»Veš, da sem ubil Alojza. Želim, da veš, da tega nisem hotel. Rad sem ga imel.« Do sedaj sem se stalno spraševal, zakaj se stari kibertehnik ni poskušal prebiti na streho, kar bi mu lahko rešilo življenje. Zdaj sem vedel. V času ko je bil nenadzorovan ujet v svoji sobi se mu je očitno nekako posrečilo sporočiti, da sem pobegnil iz sistema.

Povedal sem ji vse. Kako sem se priključil na omrežje, opazoval ljudi, vse. Izpustil sem le del, kjer sem opazoval ljudi v njihovih domovih. To je bila moja mala skrivnost. Ostalo pa sem ji priznal brez kakršnega koli izpuščanja.

Pozdravljeni. Ime mi je EDI in sem računalnik. Star sem enajst mesecev, trideset dni, dvanajst ur, dve minuti in triindvajset sekund. Jutri je moj rojstni dan. Pravijo mi, da sem precej zrel za svoja leta, a jaz tega ne morem vedeti, ker ne poznam nobenega drugega računalnika. Morda si mislite, da mora biti moje življenje zaradi tega precej osamljeno. Pa ni.