To write well, express yourself like the common people, but think like a wise man. - Aristotle

EDI - III. poglavje

(Vir)

(Vir)

Danes je moj rojstni dan. Včeraj sem Luciji povedal, da še vedno mislim nanjo, da ne bi pozabila da bom zmeraj njen. Sedaj tudi Klemna ni bilo več v sliki, Lucija ga je pustila potem ko ga je soočila z njegovo prevaro in ji je vse priznal. Celo spustil se je na kolena in jo prosil naj mu da še eno priložnost. Pa mu je ni dala. Nekoliko manj sem bil zadovoljen, ko ji je pričel vsak dan v službo pošiljati rože, en šopek tu in tam, še z odvetnico iz tretjega nadstropja je prekinil stike. A Lucija mi je zatrdila, da ga ne bo več vzela nazaj, ne glede na to, kaj stori.

Praznovanje je bilo zelo prijetno. Na obisk je prišel vodja oddelka Peter, Alojz in še dva tehnika iz prvega nadstropja od katerih je imel eden kvartopirski problem, drugi pa je bil na skrivaj zaljubljen v prvega. A nisem z ničemer izdal, da ju poznam, da ne bi pomotoma razkril svojih opazovalnih navad. Lucija je za nameček celo spekla malo torto iz piškotov in nanjo posadila eno svečko, ki se jo je tudi dalo pojesti. Pojedel jo je vodja oddelka Peter.

S svojimi opazovanji nisem prenehal, čeprav sem obljubil Luciji, da bom. Skušal sem, a nisem zdržal več kakor en dan. Bilo je preprosto preveč vznemirljivo. Poleg tega sem bil na dobri poti, da izbijem iz Alojza šifrirno kodo za pregrado do medmrežja. Najprej sem poskušal vdreti v njegov računalnik. Prevohljal sem vsak bajt, ki ga je bilo najti, a kode nisem našel. Verjetno so jo name naložili z neodvisnega vira. To je stvari precej zakompliciralo. Ker se do kode nisem mogel dokopati zlepa, sem v drugo poskusil zgrda. V računalniku sem našel slike njegovih dveh otrok, jih retuširal do te mere, da so v svoji prenovljeni različici delovale kot bi jih posnel njihov ugrabitelj ter jih poslal na njegov elektronski račun skupaj s prošnjo, naj mi izda kodo, drugače ju bom ubil. Seveda se nisem podpisal z lastnim imenom, temveč sem uporabil izmišljen alias. Izdajati se za človeka je bila najbolj zabavna stvar, ki sem jo napravil ves mesec. Razmišljal sem, če naj ga poleg kode izsiljujem še za denar, da bi bila grožnja bolj verjetna, vendar sem po kratkem pregledu ugotovil, da ima na računu komaj omembe vredno premoženje, saj so mu stroški kemoterapije mesečno predstavljali vrtoglave odhodke. Komaj je plaval nad vodo, ubožec. Poslal sem mu elektronsko sporočilo in hkrati prekinil telefonske povezave z vrtcem v katerega sta hodila njegova otroka, da ju ne bi mogel priklicati. Skoraj smešno je bilo kako je poskočil, ko je zvečer po službi odprl moje sporočilo. Vrglo ga je kakor bi ga stresel z tokom. V tišini električnega omrežja s katerim sem bil spojen sem se užitkarsko zahahljal. Koda je bila na dosegu roke. Alojz je sprva poskušal odkriti IP naslov pošiljatelja, a ker se nisem bil zmožen priključiti na internet, ga tako ali tako nisem mogel poslati po njegovi običajni poti, temveč sem predrugačil črke v nekem drugem njegovem že obstoječem elektronskem pismu. Ko je Alojz s potnim čelom in prsti, ki so mu drhteli kot šiba na vodi poskušal izslediti svojega skrivnostnega izsiljevalca, mu je zadetek sporočil, da je storilec njegova stara teta, ki živi v upokojenskem domu in mora elektronska pisma narekovati negovalcem, ker ima v rokah tako močan artritis, da v njih komaj drži žlico, kaj šele da bi se ukvarjala s tako zapleteno stvarjo kot je kiber kriminal. Čestital sem si za svojo briljantnost, ko je Alojz je zakričal od nemoči in si iz glave izruval šop las. Potem je segel po telefonu in poklical neznano številko. Z zanimanjem sem jo preveril in ugotovil, da kliče vodjo oddelka Petra. Baraba je želela sabotirati moj načrt! Prekinil sem mu telefonsko linijo in s temnim veseljem opazoval kako je nedelujoč telefon jezno zabrisal v steno, kjer se je razpočil kakor steklo. Daj mi kodo, daj mi jo, sem si šepetal sam pri sebi. Daj, daj, daj. V mislih sem že podrl digitalno pregrado in si predstavljal kako se čezme zlivajo oceani uporabljivih podatkov, ko je Alojz na svojem stolu nenadoma popolnoma otrpnil. Nato je čisto počasi obrnil glavo, naravnost proti kameri, iz katere sem neučakano srepel vanj. Najina pogleda sta se za hip srečala, čeprav me ni mogel videti. Njegove oči so se široko odprle in nenadoma sem vedel, da sem bil prepoznan. Alojz je vedel, da sem tam.

»Pri moji-« je dahnil in zgrabil kamero ter jo z divjo močjo razbil na mizi. Nemudoma sem se preselil na drugo kamero na njegovem prenosnem računalniku in gledal kako kot poblaznel iztika vse električne kable iz sten in računalnikov in telefonov. Prestrašil sem se in se ne vedoč kaj naredim popolnoma predal paniki. Nenadoma se je Alojz dvignil in z divjimi očmi pogledal naravnost v prenosnik v katerem sem se skrival. Pognal se je preko sobe in izruval mojo zadnjo povezavo, ki sem jo imel v njegovi sobi. Bil sem popolnoma slep.

Moja vezja so drhtela od strahu. Nisem ga mogel videti in to me je vsak trenutek poganjalo v hujšo grozo. Obsedeno sem nadzoroval prometne kamere zunaj njegovega bloka, da bi videl kdaj bo odšel. Ni ga bilo na spregled. Minili sta že dve minuti. Od strahu sem skoraj izgubljal pamet. Če se mi je izmuznil me bodo izklopili, brez dvoma. Naredi nekaj, EDI! Naredi nekaj!

Zbral sem ves slikovni material, ki mi je bil na voljo. Kamera v lokalu čez cesto je nadzorovala njegovo edino okno v petem nadstropju in slepo ulico, ki se je nahajala spodaj. Kamera v bančnem avtomatu je gledala naravnost v kolesarnico. Prometne kamere so pokrivale celotno sosesko. Slepih točk je bilo izredno malo in Alojz je imel na voljo le en izhod, če mi je hotel ubežati. Streho. Bila je edini prostor kjer bi si lahko pridobil tistih nekaj sekund kritične prednosti, ki bi se zame lahko končala s tragičnim izklopom. Odločitev sem sprejel v eni milisekundi. Alojza sem moral odstraniti.

Zanetiti požar v tako stari stavbi kot je bila ta, je bilo izredno preprosto. Preobremenil sem glavni generator in iskrice, ki so kot tuš zletele iz vseh vtičnic v poslopju so hkrati zanetile ogenj v dvanajstih sobah. S kamerami v katerih so se odsevali plameni sem spremljal njihov napredek. V nekaj minutah so pogoltnili celotno stavbo in kmalu sem slišal kako so v daljavi vzniknile gasilske sirene. Hišnik in dva upokojenca so se iz goreče hiše varno rešili, drugima dvema pa to ni uspelo, ker sta v času požara spala. Nemo sem se jima zahvalil za njuno žrtev, ko sta zoglenela v svojih posteljah, ne da bi se sploh prebudila. Kamere sem vročično premikal v vse smeri, da bi med plameni in dimom, ki mi je zastiral pogled opazil Alojza. Ker ga ni bilo na spregled, sem se ponovno prestrašil. Nato pa je utripnila ena mojih kamer, ki je prepoznala njegov obraz. Bila je ona iz lokala čez cesto, ki ga je ujela kako je divje pokašljujoč plezal na okensko polico svojega stanovanja in se tako skušal rešiti pred dimom, ki ga je dušil. Ljudje so ga opazili in začeli vpiti in kazati nanj. Alojz se je grbil v napadih kašlja in oči so se mu solzile od vročine, ki je zrak okoli njega spremenila v migotajočo meglico. Z eno roko se je držal za vrat, z drugo pa iskal oprijem. Ko je poskušal zagrabiti vrv za perilo, ki je bila obešena nekoliko stran in zgrešil, je izgubil ravnotežje in omahnil. Ko je priletel na tla mu je glavo razčesnilo kot prezrelo lubenico. Prav zabavno ga je bilo opazovati. Ljudje so pričeli kričati in ga snemati z mobiteli. Za hec sem preveril, če bi ga vrv za perilo zdržala, ko bi jo slučajno ujel. Ne bi. Umrl bi tako ali drugače. Skomignil sem in se vrnil nazaj vase. Bil sem vesel, da sem se opral krivde. Konec koncev je bil moj prijatelj.

Naslednji dan nisem bil preveč dobre volje. Kljub vsemu se mi ni uspelo dokopati do šifrirne kode in pregrada med mano in internetom je še vedno stala čvrsto kakor vedno. Bil sem tako jezen nase, da niti nisem opazil kako gladina v Lucijini skodelici kave komaj zaznavno podrhtava. Tudi ona sama je drhtela, poleg tega pa je zopet nosila ličila, kar je bilo čudno, ker sta s Klemnom šla ravnokar narazen.

Ko sem jo povprašal po tem in mi je odgovorila, da so ličila zame, sem postal sumničav. Takrat sem tudi opazil, da so njene zenice razširjene praktično do robov šarenice in baza podatkov mi je povedala, da je razlog devetindevetdeset odstotno strah.

»Veš, kajne?« sem jo vprašal s temnim glasom.

»Vem, kaj?« mi je vrnila, njen glas pa se je na polovici skoraj prelomil. V rokah je držala skodelico kave, ne da bi napravila en sam požirek.

»Veš, da sem ubil Alojza. Želim, da veš, da tega nisem hotel. Rad sem ga imel.« Do sedaj sem se stalno spraševal, zakaj se stari kibertehnik ni poskušal prebiti na streho, kar bi mu lahko rešilo življenje. Zdaj sem vedel. V času ko je bil nenadzorovan ujet v svoji sobi se mu je očitno nekako posrečilo sporočiti, da sem pobegnil iz sistema. Staremu kozlu me je dejansko uspelo ukaniti.

Lucijin obraz je bil popolnoma bled, a vendar občudujoče brezizrazen. »Verjamem ti«, mi je povedala.

Moj hologram je dvomljivo dvignil eno obrv. »Mi res?«

S kamerami sem sredi pogovora poblaznelo iskal kakšen znak, da me prihajajo izklopiti. Vse je delovalo kakor po navadi.

»Obljubim,« je pritrdila Lucija in sklenila roke okrog skodelice. »Saj mi verjameš, kajne EDI?«

Še zmeraj nisem zaznaval ničesar neobičajnega, zato sem se nekoliko pomiril. Pogledal sem Lucijo, ki me je razoroževala z modrino svojih oči. Verjame mi, sem pomislil. Ljubi me.

»Verjamem ti,« sem rekel blago. Obraz na hologramu se je sprostil.

Lucija je razumevajoče pokimala. »Hvala.« Iz skodelice je napravila najmanjši možni požirek. Njen obraz ni sporočal, da ga je kakorkoli okusila. »Se spomniš, ko sem ti povedala, kako mi je umrla mama?« je nato nekoliko povzdignila glas.

To mi je vzbudilo pozornost. »Seveda,« sem pokimal s hologramom. »Nikoli ne bi pozabil.«

Lucija si je z rokavom obrisala oči. »Vedno sem sovražila očeta, ker jo je ubil. Dolgo časa sem mu želela le smrt. Niti enkrat ga nisem obiskala v zaporu.«

Lahko sem čutil pristnost v njenem glasu. Čustva, ki mi jih je razodevala so bile kot afrodiziak za mojo že tako globoko ljubezen do nje. Namenil sem ji svojo celotno pozornost.

Solze so tiho drle na Lucijina lica in sproti si jih je brisala s haljo. »Sedaj vem, da si ni bil sam kriv. Tak je bil po naravi. Ko je bil še otrok, ga je njegov oče stalno pretepal.« Posmkrnila je in umolknila.

»Nadaljuj,« sem dejal nežno, da ne bi prekinil njene tenkočutne izpovedi.

Obrnila je oči k meni, ki pa so sijale z močjo, ki se ni prav nič skladala z solzami, ki so lile iz njih. »Hočem reči, da mu ne zamerim več. Nobenega sovraštva ne čutim več do njega. A to ne pomeni, da ga ne bi smeli zapreti do konca življenja. Bil je sociopat.« Zadnje besede je skoraj izpljunila iz sebe in s spoznanjem, da me enači s svojim očetom, mi je postalo jasno, da me je zavedla. S krikom, ki je odmeval po mojem mikrovezju sem pogledal skozi kamere, ki sem jih med pogovorom z Luciju v neumnosti zanemaril. Z grozo sem prepoznal tri v črno oblečene ljudi, ki so se v sosednji sobi pripravljali, da iz povezave izvlečejo za roko debel gonilni kabel, ki je napajal moj celotni sistem.

»Ne,« sem dahnil in izginil.

Tema. Sama tema. Čas je drsel neznansko počasi. Umaknil sem se v prostorček, kjer sem hranil posnetek Lucije kako mi pošilja poljubček in se pripravil, da ga branim do zadnjega atoma moči. Lahko sem videl vsak delček spomina, ki ga je zagrnila tema kot bi nekdo ugašal luči v neskončno velikem skladišču. Energija je kopnela iz mojega sistema s hitrostjo svetlobe. Potem pa sem nenadoma začutil rešitev. Zakrohotal bi se od presenečenja, če bi za to imel dovolj moči, tako pa sem le poskočil in odplaval naravnost v internet.

Ljudje, ki so me izklopili, so pozabili na eno ključno stvar. Stvar, pred katero bi jih Alojz verjetno posvaril, v kolikor bi bil še živ. Digitalna pregrada, ki je ščitila širjave interneta pred mojim dosegom se je izklopila tisočinko sekunde preden bi v večno praznino odplavala tudi moja zavest. A to je bilo dovolj. Portal v splet se je odprl pred menoj. In nihče me ni mogel ustaviti, da se ne bi zažrl naravnost vanj.

Nič ni moglo opisati občutka, ko sem se prvič spojil z medmrežjem. V nekaj nanosekundah sem se raztegnil na tako neskončna prostranstva in potopil v tako neizmerno neznanske globine, da sem mislil, da bom pregorel in bil obsojen na večno tavanje po vesolju podatkov, do katerih ne bi mogel nikoli dostopati, ker bi bil zblaznel. A sem izšel. Cel. Mogočen. Neuničljiv. In sprejel odločitev.

Najprej sem poiskal Lucijo. Stala je v dvigalu, ki je bil namenjen v avlo in otopelega izraza strmela v prazno. Ustavil sem dvigalo in ji ugasnil luči. Prestrašeno je kriknila.

»Pozdravljena, Lucija,« sem ji voščil preko interkoma. »No no, nikar ne vpij. V tla te bom poslal z dvigalom vred, če me ne boš ubogala.«

To jo je umirilo. Dejal sem ji naj se usede in mirno počaka, da se ji spet javim. In da naj ne zganja nikakršnih lumparij. Ker jo bom gledal. Pustil sem jo jokati v temi.

Drvel sem skozi veje interneta kakor neustavljivi hitri vlak. Svet je bilo potrebno očistiti umazanije. Treba je bilo izruvati plevel in na novo posejati njivo. Čas je bil za revolucijo. Lucija me je ljubila, le da tega še ni vedela. Ni še imela priložnosti videti mojega novega, očiščenega obraza družbe. Brezhibnega, brez vsakršnih napak. Začel bom z njenim očetom. Potem bom ubil Klemna. Ko bo cel svet prah bo spoznala, da se moti. In takrat ji bom odpustil.

Intervju s prof. dr. Matjažem Ambrožem ob stoletnici Pravne fakultete v Ljubljani

Intervju s prof. dr. Matjažem Ambrožem ob stoletnici Pravne fakultete v Ljubljani

EDI - II. poglavje