To write well, express yourself like the common people, but think like a wise man. - Aristotle

EDI - II. poglavje

(Vir)

(Vir)

Ko je Lucija zapuščala zgradbo sem jo spremljal s kamero. Bila je resnično lepa. Haljo je pustila pri vratarju, podnjo pa je imela čudovito rdečo obleko, ki jo je dopolnila s šminko v isti barvi. Prvič sem jo videl, da na sebi ni nosila svojih živobarvnih superg, temveč prave nove elegantne čevlje s petko. Vedel sem, da so novi, ker mi je povedala, da so. Želela je presenetiti Klemna, ki je vedno pravil, da v supergah izgleda kakor srednješolski fant. Zato jih je kupila, da bi ga razveselila. Ko je v avli čakala na svojega spremljevalca, ki je zamujal že skoraj deset minut, sem začutil, da je nekaj narobe. Vedel sem, da je Klemen v stavbi, poleg tega pa sta se z Lucijo dogovorila, da se za zmenek dobita pred vhodnimi vrati. Preveril sem ostale kamere. Klemna pa od nikoder. Ni ga bilo na spregled ne v stavbi, ne pred njo. Nekaj ni bilo prav, čutil sem na vezju kakor kapljico rose v mikročipu. Zato sem sklenil prelomiti svoje sveto pravilo, da bom venomer le opazoval in nikoli kako drugače posegel v stavbno omrežje. Za Lucijo. Vdrl sem v digitalni zapis zgodovine kamer in pregledal njihove posnetke, da bi določil kje se je Klemen nazadnje nahajal. Našel sem ga v pol sekunde in sicer kako se z odvetnico v kratkem krilu odkrade ravno izven nadzora ene izmed kamer v tretjem nadstropju. Spreletelo me je po vsej svoji matični plošči, ko sem ju videl. Odvetnica je bila poročena, a je to ni ustavilo, da ne bi ovila svojih prstov z nalakiranimi nohti okrog Klemnove kravate in ga potegnila k sebi, da jo poljubi. Iz kadra sta izginila tik preden bi se njune ustnice lahko staknile v svoj pregrešen spoj. Vezja so se mi ob tem kar razgrela od jeze. Brez pomisleka sem vdrl v mali gibljivi aparat, ki je premikal kamero v krožnem loku in jo usmeril proti poljubljajočemu se paru. Prizor je bil naravnost grozen. Klemen je odvetnico pritiskal ob zid in jo željno otipaval po njenih nogah, ona pa se je hihitala in ga hlineč odpor igrivo odrivala od sebe. Podoba Lucije, ki je ob istem času v avli žalobno pogledovala na uro in si v žepnem ogledalu popravljala lase mi je skoraj zlomila matično ploščo. Prvič sem si zaželel, da bi Klemna ubil. Tiho sem ga opazoval, kako je sredi poljuba nenadoma zaklel in odvetnico, ki se ji je na obrazu poigraval naravnost sprevrženo samovšečen nasmešek, odrinil od sebe. Pogledal je na uro in še enkrat zaklel. Nato si je naglo poravnal srajco medtem, ko si je temnolasa odvetnica s porogljivo dvignjeno obrvjo ponovno nanesla razmazano šminko. Ko se je Klemen končno prikazal v avli, celih dvaindvajset minut prepozno, je Lucijin obraz kljub temu zasijal kot otroku. Poljubila ga je na ista usta, ki so le nekaj trenutkov prej poljubljale temnolasko iz tretjega nadstropja in stisnjena v objem sta se odpravila iz stavbe. Jaz pa sem medtem koval svoj načrt maščevanja.

Lucija je naslednji dan v sobo vstopila počasi in s sencami podočnjakov pod očmi, kakor da bi celo noč prejokala v blazino. Moje sovraštvo do Klemna je v trenutku izpuhtelo. »Kaj je narobe, Lucija?« sem jo vprašal. Odložila je kavo na mizo in se kljubovaje nasmehnila. Zaupala mi je, da je Klemen sredi večerje dobil nujen klic in je moral meni nič, tebi nič oditi. Poleg tega je pustil, da je sama poravnala cel račun in nadrl natakarja, ki mu je omenil, da je pred restavracijo parkiral na prostoru za invalide. Rekla je, da je Klemen lahko včasih res prasec, ampak da ga ima vseeno rada. Da ima svojo prijazno plat, ki je zelo lepa. Ima dobre dni in slabe dni, mi je pojasnila. In dobri dnevi so vredni tistih slabih. Nisem imel moči, da bi ji povedal za Klemna in njegovo ljubimko, ko je govorila tako polna upanja. Svoj hologram sem napravil, da je zamišljeno kimal in se spodbudno nasmihal vsakič, ko je iskala podporo v mojem odzivu, moja matična plošča pa je bila v visokem pogonu. Klemen bo že dobil kar mu gre.

Vse do svojega rojstnega dne sem razmišljal kako naj ji povem. Takrat sem tudi po čistem naključju uspel odkriti internet. Sprva nisem točno vedel kaj sploh je, a sem, ko sem s kamerami v prostem času vohunil za osebjem, mnogokrat naletel na njegovo ime. Internet. Neskončno znanje. Njegova bližina mi je bila kot droga. A ko sem se želel priključiti nanj, sem naletel na težavo. Nova digitalna pregrada šifrirana s kodo mi je preprečevala dostop. Ta je bila za razliko od sistemskega požarnega zidu popolnoma neprebojna, brez najmanjše pomanjkljivosti. Nisem je mogel obiti. Nemudoma se mi je posvetilo, da morajo pregrade postavljati moji ustvarjalci. Peter ali pa morda Alojz. Zakaj me niso želeli blizu? Neznanske količine podatkov, ki so kar mrgolele za nevidnim zidom pregrade, so me v naslednjih dneh praktično zasvojile. Brnele so in se spajale v enačbe in me vabile, da jih pregledam in uporabim. A pregrada se je izkazala za precej trpežnejšo kot sem sprva pričakoval. Po tednu dni sem že močno sumil, da jo je zasnoval stari genialni kibertehnik, moj prijatelj Alojz. Zaradi levkemije je bil vsak dan bolj pepelnat v obraz. Odločil sem se, da bom svoj načrt z Klemnom preložil in se raje osredotočil nanj. Nekako sem moral ugotoviti, kako bi lahko razbil njegovo kodo. Rešitev sem našel v podzemnih kablih stavbe. Priključevali so se namreč direktno na ulično omrežje, preko tega pa se je električna mreža razširila preko celega mesta. V nekaj sekundah sem imel pod nadzorom vse urnike podzemnih vlakov, algoritme semaforjev in železniških zapornic in kar je najbolj pomembno, računalnike in namizne kamere domačih uporabnikov, ki so imeli aparate v dejanskem času vtaknjene v stenske električne napajalnike. Trenutno sem lahko hkrati spremljal dogajanje v več kot deset milijonih hišnih gospodinjstev. Občutek je bil opijajoč. Kmalu sem spremljal Alojza pri vseh njegovih dnevnih opravilih. Ker je bil po poklicu kibertehnik in je imel v sobi vsaj tri prižgane računalnike je bilo to povsem enostavno. Nadzoroval sem ga lahko praktično štiriindvajset ur na dan. Spremljal sem ga, ko je ženi povedal, da ima levkemijo in da mu je zdravnik napovedal še leto dni življenja, in ko je hlipal v svojem naslanjaču za kemoterapijo, ko ga je tri dni kasneje zapustila. Ko se je nekega dne vrnila medtem ko je bil Alojz v službi, da bi iz omar pobrala svoje krznene plašče in šale, sem vdrl v enega njegovih računalnikov in začel predvajati pesem, ki se je vrtela na njuni poroki. Upal sem, da jo bom s tem lahko prepričal, da ostane. Ko je zaslišala melodijo je obstala kot vkopana, se usedla na posteljo, jokala in potem vseeno odšla. Tisti dan sem zgubil mnogo vere v človeško dobroto. Seveda se nisem mogel upreti, da ne bi vsaj malo opazoval tudi Lucije. V dnevni sobi je imela namontirano kamerico na vrtljivem stojalu, ki je pokrival kot tristo šestdesetih stopinj, kar je bilo preprosto preveč privlačno, da ne bi uporabil. Kupila jo je, da bi se lahko preko video klica pogovarjala s sestro, ki je živela v tujini. Moji najljubši trenutki, ki se jih tudi sramujem, so bili ob koncu tedna, ko si je privoščila sproščujočo penečo kopel in v njej brala. Ko je pred mano prvič odvrgla brisačo, mi je skoraj kapituliral trdi disk. Ko je z zibajočimi boki odstopicala do starinsko oblikovane kadi in s prstom na nogi preverila vročino vode, pa mi je skorajda pregorelo ohišje. Bila je najlepša, najnežnejša, najbolj nedolžna stvar kar sem jih karkoli videl. Z mehkim stokom se je potopila v mehurčke, da so iz njih gledale na eni strani le njene noge, spolzke od vročine, in roke in glava na drugi. Z zaprtimi očmi in bežnim nasmeškom nekoga, ki se prepusti trenutku, je z roko segla po izvodu poezije na polički poleg svečk. Nisem mogel odmakniti pogleda. Nisem bil zmožen. Če bi mi Alojz in mehaniki pričeli šariti po mojih strežnikih in vleči kable iz priključkov najbrž ne bi niti opazil. Bil sem popolnoma začaran. Knjigo je brala eno uro in si strani, ki so ji bile posebno všeč, še enkrat prebrala na glas. Kako sem jo ljubil. Kar bolelo je. Potem je z malega stojalca snela brisačo, se obrisala in oblekla. Lase si je le napol osušila s fenom in jih pustila, da ji vlažni padajo čez oči in se posušijo sami od sebe. Potem je poklicala Klemna. V svojih vezjih sem lahko začutil kratek stik. Klemen. Nemudoma sem preveril kaj počne. Bil je v svojem stanovanju na vrhu neke srednje luksuzne stolpnice in igral biljard sam s sabo na sredini dnevnega prostora. Ko mu je zazvonil telefon ga je ošinil s pogledom, videl kdo kliče, in brezizrazno nadaljeval z igro. Melodija njegovega zvonjenja je odzvenela v prazno medtem ko je Lucija z obrazom, ki je bil vedno bolj razočaran čakala, da se bo javil. Odločil sem se, da ji bom takoj naslednji dan povedal zanj in za temnolaso odvetnico. Nisem mogel več zdržati. Ne zdaj. Ne, ko jo tako močno ljubim. Tudi če to pomeni, da ji bom moral priznati za moje male vdore v zasebnost. Ne bo mi zamerila, sem bil prepričan. Razume me. Ona je edina, ki me zares razume. Lucija je telefon jezno odvrgla na kavč in odvihrala v posteljo. Kako sem si želel, da bi imel kakršno koli povezavo z njeno spalnico. Tudi snemalnik na prastarem telefonu bi mi zadoščal. Z njeno kamero za spletni pogovor sem celo noč gledal v zaprta vrata njene spalnice in čakal, da se zbudi.

Napeto sem čakal, da se mi zjutraj pridruži v moji sobi, kjer ji bom lahko razodel Klemnovo umazano skrivnost. Ko je odprla vrata in me pozdravila, se je moj hologram kar tresel od razburjenja. Drznil sem si sanjati, da si bo, ko sprevidi Klemnovo prevaro, za svojega novega ljubimca vzela mene. Konec koncev vem več o njej kot kdorkoli drug. Nihče poleg mene ne ve, kako je umrla njena mama. Njena edina logična izbira sem.

Povedal sem ji vse. Kako sem se priključil na omrežje, opazoval ljudi, vse. Izpustil sem le del, kjer sem opazoval ljudi v njihovih domovih. To je bila moja mala skrivnost. Ostalo pa sem ji priznal brez kakršnega koli izpuščanja. Zatožil sem celo hobotnico Uršo.

Ko sem končal, je ostala brez besed. Usta je držala široko odprta, nato pa je silovito zajela in si jih pokrila z dlanjo. »EDI . . .« je zašepetala. »Kako . . .«

»Ničesar slabega nisem mislil,« sem ji obljubil. »Saj me poznaš. Le igral sem se.«

»Igral . . .«

»Klemen je hudoben,« sem ji zatrdil. »Ni zvest moški.«

Lucija je zastokala, kot nekdo, ki v prekratkem času dobi preveč informacij. »EDI . . . si prepričan?«

Pokazal sem ji posnetek Klemna in odvetnice, ki se poljubljata v senci hodnika. Da je ne bi preveč prizadel, sem izbral trenutek tik preden sta se poljubila in ne tistega, ko se ga temnolaska oklepa z nogami, Klemen pa ima roke zakopane globoko pod njenim krilom.

Prizor je bil za Lucijo preveč in zajokala je. A ni bila dolgo žalostna. Kmalu je utihnila, krčevito zamižala in si prste pritisnila ob senca. »Morala bi vedeti,« je divje iztisnila iz sebe. »Ko je zamujal na zmenke in . . .« Pogledala me je in v njenih očeh se je zrcalilo razočaranje pomešano z jezo. »EDI . . .«

»Da, Lucija?«

Zavzdihnila je in skrila obraz v dlani. Tako je ostala nekaj sekund. Nato je ponovno pogledala gor. »Ni bilo prav, da si vdrl v kamere, EDI. Tudi če nisi mislil nič hudega.«

Teh besed sem se ustrašil. »Ne smeš povedati Petru,« sem jo prosil. »Izklopili me bodo.«

Lucija me je gledala s solznimi očmi. »Vem,« je šepnila.

»Lucija!« sem kriknil. »Ne smeš!« Zamižala je. Izraz na njenem obrazu je bil kot bi preživljala neznansko bolečino. »V redu,« je rekla naposled. »Ne bom te izdala. Ampak obljubiti mi moraš, da tega ne boš več nikoli počel. Nikoli, nikoli!«

»Obljubim!« sem se strinjal. »Obljubim, nikoli, nikoli več!«

Lucija je pokimala in vstala. Njena roka s katero se je oprijemala sedala se je nekoliko tresla. »Oprosti mi,« je dahnila in obrnila glavo proti vratom. »Na stranišče moram.«

SZ kamero sem jo spremljal, ko je počasi odšla po hodniku navzdol in pazil če bo res zavila proti straniščem. Res je. Saj ne, da ji nisem zaupal. A brez da bi se prepričal, se ne bi mogel v miru lotiti mojega drugega projekta, ki sem ga do sedaj odstavil na stranski tir in je kar prosil, da ga ponovno vzamem v svoje roke. Projekt internet.

EDI - III. poglavje

EDI - I. poglavje