visoka stopnja kulture, ki je primitivna družba ne sprejema. Ob tem naj posebej opozorim, da pojma primitivne družbe ne gre enačiti z razvojem tehnične kulture. Ko govorimo o kulturi, vidimo, da ne obstaja samo pravna kultura, ampak tudi širša kultura in prav ta širša kultura mora biti podlaga pravne kulture. Zato je potrebno, da se pravniki ljubiteljsko ukvarjajo še s čim drugim, da iščejo neko širšo obliko kulturnega udejstvovanja, saj to spodbuja ustvarjalnost tudi na področju pravnega dela. Ni naključje, da so bili Prešeren, Goethe in Gradnik pesniki, da smo imeli med pravniki komponiste, slikarje ipd. To je odraz ustvarjalnosti in pravo je ustvarjalen poklic. Iskanje pravnih rešitev je ustvarjalno delo. Menim, da je naša dolžnost na fakulteti tudi v tem, da ljudi širše izobrazimo in jim posredujemo omiko. Zato sem se npr. ukvarjal s pravom in filmom, ki pa je zaradi pojemanja zanimanja žal zamrlo, zato imamo na fakulteti koncerte itd.
Zagotovo sodi k tej splošni pravni kulturi tudi poznavanje jezika. Kako ocenjujete zanimanje študentov za jezike in še posebno za klasične jezike, recimo latinščino. Ali naša pravna fakulteta to področje premalo poudarja?
Pravna fakulteta tukaj ne more nadoknaditi srednješolske izobrazbe, razen, da študentom omogoči pouk latinščine. Žal je tudi za latinščino med študenti vse manj zanimanja. To je nekaj, za kar lahko rečem, da me navdaja z žalostjo, saj je latinščina, kot je zapisal nek nemški filolog, materinščina Evrope. Indoevropski jeziki so vsi na nek način povezani z latinščino, ki je bila vrh tega dolga stoletja jezik znanosti. Če pogledamo španščino, italijanščino, portugalščino, francoščino, romunščino, itd. potem lahko vidimo, v kako lepe jezike se je razvila latinščina. Če se jih hočemo naučiti, nam je latinščina lahko v veliko pomoč. Ko govorimo o razvoju jezika, mi dovolite majhno pripombo. To, kar se danes dogaja s slovenščino, na žalost ni razvoj, temveč v veliki meri razkroj. Eno je sprememba in razvoj jezika, drugo pa je njegova primitivizacija. Zaradi površnosti, neznanja in predvsem miselne lenobe je tega vse več.
Potem vidite problem nepoznavanja jezika kot pravopisja, slovnice ali prav uporabe v kulturi?
Naši osnovno- in srednješolci imajo že nekaj generacij težave s slovenščino, ki je postala do te mere zapletena, da je nihče več ne razume. Toporišičeva slovnica je bila znanstvena slovnica. Temeljna napaka je bila, da so začeli po njej poučevati že v osemletkah. Pred tem so uporabljala Slovnico štirih, ki je bila jasna, preprosta in narejena po zgledu latinske slovnice. Imela je preprosta pravila, tako da je bilo hitro jasno, kaj je prav in kaj ne. Danes poučujejo slovnico, ki je za otroke v veliki meri nerazumljiva. Posledica tega je, da otroci slovenščine ne marajo. Svoje materinščine se niti ne trudijo razumeti, saj so jim jo enostavno priskutili. Če danes govoriš z osnovnošolci ali srednješolci, se vsi veselijo konca pouka slovenščine, kar je tragično. To je naš jezik, ki naj bi ga imeli najraje in ga najbolje znali. Namesto tega lahko gledamo najrazličnejše pojave njegove degeneracije. Tako se je npr. v slovenščini razpasla nepravilna tvorba trpnika, pri kateri se namesto prvega vse bolj uporablja četrti sklon, da ne govorimo o fonetičnnemu pisanju tujih besed ipd. Nekoč je veljalo, da je beseda »širhakel« popačenka, danes pa je »rejli« nekaj normalnega in »kul«.
Eden od vzrokov za to je, da se premalo bere dobra literatura, pisana v lepem jeziku. Kaj je temu vzrok, ne vem. Je pa žalostno, da študentje kot bodoči izobraženci v veliki meri ne poznajo več klasičnih del slovenske literature. Na svoj jezik in njegovo izrazno moč bi morali biti ponosni. Zavedati bi se morali, da se v nobenem drugem jeziku ne moremo tako jasno in tako lepo izražati kot v svojem. Lahko še tako dobro znaš tuj jezik, pa ga ne boš nikoli znal tako kot svojo materinščino. Danes so ljudje ponosni, da znajo nekaj angleških besed in jih potem vpletajo v govorjenje, tako da človek ne ve, v katerem jeziku se pogovarjajo.
Zadnjič je na SAZU predavala profesorica Urška Velikonja, naša diplomantka in sijajna študentka, ki je zdaj profesorica na Georgetown University v Washingtonu. Kljub temu, da že vrsto let živi in dela v Ameriki, je bilo njeno predavanje v perfektni slovenščini brez nepotrebnih angleških tujk. To je zame intelektualec, oseba, ki ne pozabi svojega jezika. Čeprav govori več jezikov, jih govori v čisti obliki in brez mešanja. Za »gastarbajterje« je značilno, da govorijo mešanico, ker se ne morejo naučiti jezika novega okolja, svojega pa se sramujejo.
Ko govorimo slovensko, moramo zato črpati iz bogastva slovenskega jezika, ko pa govorim v tujem jeziku, skušajmo čim bolj izrabiti svoje znanje tega jezika. Mešanje jezikov ni znak posebne kulture. Žal številne znanstvene discipline dajejo slab zgled, saj se ne trudijo prevajati tujih izrazov. Vzroka sta neobčutljivost in miselna lenoba. Če vzamemo primer ekonomistov, vidimo, koliko angleških izrazov uporabljajo. Pri tem sploh ne vedo, kako bi izraz prevedli v slovenščino. Bati se je, da tako pomanjkanje ambicije in fantazije ni dobro tudi z vidika znanosti kot take. Če primanjkuje fantazije za prevajanje izrazov, jo bo še bolj manjkalo, ko bo šlo za reševanje težjih problemov. Ne vidim razloga, zakaj ne bi poslovenili temeljnih izrazov. Poglejte primer zgoščenke. Meni se zdi, da sijajno sloveni tuj izraz. Tuje izraze potem »poslovenimo« s tem, da jih pišemo fonetično. Tako nastane Čikago, ki ga ni na nobenem zemljevidu, spidvej, džez, ragbi ipd. Tudi tu gre za neznanje in miselno lenobo. Slovenščina namreč nikoli ni fonetično pisala tujih besed in ko sem jaz v šolo hodil, smo temu rekli popačenka. To je balkanizacija slovenščine, ki mi nikakor ni všeč.
Bi za konec intervjuja želeli še kaj dodati?
Rad bi povedal še nekaj. Kot veste, sem v pokoju in s študenti samo občasno prihajam v stik. Žal. Vedno mi je bilo namreč delo s študenti v neskončno veselje - in tukaj izraz ni pretiran. Študente sem imel rad in na svoje delo sem gledal kot na velik privilegij. Privilegij učiteljev na univerzi je v tem, da imamo opravka z mladimi ljudmi, med katerimi je veliko takih, ki bi se od želeli od nas kaj naučiti. To je, kot rečeno, neponovljiv in resničen privilegij, ki se ga premalo zavedamo. Zato naj izrabim to priliko in se vsem številnim generacijam študentov, s katerimi sem imel opravka, od srca zahvalim za sodelovanje. Bilo mi je v veliko čast in veselje.
