Korupcija in varovanje okolja
Znanstveniki so pred časom tudi uradno potrdili, da smo stopili v geološko dobo antropocena, ko ljudje s svojimi aktivnostmi ključno vplivamo na zemeljski ekosistem in posledično tudi na geološko sestavo tal.[1] Pretirano izkoriščanje naravnih virov, pretirani izpusti toplogrednih plinov in druge oblike onesnaževanja ozračja, voda in gozdov predstavljajo resen stres za ekosistem. Za ustrezno skrb za okolje smo zadolženi prav vsi, od posameznikov, podjetij, nevladnih organizacij do državnih institucij. Pomanjkanje znanja in zavedanja o naših vplivih na okolje ter posledicah naših ravnanj lahko pripelje do sprejema odločitev, ki v okolju pustijo trajno nepopravljivo škodo. Prav tako pa lahko to pomanjkljivo znanje in zavedanje prispeva k sprejemu odločitev, ki so posledica koruptivnih vzgibov.
Korupcija je danes žal globalen problem, ki se pojavlja tudi na področju upravljanja z naravnimi viri in varovanja okolja. Čeprav mogoče širša javnost korupcijo povezuje z drugimi gospodarskimi panogami in sferami življenja, je področje upravljanja z okoljem eno izmed tistih, kjer pogosto prihaja do koruptivnih dejanj, predvsem v korist gospodarskih dejavnosti, ki povzročajo okoljsko škodo in uničenje. Obseg korupcije pa je lahko še večji, kjer so okoljski standardi nizki ali zastareli in institucije za varovanje okolja šibke s premalo nadzorne moči.
Ravno na področju varovanja okolja zakonodaja določa številne upravne postopke za pridobitev določenih dovoljenj (okoljevarstveno, gradbeno, itd.) pred začetkom gradnje industrijskega objekta ali pred začetkom izvedbe kakšnega drugega projekta, ki predstavlja poseg v okolje. Številčnost in dolgotrajnost teh postopkov skupaj z neustrezno zapisanimi zakoni in uredbami, slabim spremljanjem in nadzorovanjem nad izpolnjevanjem tako materilnopravnih kot procesnopravnih določb ter slabim financiranjem in pomanjkanjem kadra v nadzornih agencijah otežuje transparentnost postopkov in omogoča, da se koruptivna dejanja lažje zakrijejo. Možnosti za podkupnino uradnikom, zaposlenih na vseh nivojih od ministrstev do občinskih uprav, za spregled določenih zakonodajnih določil, negativnih vplivov projekta na okolje in napačno interpretacijo znanstvenih dokazov je veliko, kar samo še povečuje njihovo prisotnost in pogostost. Ta trend pa je še veliko bolj prisoten v državah v razvoju, ki imajo šibke upravne institucije, veliko naravnih virov ter korporacije z monopolnimi položaji na trgu.[2]
Omenjena ravnanja ne predstavljajo samo kršitev mednarodnih dokumentov, ki neposredno naslavljajo korupcijo, ampak tudi mednarodnih okoljskih dogovorov. Posebno pozornost pri tem je treba nameniti Konvenciji o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah oziroma bolje poznani kot Aarhuška konvencija.[3] Koruptivna dejanja lahko predstavljajo kršitev vseh treh pravic iz Aarhuške konvencije: pravice do dostopa do okoljskih podatkov, do sodelovanja v postopkih odločanja o projektih z vplivi na okolje in do pravnega varstva. Tranparentnost pri zbiranju in omogočanju dostopa do okoljskih podatkov ter v postopkih sodelovanja vključene javnosti pri izdajanju dovoljenj za izvedbo projektov je ključna za izpolnjevanje Aarhuške konvencije. Posledično pa lahko to vpliva tudi na možnosti, ki jih imajo posamezniki za sodno varstvo, saj je brez transparentnih podatkov o onesnaževanju in vplivih na okolje, kot tudi o poteku postopkov pred upravnimi organi, težje uveljavljati tudi pravico do pravnega varstva. Aarhuška konvencija posameznike, okoljske nevladne organizacije in civilno družbo opolnomoči v njihovi skrbi za bivanje v zdravem življenjskem okolju. Koruptivna dejanja pa so pogosto nasprotno usmerjena k utišanju okoljskih zagovornikov z omejevanjem možnosti za njihovo delovanje, grožnjami in celo fizičnimi napadi, ki so po svetu vedno bolj pogosti.
Korupcija je prisotna na področju upravljanja z okoljem tudi zaradi nerazumevanja koncepta ekosistemskih storitev. Vse prevečkrat se na okolje in naravne viri gleda skozi oči gospodarske koristi, ki jo prinašajo za družbo. Konec sedemdesetih let prešnjega stoletja so začeli zaznavati, da tržni mehanizmi ne morejo v celoti oceniti vseh koristi, ki jih prinaša ekosistem, saj se vseh koristi ne da finančno ovrednotiti.[4] Koncept ekosistemskih storitev zato poudarja, da ekosistem prinaša tudi številne druge ključne koristi za družbo, ki lahko, če jih ustrezno finančno ovrednotimo, celo presegajo gospodarske koristi. Te druge koristi lahko vključimo v tri kategorije: ekološke, sociokulturne in pokrajinske.[5] Poznavanje in zavedanje o tem, da nam ekosistem prinaša tudi druge koristi, kot so preprečevanj poplav in erozije tal, izboljšanje kakovosti zraka, ki ga dihamo, ohranjanje biološke raznovrstnosti ter prostor za rekreacijo in sprostitev (med drugim), je pomembno, da znamo primerno oceniti ter tehtati pomen posegov v okolje. Ob tem bi bilo tudi priložnosti za korupcijo manj, saj ne bi primerjali zgolj gospodarskih koristi z ohranjanjem okolja, ki velikokrat nima svojega zagovornika, ampak bi morali primerjati gospodarske koristi z drugimi ekosistemskimi koristmi za družbo, kar bi tudi hitro pokazalo, da je iz finančnega vidika ohranjanje okolja bolj dobičkonosno kot postavitev projektov z negativnimi vplivi na okolje.
V razpravi o negativnih posledicah korupcije na področju upravljanja z okoljem je treba izpostaviti tudi tiste, ki so manj poznane in pogosto ostanejo nenaslovljene. Ena izmed teh je zmanjševanje innovativnosti. Zmanjševanje izpustov nevarnih snovi v zrak in vodo, izpustov toplogrednih plinov v ozračje, porabe fosilnih goriv, uporabe pesticidov, govedoreje, sečnje gozdov in še številnih drugih aktivnosti, ki povzročajo škodo v okolju, zahteva neneheno podporo razvoju novih tehnologij za uporabo v proizvodnih postopkih in tudi sicer v industriji. Postavljanje strožjih okoljevarstvenih standardov za proizvodne postopke, izpuste emisij, uporabe virov energije itd. ter izvrševanje nadzora nad njihovim izpolnjevanjem zahteva uporabo najsodobnejših tehnologij tako v proizvodnih postopkih kot tudi za postopke spremljanja in nadzorovanja izpolnjevanja obveznosti, kar spodbuja večjo inovativnost znotraj posameznega sektorja.
Skozi korupcijo pa se večinoma podpirajo investicije, ki slonijo na uporabi že dolgo časa uveljavljenih in poznanih tehnologij. Predvsem zaradi tega, ker razvoj novih tehnologij zahteva dodatna finančna sredstva s strani investitorjev za njihove raziskave in razvoj ali za nakup teh novih tehnologij, ki so velikokrat dražje. Žal, na tak način kot celotna družba zaviramo razvoj novih tehnologij, ki bi zmanjševale negativne učinke industrije na okolje. S tem pa ne škodimo zgolj okolju, v katerem živimo, ampak tudi zaviramo razvoj znanosti, saj finančno slabimo prepotrebno raziskovalno delo in tehnološki razvoj, ki prinašata dolgoročne koristi na ravni celotnega gospodarstva.
V družbi, v kateri primanjkuje tako imenovane zelene inovativnosti, primanjkuje tudi zelenih delovnih mest, ki je naslednja pogosto spregledana posledica korupcije na področju upravljanja z okoljem. Mnogokrat se investitorji projektov z negativnimi posledicami na okolje sklicujejo na prednosti, ki naj bi jih takšna investicija prinesla za trg dela. Ob tem pa se velikokrat spregleda dejstvo, da lahko takšne investicije pripeljejo do veliko večjih izgub zaposlitev v drugih panogah zaradi posledic pretiranega posega v okolje. Hkrati se pogosto tudi spregleda širši pozitiven učinek strogih okoljskih standardov in zahtev po uporabi tehnologij, ki bodo imele čim manjši vpliv na okolje. Ta učinek se ne kaže samo v okolju, ki je manj prizadeto, ampak v celotni družbi, saj se s tem povečuje, kot že zgoraj omenjeno, potencial za tehnološki razvoj širše v gospodarstvu, kar predvsem prispeva k novim zaposlitvam na področju varovanja okolja, ki lahko večkrat presežejo te, ki jih ponujajo posamezni projekti.
Korupcija povezana z upravljanjem okolja ima visoko ceno, saj poleg političnih, ekonomskih in socialnih problemov, ki jih prinaša, pušča za sabo tudi okoljsko škodo, ki je večkrat lahko nepopravljiva in ki jo bodo nosile številne bodoče generacije. Zato je ključno, da nam vsem postane varovanje našega okolja ena izmed temeljnih vrednot, ki je ni vredno zapostaviti v korist drugih interesov. Le tako se bomo lahko uspešno zoperstavili poskusom koruptivnih dejanj in ohranili naše okolje čisto, zdravo, zeleno in živahno prepleteno z neštetimi živalskimi vrstami.
Opombe
[1] Steffen, Crutzen in McNeill, The Anthropocene: Are Humans Now Overwhelming the Great Forces of Nature? (2007), str. 619.
[2] Leitao, Corruption and the Environment (2016), str. 4.
[3] Zakon o ratifikaciji Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (MKDIOZ), Ur. l. RS, št. 62/2004 – MP št. 17.
[4] Hirokawa in Porter, Aligning Regulation with the International Need: Ecosystem Services and the Next Generation of Environmental Law (2013), str. 966.
[5] Blanco in Razzaque, Ecosystem Services and Human Well-Being in a Globalized World: Assessing the Role of Law (2009), str. 703.
Viri in literatura
Blanco, Elena in Razzaque, Jona: Ecosystem Services and Human Well-Being in a Globalized World: Assessing the Role of Law, v: Human Rights Quaterly, (2009) 31.
Hirokawa, Keith H. in Porter, Elisabeth J.: Aligning Regulation with the International Need: Ecosystem Services and the Next Generation of Environmental Law, v: Akorn Law Review, (2013) 46.
Leitao, Alexandra: Corruption and the Environment, v: Journal of Socialomics, 5 (2016) 3.
Steffen, Will, Crutzen, Paul J. in McNeill, John R.: The Anthropocene: Are Humans Now Overwhelming the Great Forces of Nature?, v: Ambio, 36 (2007) 8.
