Intervju z ustanoviteljema klinike »Pravo v športu«

1. Pravna klinika je bila prvič izvedena v študijskem letu 2011/12, torej pred kar 10. leti. Toda, v času vajinega študija, jasno še ni obstajala (dokler je nista ustanovila). Ste jo v času svojega študija pogrešali, kako, če sploh, ste takrat povezovali pravo in šport? S čim se ukvarjate danes, v svojem službenem življenju povezujete pravo in šport?

prof. dr. Saša Zagorc (v nadaljevanju: prof. dr. Zagorc): Ko sem jaz študiral klinik sploh še nismo poznali. Prva klinika, pravna svetovalnica za begunce in tujce letos praznuje 20 let. Z njo smo prvič prevzeli ameriški način usposabljanja študentov v obliki klinik, ki je netipičen za kontinentalno okolje. Kasneje sem po spletu naključij prevzel to kliniko, ki je že imela tradicijo in se je že vključevala v mednarodno okolje in z njo tudi rasel, nisem pa bil njen ustanovitelj. V času, kije sledil, sem imel z njo veliko dela in na samo idejo klinike Pravo in šport sploh nisem pomislil in verjetno, četudi bi pomislil na njo, je ne bi prevzel.

odv. Matej Brajnik (v nadaljevanju: odv. Brajnik): Kot študent sem na podlagi dejstva, da je profesor tekom predavanj in vaj pri predmetu Ustavno pravo večkrat svoja predavanja popestril s sklicevanjem na šport ugotovil, da je profesor Zagorc pravi sogovornik in prišel na idejo ter se vprašal, ali pravo in šport sploh gresta skupaj, ali fakulteta študentom sploh lahko ponudi kaj na tem področju. Sam sem namreč rad spremljal šport, veliko časa sem porabil s spremljanjem športa, morda tudi zato, ker izhajam iz obalnega področja, kjer smo v italijanskih časopisih pogosto prebrali še kaj več kot le rezultate tekem in tako ugotovil, da je mogoče povezovati tako finance in šport kot pravo in šport. Ne spomnim se, ali je bilo to isto leto, ko se je klinika začela, ampak mislim, da sva se še leto pred tem s profesorjem skupaj usedla in pogovarjala ter združila mojo idejo in uveljavljen koncept klinik, ki ga je profesor poznal iz svojega prejšnjega dela.

prof. dr. Zagorc: Na doktorski stopnji je sicer že obstajal predmet Pravo in šport, toda žal ga redko kdo vpiše. Matej, s katerim sva se poznala že od prej iz drugih oblik sodelovanja, je prišel k meni v pisarno in rekel preprosto, da ima idejo. Razvidno je bilo, da ima tudi motiv in iskreno željo, da poskusiva s tem. Ker sva načrtovala pričetek klinike šele z naslednjim študijskim letom, sva imela dovolj časa za osmislitev koncepta. Vsebinski vidik sva pilila skupaj, strukturo in organizacijo pa sva povzela po obstoječi kliniki, kar so kasneje storile tudi druge pravne klinike. Torej najprej seminarski del, potem izbira študentov in na koncu še praksa pri mentorskih organizacijah. Morala pa sva na začetku tudi ugotoviti, kdo bi bili pravi sogovorniki, kdo bi lahko bil predavatelj, katere prakse bi lahko dobila in tako naprej. Sva pa bila na začetku pri tem zelo previdna.

odv. Brajnik: Kolikor čas in situacija dopušča, si pustim možnosti odprte, da tudi v poklicnem življenju povezujem pravo in šport, najverjetneje pa je tudi že tekom klinike udeležencem jasno, da je zadeva v Sloveniji še v fazi razvoja. Kljub vsemu se tudi navedeno področje v zadnjem obdobju razvija in se predvsem zaradi profesionalizacije športa, ki počasi in vztrajno postaja samostojna gospodarska panoga, tudi v smislu pravne regulacije tega področja. Lahko bi rekel, da se občasno v okviru odvetništva seznanim s kakšnim primerom, ne gre pa za vsakodnevno ukvarjanje s tem področjem.

2. Vi ste še vedno mentor klinike, sodelujete pa tudi v drugih športnih organizacijah, kajne profesor?

prof. dr. Zagorc: Ja, res je, in enako velja tudi za Mateja. To je tudi eden od načinov ukvarjanja s športom, ne tisti individualno tekmovalni ali rekreativni, ampak preko društvene, organizacijske oziroma regulatorne vloge znotraj športnih organizacij. Oba z Matejem sva izrazito vpeta v NZS, sam imam tudi izkušnje s sodelovanjem s telesi UEFA, in to že daljše obdobje, še preden smo začeli s kliniko. Sodelovati v komisijah NZS sem začel že pred 15 leti. Večina veljavnih notranjih aktov NZS je nastala z mojo pomočjo.

3. Je morda Matej tudi zato vedel, da ste pravi sogovornik za ustanovitev te klinike?

prof. dr. Zagorc: Ja, morda, pa verjetno tudi zaradi kakšnih šal, anekdot v okviru tedanjih vaj pri ustavnem pravu, ki so se na vsake toliko navezale na kakšne športne primere.

4. Poznamo vaju kot ustanovitelja pravne klinike, oba sta tudi obiskovala pravno fakulteto, zanima pa me kaj je bilo prej; ljubezen do prava ali ljubezen do športa? In če že govorimo o povezovanju prava in športa, sta se vidva v vajinem življenju kdaj profesionalno ukvarjala s športom, tekmovala morda v kakšnih mladinskih ekipah?

odv. Brajnik: Vsekakor ljubezen do športa. Težko je neposredne vzporednice podati med tema dvema smerema. S športom živimo od samega otroštva, saj smo z njim rasli in si krajšali čas, pravo pa je vsaj pri meni postalo aktualno šele z vpisom na pravno fakulteto.

prof. dr. Zagorc: Tudi pri meni je bila ljubezen do športa prej, izrazito zgodaj. Šport imam v genih, moji starši so trenirali šport. Ogromno sem treniral šport v osnovni šoli, kasneje pa ne, glavni zame pa je definitivno nogomet.

Kaj pa vi Matej, ste trenirali kakšen šport v svoji mladosti?
odv. Brajnik: Profesionalno ne, sem pa se v osnovni šoli preizkusil tako v košarki kot nogometu.

5. Kot smo omenili, je prva pravna klinika Pravo v športu potekala pred 10. leti. Kako se je pravzaprav vse skupaj začelo, kako ste prišli na to zamisel za kliniko, ki bi povezovala ti dve tematiki (ja navdih/zgled prišel iz tujine ali sta sama oblikovala to idejo)? Zakaj pa ste se odločili pristopit prav k profesorju Zagorcu?

odv. Brajnik: Navezal bi se na moj prejšnji odgovor. Spomnim se, da sva izhajala iz profesorjevih izkušenj in sem bolj vpijal njegove izkušnje. Ideja je bila izvedeti, ali je mogoče dve področji, ki človeka zanimata, povezati in ugotoviti, kakšno je stanje športa iz pravnega vidika v Sloveniji, npr. vprašanje veljavnega prava v razmerju med NZS, klubi in evropsko nogometno zvezo. Skratka vprašanja, ki si jih navijač oziroma udeleženec športnih prireditev praviloma ne zastavlja. Menim, da je dobrodošlo tudi izvedeti, na kakšen način so organizirani klubi pri nas, kaj sploh so zveze, kako to poteka v drugih državah in tako naprej. Z drugimi besedami, bila je predvsem želja po raziskovanju vprašanj, ki si jih načeloma med 90 minutami spremljanja nogometne tekme ne zastavimo.

Profesor, kakšen pa je bil vaš prvi odziv, ko ste slišali za to idejo o ustanovitvi pravne klinike Pravo v Športu? Od kje je sploh prišlo to ime?

prof. dr. Zagorc: Po vsebini mi je bila ideja odlična, prav čutil sem, da gre za idejo, ki zapolni nek prazen prostor. Bilo pa je tudi kar nekaj skepse, ali smo to sploh sposobni narediti, ali se bo obdržalo, zato sem v začetku k zadevi pristopal malo rezervirano. Zelo je bilo pomembno, da sem imel zaupanje v Mateja, saj je sodeloval tudi v zmagovalni ekipi na moot court tekmovanju in skozi takšne procese spoznaš osebo in ugotoviš iz kakšnega testa je in Matej je bil iz pravega. Vedel sem, da ima vztrajnost in študentsko zagnanost, da se bo lotil tega in zadevo speljal do konca.

6. Ko sta oblikovala sistem oziroma načrt kako bo pravna klinika potekala, sta imela ob tem zastavljene kakšne cilje, kaj pravzaprav Pravo v športu kot pravna klinika želi doseči oziroma postati in ali se vam zdi da so danes ti cilji ali kateri izmed njih doseženi?

prof. dr. Zagorc: Po Trubarjevo, stati inu obstati. Pot za razvoj klinike sem sam videl podobno kot pot evropske integracije: postopno in organsko, ne hiteti, naredimo to, kar smo zmožni, izkoristimo, kar je na voljo, dobiti podporo tistih, ki so ideji naklonjeni, in ne hiteti z nekakšnimi grandioznimi idejami, ki jih ne moremo uresničiti. Predvsem nisva želela biti razočarana na začetku. Če primerjam obseg klinike takrat in danes, je bila takrat klinika mnogo mnogo bolj elementarna, manjši seminarski del in veliko manj praks. Sedaj pa vemo, da klinika sodeluje tudi z mednarodnimi predavatelji, zelo znane osebe smo uspeli privabiti, razširili smo bazo predavateljev, ogromno nekih dodatkov je, vse je na zelo višjem nivoju.

7. Danes je Pravo v športu akreditirana pravna klinika na Pravni fakulteti v Ljubljani, kar je velik dosežek in znak kako uspešna je. Kako pa je bilo prvo leto, kakšni so bili odzivi na fakulteti, s strani drugih profesorjev, študentov, predavateljev? Vam je kaj še posebej ostalo v spominu kar se tiče tiste prve izvedbe klinike?

odv. Brajnik: V spominu imam predvsem koordinacijo s samo fakulteto, kako sploh do prostorov, na kakšen način bomo to izvedli, koliko študentom bomo omogočili pristop na kliniko, kako bomo zadevo zastavili, da ne bomo 3. dan klinike ostali brez slušateljev. Spomnim se tudi dogovarjanja za grafično podobo, na kakšen način se klinika oglašuje ipd. Vsebinsko koga povabiti, katere teme bodo predavane, s pomočjo spleta ugotoviti, ali se je v Sloveniji mogoče s kom o tej temi pogovoriti in v končni fazi preko baze diplomantov najti koga, ki je kaj na to temo že spisal. Mislim, da je prvo leto profesor Podobnik prišel z njegovim out-of- the-box načinom razmišljanja in vse šokiral v zvezi z vprašanjem dopinga in tezo, da naj se vsem pusti, da se dopingirajo, tako kot se umetnikom pusti, da počnejo, kar želijo, na koncu koncev naj gledalca zanima samo nastop ter zadovoljstvo ob odhodu iz prireditve. Seveda je šlo za čisto provokacijo, ampak po drugi strani pa vzbudi v slušatelju slo po tehtnem premisleku.

prof. dr. Zagorc: Se strinjam z Matejem. Kar je bilo zelo dobro, je bilo da na začetku niso predavali samo uveljavljeni strokovnjaki, ampak smo dali možnosti tudi študentom in svežim diplomantom, ki so diplomirali iz tem, ki so se dotikale prava in športa. Vem, da je že prvo leto predaval Rožle Prezelj, pa Žiga Frass in Petra Kladnik, ki so točno iz te skupine. Sam se svojega prvega predavanja kaj veliko ne spomnim, mislim, da je osnovna zgradba mojega predavanja ostala enaka, seveda pa je sedaj veliko bolj poglobljeno, celovito. Osnovnega koncepta predavanja pa nisem spreminjal.

8. Pravna klinika se zadnja leta vedno (uradno) otvori z uvodnim predavanjem dr. Marka Ilešiča, sodnika na Sodišču EU. Kako pa se je otvorila prva pravna klinika in zakaj ste se odločili tako? (Urša pravi, da je prvo leto ni začel dr. Ilešič, v primeru da jo je pa je vprašanje: Zakaj ste se odločili, da želite, da je avtor uvodnega poglavje zgodbe pravne klinike prav on? Se kaj spomnite kakšen je bil njegov odziv na vaše povabilo?)

prof. dr. Zagorc: Doktor Ilešič oziroma Profa, kot ga marsikdo v nogometnem miljeju kliče, v prvem letu ni sodeloval, predavatelji so bili drugi in šele naslednje leto smo vzpostavili sodelovanje z njim. V prvem letu si z Matejem sploh nisvadrznila pomislili na to, verjetno pa sem ga srečal na kakšnem dogodku NZS in ga vprašal, ali bi bil pripravljen predavati kot uvodničar in je bil takoj za. Za to sem mu zelo hvaležen.

9. Na pravni kliniki se je v vseh teh letih zvrstilo kar nekaj predavateljev, tako iz vrst profesorjev naše fakultete, odvetnikov, članov športnih organizacij, sodnikov kot nekdanjih študentov pravne fakultete in tudi tujih predavateljev. Vam je kateri od teh še posebej ostal v spominu in zakaj?

odv. Brajnik: Težko govorim o posameznikih, ker dokler sem jaz še študiral in sodeloval pri kliniki zadeve še nismo dvignili do mednarodnega elementa, tako kot sedaj preko družbenih omrežij vidim, kdo vse sodeluje, kakšno spoštovanje klinika uživa in na kakšen način se zadeva razvija. Kdorkoli je bil takrat z nami pripravljen deliti svoje izkušnje in znanje, je bilo tako zame kot za ostale udeležence res nekaj posebnega. Ne bi želel delati razlik in izpostavljati posameznih predavateljev, saj je vsak izmed njih dodal kamenček v celotni mozaik razvoja klinike, se pa kot res dobrega predavanja spomnim dr. Janeza Kocijančiča, ko je kot takratni predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) in kot podpredsednik mednarodne smučarske zveze sodeloval na kliniki in z dolgoletnimi izkušnjami ter svojo prezenco mene osebno navdušil. Takrat sem to štel tudi kot potrditev, da gremo v neko pravo smer. Vsekakor pa ne smemo spregledati tudi drugih predavateljev. prof. dr. Zagorc: Na kliniki je očitno, da smo zelo eklektični glede podajanja snovi. Po eni strani imamo zelo strogo pravno obarvane teme, kjer se izrazito poskuša poglobiti razumevanje, kako nek pravni institut razumeti in kako deluje v praksi. Predstavimo tudi teme, ki so zelo pomensko odprte, ki skušajo umestiti pravo vširši družbeni kontekst, kot tudi predavanja, ki so osnovana izrazito na osebnih izkušnjah, imeli smo tudi študije primerov. Študente soočimo tudi z zelo teoretskimi koncepti, npr. s avtonomijo športa. Če pogledamo to desetletje, je poudarek na aktualnosti tem in celoviti obravnavi športno-pravnih področij. Menim, da nam je kar uspelo.

10. V 10. letih predavanj v okviru pravne klinike se je na seznamu dosedanjih predavateljev pojavilo tudi kar nekaj imen iz tujine. Se vam zdi, da je to še dodaten znak oziroma potrditev, da je klinika uspešna, ker so tudi strokovnjaki iz tujine pripravljeni sodelovati z njo?

prof. dr. Zagorc: Tudi to, da lahko privabiš tuje profesorje in strokovnjake iz prakse, je potrditev dobrega dela. Slovensko okolje ne more samo zagotoviti toliko ekspertnega znanja v vseh vidikih, tako da je sodelovanje tujine zelo dobrodošlo, celo nujno.

odv. Brajnik: Meni so to zdi res lepa potrditev za organizatorje, za fakulteto in v končni fazi tudi za vse, ki lahko prisostvujejo. S tem si vsi širimo obzorja. Kot je rekel profesor, že z vidika neke pravne dogmatike se mora slovenski pravnik ozirati čez meje in od tam črpati informacije in znanje. Vpetost tujih strokovnjakov je dober smerokaz za nadaljnji razvoj in dvig organizacijsko-športne kulture, ki je neposredno povezana s pravom.

11. Ko smo že pri mednarodnih temah, nam lahko zaupate kateri je vaš priljubljeni klub ali tekmovalec v športu, ki ga najbolj spremljate?

odv. Brajnik: Kljub temu da je klub v bližnji preteklosti doživel vzpone in padce, je to torinski Juventus. Vsekakor pa z dušo in srcem pesti držim za vse slovenske športnike, tako na klubski kot reprezentančni ravni, in z veseljem si tekme slovenskih ekip ogledam tudi v živo.

prof. dr. Zagorc: To vsi vemo, Matej je za Juve in marsikatero pikro je slišal na ta račun, je pa lahko ponosen, vsekakor je to eden od evropskih velikanov... Kar se mene tiče; ogromno športov spremljam, se navdušujem nad marsikaterim slovenskim športnikom/športnico. Na starih forumih študentov je bilo dolgo časa vprašanje: »Za koga profesor Zagorc navija?«, kot da je to vprašanje za izpit, tako resno se je o tem razpravljalo. Moj prvi klub je bil Hajduk iz Splita in na nek način je še vedno. V Sloveniji in sicer nimam izrazite preference, težko se navežem na nekklub. Lahko pa razkrijem, da dokler bo vsaj še eden od trojice izjemnih virtuozov Xavi-Iniesta-Messi aktiven v »več kot klubu«, se mi bo ta zdel zanimiv za spremljanje. Vselej pa mi je veselje navijati za dober športni rezultat in za tiste športnike in športnice, pri katerih vidiš delo, znoj, navdušenje in včasih tudi razočaranje; takrat veš, da je bilo vredno spremljati športni dogodek.

12. Študenti se v okviru pravne klinike najprej udeležijo teoretičnega dela (predavanj), potem pa morajo za uspešno opravljeno kliniko tudi opravljati praktično delo pri mentorskih organizacijah. Morda veste, kakšen je bil odziv organizacij na delo študentov, jih rade sprejmejo nazaj, so zadovoljni z njihovim delom?

odv. Brajnik: Očitno je, da še vedno z veseljem sodelujejo z nami oziroma kliniko. Širši nabor organizacij, ki so pripravljene študenta sprejeti, ga uvesti v delo, sam zase govori, da naši študentje najverjetneje izpolnijo pričakovanja. Spomnim se, da sva prvo leto vzpostavila sodelovanje le z Nogometno zvezo Slovenije in OKS. Oba sta še vedno zraven in to 10-letno sodelovanje potrjuje, da ni šlo za muho enodnevnico tudi v tem smislu.

prof. dr. Zagorc: Drži. Verjetno pa obstaja razlika med velikimi športnimi zvezami, ki so veliko bolj jasno organizirane, in drugimi, manjšimi. Namreč, prve lahko ponudijo pravo mentorstvo v smislu, da že imajo vzpostavljeno metodo/način dela s študenti. Manjše športne organizacije pa imajo poudarjeno potrebo po pravni podpori, zaradi česar pa je študent lahko celo na boljšem, saj mora biti veliko bolj samoiniciativen, kreativen in mora začutiti, kaj v tej manjši športni organizaciji manjka in kako lahko te vrzeli zapolni. Te organizacije nimajo svojih pravnih služb in je tako kakršnakoli podpora v smislu urejanja notranjih aktov, disciplinskih zadev in postopkov, kot tudi izboljšanja notranje organizacijske strukture zelo dobrodošla. Težko bi namreč našli nekoga, ki bi to delal prostovoljno in z velikim zagonom kot študent prava. Kar se tiče mentorskih organizacij, stik z marsikatero smo vzpostavili s pomočjo študentov, ki so bili na kliniki. Te stike so imeli iz vrste razlogov, na primer ker so ta šport trenirali in so imeli na zvezi že kakšen kontakt ali pa so imeli kakšne druge povezave. Tako vidimo, da je navkljub že ustaljeni strukturi proaktivnost študentov pri izvedbi klinike še kako pomembna.

odv. Brajnik: Ravno slednje kaže na to, da smo udeleženci dejansko soustvarjalci oziroma pomemben del pri tem, da se projekt vsesplošno razvija. Na podlagi zanesenjaštva in že vzpostavljenih stikov priti v kontakt s partnerji in nato sodelovanje še skupaj izboljšati in okrepiti.

13. Sam imam posebej lepe spomine na opravljanje prakse v okviru te klinike. Je bila že od samega začetka ideja, da se v okviru klinike Pravo v športu opravljajo prakse pri mentorskih organizacijah in kako je bilo z zagotavljanjem praks prvo leto?

odv. Brajnik: Mislim, da so bila le 3 ali 4 mesta.

prof. dr. Zagorc: Tudi jaz imam v spominu nekaj takega. To je iz današnjih standardov nepredstavljivo, saj je bilo že v prvem letu vpisanih 22 študentov in študentk. Torej vsak sedmi študent je imel potencialno možnost pridobiti prakso. Danes, ko imamo okrog 15 praks, je študent lahko skorajda prepričan, da bo šel na prakso. Torej, z vztrajnostjo in podporo študentov smo ta manko očitno odpravili.

14. Klinika je gotovo zelo zanimiva in privlačna za slušatelje, in šport je področje, ki se vedno bolj prepleta tudi s pravom, to lahko vidimo tudi iz dejstva nastanka vse več organizacij ki združujejo ti dve področji (CAS, različne nacionalne ustanove, arbitraža pri NZS). Se vam zdi, da se zato povečujejo tudi možnosti za zaposlitev, kjer je koristno znanje, ki ga študenti pridobijo na kliniki?

prof. dr. Zagorc: Matej je že povedal, da je pričakovanje, da bi nekdo živel izključno od poznavanja športnega prava v Sloveniji nerealno in verjetno se vsak študent tega zaveda. Vendarle pa smo v tem času uspeli vzpostaviti večjo skupino posameznikov, ki so vključeni v športne organizacije na takšen ali drugačen način. Delovati v športu v okviru prostočasne aktivnosti, občasnega pogodbenega sodelovanja ali delne zaposlitve je torej možno. Seveda obstajajo tudi v Sloveniji določena delovna mesta, ki jih žal ni veliko in so izrazito povezana s športnim pravom, na primer v večjih športnih organizacijah, varuh športnikovih pravic, pri sindikatu športnikov, itd. Vredno je poudariti, da nimamo manka strokovnjakov, ki bi to bili sposobni ta dela opravljati. V teh 10 letih je kliniko uspešno zaključilo okoli 250 posameznikov, praks je bilo nekoliko manj, verjetno nekje med 120 do 140, zlasti študenti z izkušnjo prakse so veliko pridobili. Seveda pa bi si utopično želel, da bi imeli po vzoru iz tujine specializirane odvetniške pisarne, ki bi se ukvarjale s športnim pravom.

odv. Brajnik: Ja, v celoti se strinjam s profesorjem. Pomen športa v širšem družbenem dogajanju je vedno močnejši, vedno bolj se prepleta z gospodarstvom, na koncu koncev lahko govorimo že o ekonomskem modelu, o industriji. Pomembno je poznavanje prava z osnovnimi specifikami te panoge, ker konec koncev - ne glede na to, ali ocenjujemo postopke pred športnim razsodiščem v Lozani ali pravila svetovne anti-dopinške organizacije ali kakorkoli tretjega – uporabljamo splošna pravna izhodišča in znanja različnih pravnih panog, pri čemer ne smemo zanemariti izjemnega pomena športa v družbi. Tudi v Sloveniji, ko smo soočeni z zahtevnimi vprašanji boja proti dopinga in kaznovalnih politik, potrebujemo nekoga, ki je seznanjen s tendencami svetovne anti-dopinške organizacije o tem fenomenu in značinom razmišljanja v svetu športnega prava. Zanašanje le na splošne izkušnje in znanje o kazenskem postopku ne bo zadoščalo, zato lahko pravna klinika zapolni vrzel med ločeno obravnavo športa in prava. Z vidika športnih organizacij, ki so vse bolj organizirane in predstavljajo pomembno gospodarsko panogo, ki terja hipno in nenehno prilagajanje ter stopanje v korak s trendi, pa je pravna klinika lahko tisti priročni »forum«, ki omogoča spoznavanje širše slike prava in športa, konceptualizacijo in bolj poglobljeno analizo normativnih okvirjev.

15. Ko danes pogledate nazaj, skozi desetletje poteka klinike, se vam zdi da je bilo vredno vložiti ves ta trud v vsakoletno organizacijo te klinike in kaj vas motivira da to še vedno počnete?

prof. dr. Zagorc: Gotovo, ni potrebe, da to posebej pojasnjujem.

odv. Brajnik: Vsekakor, predvsem je lepo videti zanos študentov in tendenco, da se bo klinika še naprej širila in da so študentje zadevo »posvojili« in je klinika postala del študijskega procesa, da se jo kar nekako pričakuje.

16. Profesor Zagorc, vi ste seveda še vedno mentor klinike, kaj pa vi g. Brajnik, še kdaj »pokukate« na spletno stran ali facebook profil pravne klinike?

odv. Brajnik: Z največjim veseljem in tudi z veseljem stisnem kakšen like.

17. Za konec me zanima še to, kaj se vam zdi, da je danes najbolj pereč problem »športnega prava«? 

odv. Brajnik: Ne želim si, da bi bila najbolj pereča tematika dolgoročen obstoj športa zaradi trenutne svetovne situacije s COVID-19. Sicer pa se predvsem sprašujem o globalnih in regionalnih smernicah, na kakšen način nadalje razvijati šport. Ali se bo ta (predvsem iz evropskega vidika) približeval kapitalističnemu pristopu, kot ga imajo na drugi strani luže in bodo ustvarjene zaprte lige, ali pa bo šport še vedno obstal kot poseben družbeni fenomen, sloneč po eni strani na krilatici citius, altius, fortius. po drugi strani pa še naprej združeval rekreativce, mlade športnike, navijače in druge zanesenjake, željne sprostitve in bo tako predstavljal zanje »glavno postransko stvar«. Zdi se, da se o tudi v evropskem športu vse bolj šušlja le še kot o nekem poslovnem modelu.

prof. dr. Zagorc: Tukaj se strinjam, to sem želel tudi sami izpostaviti, to približevanje evropskega športa drugim modelom, ki so na vrhu športne piramide izrazito bolj lastninsko in kapitalistično usmerjeni. Težko govorimo, da je en model a priori boljši od drugega, saj izhajata iz drugačnih vrednostnih izhodišč. Dodal bi še naslednje: pozoren sem na vloga posameznika v športu, na primer mladega športnika ali navijača, zlasti kako razvoj, profesionalizacija in specializacija športne industrije in športa nasploh vplivajo nanju. Pot do uspeha v profesionalnem športu je trnova, saj se moraš dostikrat že od mladih nog marsičemu docela odpovedati, da lahko kasneje v zelo ozkem segmentu uspeš. Tveganj na tej poti je res ogromno in redki se jim izognejo. Družbena cena navijaštva in navduševanja nad športnimi heroji je visoka. Znotraj evropskega pravnega prostora so ugotovili, da je treba zagotoviti plan B, bodisi preko dualizma športne in splošne vzgoje in izobraževanja bodisi z drugimi načini zagotavljanja socialne ali siceršnje varnosti.

Povsem na koncu bi se želel zahvaliti še letošnji ekipi, letošnjim koordinatorjem za ta nov prispevek k pravni kliniki, torej ideja zbornika ob 10. obletnici, kjer bo tudi ta intervju. Zdi se mi lepa počastitev tega projekta, upajmo, da bo neka druga skupina posameznikov čez 10 let znova delala intervju, takrat s kom drugim kot z nama.