Korupcija in investicije: pristop mednarodnih investicijskih arbitražnih tribunalov
1. Uvod
Mednarodno investicijsko pravo je hitro razvijajoča se podpanoga mednarodnega javnega prava.[1] Vsebuje pravila in načela glede ravnanja držav napram tujim investitorjem ter tujim investicijam.[2] Najpomembnejši vir mednarodnega investicijskega prava danes so mednarodni investicijski sporazumi (v nadaljevanju: MIS).[3]
Pomemben razlog za pospešen razvoj te pravne podpanoge v zadnjih desetletjih je eden izmed predvidenih načinov za reševanje sporov med tujimi investitorji ter državo – mednarodna investicijska arbitraža. Mednarodni investicijski sporazumi namreč praviloma vsebujejo t. i. ponudbo za arbitražo, tj. določbo, ki tujim investitorjem omogoča, da neposredno vložijo arbitražni zahtevek po vnaprej predvidenem postopku, brez da bi za to potrebovali specifično soglasje države za konkreten primer.[4]
V bogati mednarodni investicijski arbitražni praksi lahko najdemo kar nekaj primerov, kjer so se arbitražni tribunali morali soočiti s situacijami očitane korupcije v času investiranja. V nadaljevanju so skozi prizmo izbranih mednarodnih investicijskih arbitražnih primerov predstavljeni načini, na katere se arbitražni tribunali soočajo s tovrstnimi obtožbami korupcije ter njihovimi potencialnimi posledicami oz. kako bi se s to problematiko lahko soočili.[5]
2. Pristojnost arbitražnega tribunala ter dopustnost zahtevkov
Pristojnost mednarodnega investicijskega arbitražnega tribunala, kot vsak drug mednarodni sodni ali arbitražni postopek, temelji na soglasju.[6] Obseg soglasja določa vsebinski obseg pristojnosti arbitražnega tribunala – pristojnost ratione materiae. V mednarodni investicijski arbitraži pristojnost ratione materiae zajema predvsem vprašanje, ali lahko neko tujo investicijo označimo kot zaščiteno investicijo po relevantnem MIS.[7]
Nekateri MIS v sami definiciji investicije že zajemajo zahtevo, da je investicija skladna s pravom države investiranja.[8] Tipičen primer, kjer je arbitražni tribunal zavrnil svojo pristojnost zaradi korupcije na strani investitorja v času investiranja, je Fraport proti Filipinom, kjer je prišlo do investiranja preko prikritih delničarskih sporazumov ter kršitev filipinske zakonodaje glede prepovedi večinske lastniške udeležbe tujcev v nekaterih gospodarskih sektorjih. Tribunal je v obrazložitvi zapisal, da se zahteva po skladnosti s pravom države investiranja presoja glede na trenutek investiranja in ne glede na morebitne nepravilnosti kasneje. Nadalje je za zavrnitev pristojnosti tribunala potrebno, da je relevantno domače pravo, ki naj bi bilo kršeno, jasno in torej ne gre za »napako investitorja v dobri veri«. Glede na dejstva konkretnega primera pa je tribunal nato zaključil, da je investitorjeva kršitev bila očitna, tako da morebitna domneva dobre vere ne zdrži.[9]
Tudi če MIS ne vsebuje izrecne zahteve po skladnosti investicije s pravom države investiranja, lahko nepravilnosti v času investiranja vseeno pripeljejo do tega, da arbitražni tribunal odloči, da ni pristojen ratione materiae. S takšno situacijo se je soočil tribunal v zadevi Cortec Mining proti Keniji, kjer je investitor pridobil licenco za rudarjenje, čeprav ni izvedel potrebne presoje vplivov na okolje, kot jo zahteva kenijsko pravo. Ker je tovrstna licenca »bitje domačega prava«, ne more predstavljati zaščitene investicije v mednarodnem investicijskem pravu, če sploh ni veljavno nastala po domačem pravu države investiranja.[10] Pri investicijah, kjer je temelj investicije licenca, koncesija, pravice intelektualne lastine ipd., je torej tudi brez izrecne zahteve v MIS po skladnosti s pravom države investiranja možno, da bo korupcija v času investiranja pomenila, da arbitražni tribunal ne bo imel pristojnosti ratione materiae.
Poleg vpliva na pristojnost tribunala lahko korupcija pri investiranju vpliva tudi na dopustnost zahtevkov. V zadevi Churchill Mining proti Indoneziji je investitor prišel do nadzora nad rudarskim projektom ter licencami za rudarjenje preko lokalnega posrednika. Slednji naj bi nekatere podpise ter dokumente, potrebne za pridobitev investicije, ponaredil. Tribunal se je v obrazložitvi na široko skliceval na predhodno investicijsko arbitražno prakso, v kateri je izpostavljeno, da je preprečevanje korupcije del mednarodnega javnega reda, kar izhaja tako iz dejstva, da je to praktično univerzalno sprejeto na nacionalnopravni ravni, kot tudi iz različnih mednarodnopravnih dokumentov, ki se tičejo tematike korupcije.[11] Še posebej je zanimivo, da je bil tribunal v tej zadevi soočen z očitkom, da je lokalni posrednik investitorja ravnal na koruptiven način, in torej ne investitor sam. Kljub temu je tribunal izpostavil, da ima investitor dolžnost spremljati postopek investiranja in ne sme namenoma ali nerazumno prezreti znakov korupcije.[12] Z drugimi besedami, tudi na investitorju je dolžnost, da preprečuje korupcijo, sicer bodo lahko bodoči mednarodni investicijski zahtevki nedopustni.
3. Vsebinsko odločanje
Tudi pri vsebinskem odločanju lahko korupcija odigra ključno vlogo pri morebitnem uspehu zahtevka. Tako npr. v primerih, kjer v času investiranja do korupcije sicer ni prišlo, vendar pa investicija kasneje tako ali drugače postane povezana s koruptivnim ravnanjem, investitor ne more napram državi (uspešno) uporabiti argumenta, da v njegovo investicijo ne sme poseči zaradi pravil in načel mednarodnega investicijskega prava. Navkljub omejitvam, ki jih vsebinski standardi zaščite tujih investicij postavljajo glede ravnanja države, mednarodno investicijsko pravo še vedno dopušča spreminjanje zakonodaje ali sprejemanje drugačnih ukrepov, ki naslavljajo problematike kot je korupcija, brez da bi država s tovrstnimi ukrepi kršila mednarodno investicijsko pravo in bi zato morala investitorjem plačevati odškodnino. Oblastna pooblastila države, ki so del običajnega mednarodnega prava in so kot taka relevantna tudi, če jih MIS ne vsebuje izrecno,[13] so v mednarodni investicijski arbitraži obrambni argument države, na podlagi katerega ta ni odškodninsko odgovorna za negativne učinke ukrepov na tujo investicijo, če so ti ukrepi sprejeti za zasledovanje javnega reda ali interesa, so nediskriminatorni in spoštujejo procesne zahteve za njihov sprejem.[14] V sodobnejši arbitražni praksi se pri oblastnih pooblastilih izpostavlja tudi zahteva po sorazmernosti med državnim ukrepom ter negativnim posegom v investicijo.[15]
Torej, če imajo državni ukrepi za preprečevanje, odkrivanje ali kaznovanje korupcije negativen učinek na tujo investicijo, tako da bi lahko prima facie govorili o kršitvi vsebinskih standardov zaščite tujih investicij (npr. o posredni razlastitvi), ima država še vedno na voljo argument oblastnih pooblastil, ki ji omogoča sprejem takšnih ukrepov, brez da bi za to morala plačati odškodnino tujemu investitorju.
4. Sklep
Korupcija je, žal, že bila pomemben del primerov pred mednarodnimi investicijskimi arbitražnimi tribunali. Kjer MIS vključuje zahtevo po skladnosti investicije s pravom države investiranja, dokazana korupcija izvzame tovrstno investicijo iz pojma zaščitene investicije ter s tem posledično izven pristojnosti ratione materiae mednarodnega investicijskega arbitražnega tribunala. Ob določenih tipih investicij je možen takšen zaključek tudi kadar relevantni MIS zahteve po skladnosti s pravom države investiranja ne vsebuje. Korupcija lahko prav tako vpliva na dopustnost zahtevkov investitorja, pri čemer ni nujno, da je investitor sam ravnal koruptivno. Dovolj je že, da investitor ni preprečil koruptivnega ravnanja ostalih ob investiranju. Pri vsebinskem odločanju imajo države na voljo obrambo oblastnih pooblastil, na podlagi katere niso odškodninsko odgovorne za očitane kršitve vsebinskih standardov zaščite tujih investicij navkljub morebitnemu negativnemu posegu v tujo investicijo.
Tribunali se ob odločanju sklicujejo na to, da preprečevanje korupcije ni le del javnega reda posamezne države, temveč del mednarodnega javnega reda. Tako v nacionalnem kot v mednarodnem pravu je na normativni ravni jasno, da je korupcija prepovedana. Iz primera korupcije je tudi jasno, da zgolj normativna ureditev problematike ni dovolj za njeno rešitev. Potrebno bo torej storiti še bistveno več na uresničevanju normativne ureditve. Mednarodni investicijski tribunali niso najbolj primeren način za doseganje slednjega cilja, saj se soočajo s primeri, kjer je do morebitnih koruptivnih dejanj že prišlo. S svojimi odločitvami lahko sicer pripomorejo k prevenciji korupcije v prihodnje (tako npr. zadeva Chirchill Mining v. Indonesia opozarja bodoče tuje investitorje, naj poskrbijo za preprečevanje korupcije znotraj njihovih investicij, sicer lahko izgubijo zaščito relevantnega MIS), vendar morajo biti preventivni ukrepi glede korupcije zastavljeni bistveno širše in doseči precej večjo populacijo kot so tuji investitorji ter mednarodni investicijski pravniki, da bodo zares uspešni.
Opombe
[1] Collins, AN INTRODUCTION TO INTERNATIONAL INVESTMENT LAW (2017), str. 1
[2] Glej npr. McLachlan, Shore, Weiniger, INTERNATIONAL INVESTMENT ARBITRATION (2017).
[3] MIS zajemajo tako bilateralne in multilateralne investicijske sporazume, kot tudi investicijska poglavja v prostotrgovinskih sporazumih.
[4] Glej npr. prvi takšen primer Asian Agricultural Products Ltd. (AAPL) v. Republic of Sri Lanka, ICSID Case No. ARB/87/3, Award (27. 6. 1990).
[5] Za podrobnejšo obravnavo korupcije pri tujih investicijah v rudarskem sektorju, glej Sancin in Turšič, Min(d)ing corruption in international investment arbitration (2020).
[6] Tulip v Turkey, ICSID Case No. ARB/11/28, Decision on bifurcated jurisdictional issue (5. 3. 2013), §70.
[7] Dolzer, Schreuer, PRINCIPLES OF INTERNATIONAL INVESTMENT LAW (2012), str. 248.
[8] Glej npr. prvi odstavek 1. člena bilateralnega investicijskega sporazuma med Izraelom ter Uzbekistanom iz leta 1994, dostopno na: https://investmentpolicy.unctad.org/international-investment-agreements/treaty-files/4998/download (20. 10. 2020).
[9] Fraport AG Frankfurt Airport Services Worldwide v. The Republic of the Philippines, ICSID Case No. ARB/03/25 (16. 8. 2007), §347 – 397.
[10] Cortec Mining Kenya Limited, Cortec (Pty) Limited and Stirling Capital Limited v. Republic of Kenya, ICSID Case No. ARB/15/29, Award (22. 10. 2018), §319.
[11] Churchill Mining PLC and Planet Mining Pty Ltd v. Republic of Indonesia, ICSID Case No. ARB/12/14 and 12/40, Award (6. 12. 2016), §§489 – 493.
[12] Ibidem, §508.
[13] Saluka Investments B.V. v. The Czech Republic, UNCITRAL, Partial Award (17. 3. 2006), §262.
[14] Glej npr. Metalclad Corporation v. The United Mexican States, ICSID Case No. ARB(AF)/97/1, Award (30. 8. 2000); Quiborax S.A., Non Metallic Minerals S.A. and Allan Fosk Kaplún v. Plurinational State of Bolivia, ICSID Case No. ARB/06/2 (16. 9. 2015), Charanne B.V., Construction Investments S.A.R.L. v el Reino de España, SCC Arb No 062/2012, Final Award (21. 1. 2016), §§455 – 467.
[15] Philip Morris Brands Sàrl, Philip Morris Products S.A. and Abal Hermanos S.A. v. Oriental Republic of Uruguay, ICSID Case No. ARB/10/7, Award (8. 7. 2016), §305.
Viri in literatura
Collins, David: AN INTRODUCTION TO INTERNATIONAL INVESTMENT LAW, Cambridge University Press, Cambridge, 2017.
Dolzer, Rudolf; Schreuer, Christopher: PRINCIPLES OF INTERNATIONAL INVESTMENT LAW, Oxford University Press, Oxford, 2012.
McLachlan, Campbell; Shore, Laurence; Weiniger, Matthew: INTERNATIONAL INVESTMENT ARBITRATION: SUBSTANTIVE PRINCIPLES, Oxford University Press, Oxford, 2017.
Sancin, Vasilka; Turšič, Domen: Min(d)ing corruption in international investment arbitration, v: Illegal mining: organized crime, corruption, and ecocide in a resource-scarce world (ur. Zabyelina, Yuliya; van Uhm, Daan), Palgrave Macmillan (Springer Nature), Cham, 2020, str. 413 – 438.