Intervju s prof. dr. Matjažem Ambrožem ob stoletnici Pravne fakultete v Ljubljani

Dr. Matjaž Ambrož je redni profesor kazenskega prava na Pravni fakulteti, Univerze v Ljubljani.

Spraševala sta Gal Gračanin in Hana Palčič Vilfan

Veliko študentov pred vpisom na Pravno fakulteto razmišlja tudi o drugih študijskih smereh. Zakaj ste se odločili prav za študij prava ter ali ste morda razmišljali tudi o kakšnem drugem študiju?

Bil sem eden tistih, ki se za študij prava odločijo, ker ne vedo, kaj bi šli študirat. Claude Levi-Strauss v knjigi Žalostni tropi tedanji francoski študij prava imenuje »mešanica novinarstva in teologije«. Gotovo obstajajo pravniki, ki bi se ob opazki, da so mešanica teologa in novinarja, počutili užaljeno, toda meni se kombinacija sploh ne zdi tako slaba – aludira namreč na določeno širino. Po končanem študiju tako nekaj veš o političnem in ekonomskem sistemu, nekoliko pa si tudi usposobljen za razpravo o vprašanjih, kot je na primer, ali ima človek svobodno voljo, ali pa, kaj je to krivda. Spadam torej med tiste, ki niso bili od nekdaj trdno odločeni »želim postati pravnik«, temveč sem se za ta študij odločil šele proti koncu gimnazije, ko je bilo pač treba nekaj izbrati, študij prava pa se mi je zdel razmeroma nevtralna izbira.

Če se prav spomnim, ste pred vpisom na Pravno fakulteto študirali tudi primerjalno književnost. Zakaj ste si premislili in ali ste kdaj obžalovali opustitev študija primerjalne književnosti?

Primerjalne književnosti nisem študiral pred vpisom na Pravno fakulteto, temveč eno leto vzporedno, ob študiju na Pravni fakulteti. Za to sem se odločil po prvem letniku. Iz časa prvega letnika se med drugim spominjam tehle ključnih besed: kvorum, prezidij ljudske skupščine, absolutna večina, pravna norma, individualni pravni akt … Tedaj se mi je zdelo, da »moja duša hrepeni po nečem višjem« in spreletela me je slutnja, da v okvirih omenjenih pojmov ne bom mogel doseči »optimalnega razcveta osebnosti«. Vpisal sem se torej na primerjalno književnost, vzporedno, ne da bi čisto dobro vedel, kaj to je. Imena predmetov, ki so jih poučevali tam, so bila slišati zanimivo, denimo: Novejša ruska literatura 2, ali pa Dramatika naturalizma in simbolizma. Predavanja sem obiskoval precej tako-tako, po nekakšnem izboru oziroma trenutnem razpoloženju, nekaj za nameček tudi na filozofiji. Spominjam se zaskrbljenega pogleda predstojnika oddelka, pokojnega profesorja Evalda Korena, ki je apeliral name s prispodobo: »Vsaj z delom pljuč skušajte dihati tudi z nami …«

Študija primerjalne književnosti nisem dokončal; če naj bom bolj natančen, naj povem, da nisem opravljal niti enega izpita. Vseeno pa imam ta izlet na Filozofsko fakulteto v lepem spominu, mislim pa, da je bil tudi koristen. V vmesnem času sem ugotovil, da lahko živim in razvijam osebnost tudi v svetu pretežno pravnih pojmov, še vseeno pa si lahko kdaj privoščim slast, ki jo nudi dobro odmerjena beseda.

Med študenti veljate za enega izmed najbolj priljubljenih profesorjev. Kateri profesor iz časa vašega študija pa je vam ostal najbolj v spominu in zakaj?

V času mojega študija je bilo jedro učiteljskega zbora generacija profesoric in profesorjev, rojenih nekje med leti 1946 in 1952, torej generacija, ki se trenutno upokojuje oziroma se je upokojila pred nekaj leti. Poleg tega jedra je bilo tudi nekaj odličnih starejših profesoric in profesorjev, pa tudi več mlajših sodelavcev, ki so name napravili velik vtis – danes so to profesorji srednjih let. Omenil bi dva zelo mlada asistenta iz tistega časa. Eden je profesor Galič, katerega vaje so mi ostale v spominu: skupaj smo se prebijali skozi nekakšno vadnico iz civilnega postopka; pustil nam je govoriti in nas pri tem usmerjal z natančno odmerjenimi vprašanji. Deloval je nekoliko zadržano, hkrati pa si lahko v ekonomično oblikovanih stavkih začutil humor in ironijo.

Drugi mlad pedagoški delavec iz tistega časa, ki bi ga rad omenil, je profesor Korošec. Njegove vaje sem zelo rad obiskoval. Izražal se je bogato, uporabljal je nenavadne besede, tudi preproste stvari je znal povedati zapleteno. Zdelo se mi je, da so vaje zamišljene kot neke vrste performans, v katerem sem se trudil po najboljših močeh sodelovati, seveda pa sem do asistenta čutil tudi strahospoštovanje, ker je tako mlad toliko vedel. Po končanem dodiplomskem študiju se mi je ponudila priložnost nadaljevanja študija v okviru programa »mladih raziskovalcev« – v uk pa me je kot mentor vzel prav profesor Korošec, ki je bil tedaj že docent. Kot mentor je bil izjemno angažiran, med drugim me je leta 2003, ko je bil Humboldtov štipendist na Inštitutu Maxa Plancka v Freiburgu, vzel za en semester s sabo, kjer sva si delila majhno stanovanje. Imela sva demokratičen dogovor, da se izmenjujeva pri pomivanju posode: vsakdo jo pomije enkrat. Takrat sem ugotovil, kako pomembna je v življenju disciplina. On je premogel potrebno voljo, da je posodo pomil takoj po obroku, jaz pa sem vselej odlašal, dokler ni čiste posode povsem zmanjkalo. Zaradi šibke volje sem torej v efektu pomival več, pa še bolj prisušeno je bilo. Sicer pa je bil zame tisti Freiburg odlična izkušnja, vanj se že celo poklicno življenje vračam.

Omenili ste anekdoto iz časa vašega podiplomskega študija. Vam je v spominu morda ostala tudi kakšna zanimiva anekdota iz časa dodiplomskega študija?

Anekdot je veliko, če moram izbrati eno, se ne morem izogniti slabemu občutku, da ravnam »arbitrarno«. Spominjam se denimo kovčkov z logotipom fakultete, ki smo jih prejeli, ko sem se vpisal v drugi letnik dodiplomskega študija. Kovček ni bil nič posebnega: plastificirana lepenka, potiskana z barvno kombinacijo, ki jo je tedaj fakulteta uporabljala kot svojo. Zanimivost pa je, da sem zaradi tega kovčka povzročil precejšnjo gmotno škodo.

Bilo je takole. Vbil sem si v glavo, da je omenjeni kovček nekaj več, kot zgolj naprava za prenašanje papirjev, namreč da ga je treba razumeti kot »simbol pripadnosti nekemu kolektivu«. Za fakultetno glasilo sem nameraval izgotoviti tekst, razmišljanje oziroma reportažo o »fenomenu kovčka«. Markantni sošolki sem omenil, da mi za to reportažo manjka fotomateriala, in jo mimogrede vprašal, ali bi mi kot fotografu pozirala s fakultetnim kovčkom. Vprašanje sem seveda izrekel brez najmanjšega upanja na uspeh, bolj zato, ker se od moških menda pričakuje, da brez predaha nekaj kibicamo in duhovičimo. »Zakaj pa ne,« je odgovorila in me s tem odgovorom spravila v veliko stisko in zadrego.

Tisti čas sem se sicer izdajal za amaterskega fotografa, vendar nisem razpolagal z ateljejem, kjer bi se fotografiranje lahko vršilo. Na pomoč je priskočil oče sošolca – prav tako fotografa-diletanta, s katerim sva skupaj osvojila prve korake črno-bele fotografije. Ta oče je bil podjetnik: imel je nekakšen d.o.o. in poslovne prostore, v katerih so bili računalniki, vrtljivi stoli, telefoni in fikusi. Kot starš je bil klasičen permisivec, njegovo mnenje je bilo: »Naj otroci ustvarjajo!«. Tako nama je v večernem času odstopil omenjene poslovne prostore.

Sklenil sem, da morajo biti fotografije »umetniške«, umetniško fotografijo pa sem tedaj med drugim povezoval s črnim ozadjem. Črnega zastora nisem imel, sem pa od doma prinesel staro rjuho in kupil dve pločevinki črnega laka v spreju. Rjuho sva razpela in sprejala kot nora, toda ni dobro delovalo, rjuha je sprej vpijala, na nekaterih mestih je postala rahlo sivkasta. Izpraznila sva obe pločevinki, lak iz pršila je napolnil zrak v prostoru in se nato polegal na mize, tipkovnice, telefone in fikuse. Precej materialne škode je nastalo, kar lepo pokaže, kam vodi permisivnost. Fotografiranje smo nato izvedli pred sivkasto rjuho; naš takratni ustvarjalni zanos mi je ostal v zelo lepem spominu – za vse to pa bi ostali prikrajšani, če ob vpisu ne bi prejeli kovčkov.

Zdi se, da ste rojeni za vlogo profesorja. Ste si že od začetka študija želeli postati profesor ali ste v akademskih krogih pristali po naključju? Bi se danes odločili drugače?

Težko bi rekel, da sem se »odločil« postati profesor. Kot pri drugih stvareh v življenju, je šlo najbrž za mešanico odločitev in naključij. Morda je prispevalo tudi to, da rad razpravljam o stvareh oziroma me zaznamuje nekaj tistega, čemur stvarni ljudje pravijo »nagnjenost k filozofiranju«. Kot vsak poklic, tudi ta prinaša radosti in nadloge, na splošno pa moram reči, da ga imam rad in da sem vesel, da so se stvari obrnile tako, kot so se.

K dobremu počutju na delovnem mestu zagotovo pripomorejo tudi dobri odnosi s sodelavci. Ali se profesorji na fakulteti družite predvsem s profesorji na isti katedri ali prihaja do mešanja med katedrami? Kako pogosto pa je druženje izven delovnega časa?

Do mešanja med katedrami prihaja v času kosila, ko se srečamo v menzi. Tudi izven delovnega okolja se srečujemo, vendar manjkrat, kot bi si želel. Uporabil bom obupno frazo: življenje je postalo zelo hitro. Spominjam se nekega ne tako davnega dogodka: doma me je čakala obnova parketa, umakniti sem moral kavč, ki pa je bil zelo težak. Telefoniral sem profesorju Možini, če mi lahko pride pomagat pri premiku kavča. Prišel je in mi pokazal imeniten trik: kavč prekucneš na najmanjšo stranico in ga nato na kaki odejici z relativno lahkoto vlačiš po tleh. Po uspešnem premiku sva še malo posedela in prav prijetno klepetala – postalo mi je kar nerodno, da ga vabim le tedaj, kadar je treba kaj delati. Sklenil sem, da ga moram kdaj povabiti tudi »kar tako«, četudi takrat ne bo nobenega dela.

Preden preidemo na lahkotnejše teme nas zanima še kako vidite Pravno fakulteto čez sto let in kje je po vašem mnenju še prostor za izboljšave?

Huh, čez sto let, to je pa vprašanje za futurologa. Če govoriva o Pravni fakulteti kot o stavbi, potem se prepričan, da bo čez sto let še vedno uporabna brez večjih predelav. Stavba je zasnovana tako, da so pogoji za delo zelo dobri – tu je profesor Kranjc, ki je bil motor projekta »nova stavba«, opravil izjemno delo. Kar zadeva poučevanje, se stvari spreminjajo. Ko sem študiral jaz, je bil študij prava masoven študij: če se ne motim, nas je bilo vpisanih kakih tristo rednih in skoraj še enkrat toliko izrednih študentov. Zdaj je študentov precej manj, več je tudi dela v manjših skupinah – oboje blagodejno vpliva na kakovost. Kako bo študij organiziran čez sto let, pa si ne upam napovedovati.

Med študenti ste znani tudi kot odličen pisec kratkih prigod in član benda Ansambel Matjaža Ambroža in on sam. Koliko časa že pišete in nastopate z bendom ter kje dobite navdih za besedila?

V mladih letih skoraj vsakdo občuti specifično vznesenost in čuti potrebo, da »bi se izrazil«. Tako tudi v najbolj zakrknjenem notarju tičijo črepinje nekdanjega poeta, pravi nekje Flaubert. Mene ta vznesenost kljub teku časa še ni povsem minila, občasno ji lahko dam duška v delu z ansamblom. Z ansamblom smo začeli nastopati leta 2003, sprva z zelo skromnimi sredstvi (sintetizator zvoka in bas kitara), ki pa smo jih postopno nadgradili (ena prvih večjih investicij so bile prepasane klaviature znamke Yamaha). Glede navdiha na splošno še ne vemo natančno, od kod prihaja: nekateri pravijo, da ga rojevajo frustracije, drugi ga povezujejo z delovanjem žlez z notranjim izločanjem, tretji – tisti najbolj pretenciozni – omenjajo celo nekakšne pretoke kozmičnih energij. Temu naj dodam še, čeprav se ne bo slišalo tako imenitno, pritisk časa, ko se bliža nastop in je treba izgotoviti nekaj novega materiala, da ne ponavljaš vedno istih stvari. 

Za konec nas zanima še kateri profesorji imajo po vašem mnenju najboljši smisel za humor?

Mislim, da jih ima smisel za humor kar nekaj. Če moram izbrati enega, potem bi izpostavil profesorja Klemna Podobnika, ki je odličen tudi kot imitator. Ne samo, da zna dobro zadeti način govora, vživi se tudi v tok misli, ki je značilen za neko osebo, kar mu daje prav posebno prepričljivost, tudi kadar imitira zgolj hipotetične dogodke.