Položaj interspolnih oseb v športu - primer Caster Semenye
1. Uvodno
Interspolne osebe predstavljajo mejno področje, kjer se srečata moškost in ženskost. Tako šport pa tudi družbo nasploh postavljata pred številna nova vprašanja, kako razumeti biološki in družbeni spol. Izraz interspolnost zajema več telesnih značilnosti, ki jih posameznik pridobi ob rojstvu in se lahko kažejo na različne načine: v primarnih značilnostih (kot so notranji ali zunanji spolni organi, kromosomska ali hormonska struktura) in/ali v sekundarnih značilnostih (kot so mišična masa, poraščenost, postava).1
Interspolne osebe so del športnega sveta in kot take pogosto sprejete z neodobravanjem (zdravniki pojav interspolnosti dojemajo kot motnjo v razvoju). Glavna težava, ki nastane, je samo neskladje med družbeno in medicinsko realnostjo glede prepričanja o tem, kaj je v športu »fair« ali primerno. V ospredju same problematike so zlasti telesa oseb, ki naj bi veljala za ženska. Konkretno primer Caster Semenye. Velja namreč, da imajo moški določene fizične prednosti pred ženskami, to pa je posledica razlik, ki obstajajo med obema spoloma. Ene glavnih, na katere se navezuje tudi v nadaljevanju predstavljen primer, so hormonske razlike med spoloma, saj imajo običajno ženske nižjo raven testosterona.2
Prva znana interspolna olimpijska športnica je bila Stella Walsh, ki je leta 1932 prejela zlato medaljo v ženskem teku na 100 metrov. Posthumno je bilo ob obdukciji njenega telesa ugotovljeno, da ni imela maternice, imela pa je nerazvite moške spolne organe. Prva športnica, ki ji je bilo prepovedano tekmovanje v ženski kategoriji, je bila poljska šprinterka Ewa Kłobukowska. Po genetskem testiranju, ki je razkrilo anomalije spolnih kromosomov v določenih celicah, so ji bile odvzete olimpijske medalje.3 Med bolj odmevnimi je tudi ameriška teniška igralka Renee Richards, ki je z operativnim posegom spremenila oziroma potrdila spol iz moškega v ženski, s tem pa v športnem svetu povzročila zmedo, saj naj bi po mnenju nekaterih rojeni ali »narejeni« moški imeli fizično prednost pred rojenimi ali »narejenimi« ženskami. Vendar ta teorija o telesni oziroma fizični premoči, predvsem pri osebah, ki so operativno potrdile spol iz moškega v žensko, ne zdrži, saj ne obstaja znanstvena ali medicinska literatura, ki bi dokazala fizično prednost transspolnih oseb pred cisspolnimi.4
Ena izmed najvidnejših interspolnih oseb v športu je zagotovo Caster Semenya. Njen primer slikovito oriše problematiko binarnega spolnega sistema, ki prevladuje v strukturi športa ter deli posameznike v dve spolni kategoriji. Pri tem se postavi vprašanje, kam uvrstiti takšne osebe? V »moško« ali »žensko« kategorijo?
2. Caster Semenya
Caster Semenya je južnoafriška atletinja, ki se je rodila 7. januarja 1991 v vasi Ga-Masehlong, v Južnoafriški republiki. Uspešna je bila predvsem v kategoriji teka na 800 metrov, saj je že pri 18 letih, julija 2009 na afriškem mladinskem prvenstvu postavila južnoafriški rekord v članski kategoriji, istega leta pa je na članskem svetovnem prvenstvu v Berlinu, 800 metrov pretekla v času 1:55,45 (za primerjavo: svetovni rekord v teku na 800 m je leta 1983 s časom 1:53,28 postavila češka teka- čica Jarmila Kratochvílová). S tem je postala svetovna prvakinja in širši atletski svet prvič seznanila s svojimi sposobnostmi. Po tekmi je Pierre Weiss, generalni sekretar Mednarodne atletske zveze (angl. World Athletics, v nadaljevanju: IAAF) novinarje obvestil, da so novopečeno svetovno prvakinjo odpeljali na test spola, ki naj bi zajemal psihološki in zdravniški pregled, v katerem so svoja mnenja podali splošni zdravnik, psihiater, ginekolog, endokrinolog in specialist za določanje spola. Caster je situacijo kasneje opisala kot najbolj ponižujočo izkušnjo v njenem življenju. To ne preseneča, saj se takšne teste običajno ne opravi na tak način. Zagotovo bi jih lahko opravili kasneje in ne takoj po njeni zmagi, saj se na rezultate teh testov ne da vplivati, tako kot pri doping testih. Na tak način pa so jo prikrajšali zapomembne trenutke zmagoslavja. V rezultate testa javnost nikoli ni dobila vpogleda, kljub temu pa so uradna stališča IAAF nepremišljeno razkrila določene zasebne podatke o Semenyi. Po poročanju IAAF je bila Caster rojena s XY kromosomoma, ki sta sicer značilna za moške. Imela naj bi motnjo v spolnem razvoju, zaradi katere ima določene moške biološke značilnosti, kot je višja raven testosterona.5 Gre torej za specifičnost, ki predstavlja določeno stopnjo interspolnosti. Posamezniki so interspolni - med dvema spoloma. Ker šport temelji zgolj na dveh kategorijah spola, moški in ženski, nastane dilema, kam uvrstiti interspolne športnike?
3. Test spola
V primeru takšnih dilem interspolnih športnikov intervenirajo upravni organi, ki opravijo test spola ali test feminilnosti, ki še danes velja za enega bolj spornih na področju športa. IAAF ga je prvič uporabila leta 1996. Sprva je temeljil zgolj napregledu zunanjih genitalij športnic, ne pa tudi športnikov, saj je temeljil na bojazni, da bi moški pod krinko, da so ženske izkoriščali nepošteno prednost v primerjavi z ostalimi tekmovalkami.6
Fizičen pregled je bil v prihodnosti dopolnjen s kromosomskim testiranjem ali t.i. analizo Barrovega telesca, ki temelji na izhodišču, da imajo moški XY in ženske XX spolne kromosome. A tudi tu so se kmalu pojavila odstopanja, ki se kažejo pri ženskah s Turnerjevim sindromom, za katere je značilen le en X kromosom, ali pa moških s Klinefelterjevim sindromom, ki imajo XXY kromosome in bi se po takšnem testu šteli za ženske. Omenjeni test je zato zamenjal test, ki temelji na analizi DNK oziroma na temu, da morajo ženske dokazovati, da niso moški. Dve prednosti takega testa naj bi bili, da ne izključuje žensk brez spolnih žlez, hkrati pa omogoča neposredno preverjanje ravni testosterona.
Nov način preverjanja spola leta 2011 uvedeta IAAF in Mednarodni olimpijski komite (angl. International Olympic Committee, v nadaljevanju: MOK), nanaša pa se na športnice s hiperandrogenizmom. To so športnice s povečano produkcijo androgenih hormonov, zlasti testosterona. Take športnice lahko tekmujejo v ženski kategoriji le, če je raven tega hormona »pod ravnjo za moškega«. Gre za test, ki stopnjo hormona določa kot tisti kvalifikator, na podlagi katerega osebo štejemo za moškega ali žensko, s tem pa pomaga vzdrževati binarni klasifikatorni sistem.7
4. Pravilo IAAF
IAAF je tako leta 2011 sprejela pravilo o najvišji dovoljeni meji testosterona v krvi za ženske – 10 nanomolov na liter krvi.8 Testosteron je namreč hormon, ki povečuje mišično maso in moč, hkrati pa zmanjšuje maščobno tkivo ter zvišuje raven hemoglobina v krvi. Tako prispeva k boljšim športnim dosežkom, predvsem pri športih, kjer ima vzdržljivost bistveno vlogo. Pri ženskah navadno znaša okoli tri nanomole na liter krvi, pri moških pa je vrednost odvisna od starosti, sega pa v razponu od 9 do 33 nanomolov na liter krvi.9
Športnice, ki imajo kromosome XY, so na podlagi genetske slike moški in tako imajo povišano raven testosterona v krvi ter s tem prednost v športu pred ženskami s kromosomi XX. Vprašanje, ki se zastavi, je ali je ta prednost upravičena? Kot odgovor na to prednost je IAAF vzpostavila omenjeno pravilo o najvišji dovoljeni meji testosterona in povzročila etično dilemo. Zdravila, ki zmanjšujejo raven testosterona v krvi, namreč temeljijo na zaviralcih testosteronskih receptorjev, ki so v osnovi registrirana za zdravljenje raka prostate, saj z njimi lahko dosežemo kemično kastracijo. Ob tem se pogosto pojavijo stranski učinki, kot so anemija, omotičnost, utrujenost, bolečine v trebuhu in navali vročine.
Po eni strani lahko razumemo ukrep IAAF, saj so z zahtevo po umetnem zniževanju omenjenega hormona želeli vsaj na nek način zagotoviti t. i. level playing field (enake pogoje za vse tekmovalke), brez da bi avtomatično ženskam, ki ne izpolnjujejo zahtev, prepovedali nastope v ženski kategoriji. Po drugi strani pa ta ukrep močno posega v telo. Z znižanjem testosterona se telo spreminja, kar je lahko še posebej neugodno za športnike, saj se s tem znižujejo tudi njihove sposobnosti.
Semenya je bila torej, tako kot ostale hiperandrogene atletinje, postavljena pred odločitvijo. Za nadaljnje tekmovanje bi vsakodnevno morala jemati kontracepcijske tablete, mesečno prejeti blokado hormonov z injekcijo ali pa opraviti operativni poseg. Sprva se je za ta t. i. obratni doping odločila, posledica tega pa so bili številni stranski učinki in slabši športni rezultati. Leta 2015 je nato IAAF omenjeno pravilo odstranila in Semenyi ponovno odprla pot do uspehov. Za umik se je odločila zaradi odločitve Mednarodnega arbitražnega razsodišča za šport (angl. Court of Arbitration for Sport, v nadaljevanju: CAS) o pritožbi druge športnice Dutee Chand. Arbitražno razsodišče je ugotovilo, da je IAAF predložila premalo dokazov o tem, da povišan testosteron izboljšuje atletske sposobnosti hiperandrogenih športnic.10 Tako je Semenya že leta 2016 na poletnih olimpijskih igrah v Riu de Janeiru zopet tekmovala in prejela zlato medaljo v teku na 800 metorv.
5. Pravni boj
Kot odgovor na pravni poraz je IAAF leta 2018 sprejela t. i. predpise DSD (angl. DSD regulations) in novo pravilo, v katerem je mejo dovoljenega testosterona znižala iz prejšnjih 10 na zdaj maksimalno 5 nanomolov na liter krvi za obdobje šestih mesecev pred tekmovanjem in v času tekmovanja v ženski kategoriji.11 Tokrat je svojo odločitev podkrepila z več dokazi in raziskavami,12 ki so pokazale, da je pri vrhunskih atletinjah raven testosterona približno 140-krat večja kot pri običajni ženski populaciji. Hkrati so pokazale, da naj bi višji testosteron prinesel največjo prednost pri metu kladiva in skoku s palico. Zato se pojavi vprašanje, zakaj omenjeno pravilo v teh disciplinah ne velja. Pravilo naj bi namreč veljalo le za športnice, ki tekmujejo v teku na 400 metrov, 800 metrov in 1500 metrov. Iz tega razloga so se v javnosti pojavila ugibanja, da naj bi direktno ciljali Caster Semenya ter da naj bi se na tak način IAAF izognila tožbam ostalih tekačic na kratke proge (kot je Dutee Chand) in drugih športnic. Razlog za tako razlikovanje IAAF vidi v tem, da je na teku na srednje proge mogoče doseči največjo korist od povečane ravni testosterona v krvnem obtoku zaradi povečane mišične mase in dodatnega vnosa in prenosa kisika, ki je posledica povečanega hemoglobina v krvi.13
Semenya in južnoafriška atletska zveza sta istega leta vložili pritožbo na CAS. Sklicevali so se na diskriminatornost pravila proti športnicam, na splošno in konkretneje proti športnicam z določenimi interspolnimi značilnostmi. Trdili so, da pravila ne temeljijo na zadostni znanstveni podlagi, so nepotrebna za zagotavljanje poštene konkurence in povzročajo nepopravljivo škodo neposredno prizadetim športnicam, kot je kršitev telesne integritete.14 Aprila leta 2019 je CAS zavrnil vse trditve z obrazložitvijo, da je pravilo o hiperandrogenizmu sicer diskriminatorno, vendar je taka diskriminacija glede na predložene dokaze nujna, smiselna in sorazmerna za dosego legitimnega cilja t.j. pravičnosti na ženskih tekmovanjih. IAAF-u naj bi namreč pomagala pri ohranjanju integritete ženske atletike na tekmovanjih, deljenih glede na spol.15 Pravilo o omejitvi testosterona je tako ostalo v veljavi, Semenyi pa je bilo onemogočeno tekmovanje na srednje dolgih progah, saj je njena naravna raven testosterona presegala omejitev. Številni mednarodni organi za človekove pravice, med njimi tudi Urad visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice, so omenjeno ureditev kritizirali, saj naj bi nasprotovala pravici do enakosti in prepovedi diskriminacije, pravici do najvišjega dosegljivega standarda telesnega in duševnega zdravja ter prepovedi mučenja in drugega krutega, nehumanega ali ponižujočega ravnanja.16
To odločitev so nadalje izpodbijali pred švicarskim zveznim vrhovnim sodiščem (angl. Swiss Federal Court, v nadaljevanju: SFT)17 in zatrjevali kršitve prepovedi diskriminacije in človekovega dostojanstva ter osebnih pravic Semenye, kot so pravica do telesne integritete, lastne identitete, zasebnosti in gospodarske svobode. Z odločitvijo septembra leta 2020 so bili njuni argumenti zopet zavrnjeni in naloženo jima je bilo plačilo odškodnine v višini 8.000 švicarskih frankov. SFT je poudarilo, da so njegove pristojnosti omejene na presojo, ali razsodba CAS-a krši temeljna in splošno priznana načela javnega reda, ki vključujejo prepoved diskriminacije, nekatere osebnostne pravice športnikov in pojem človekovega dostojanstva. Nadalje je pojasnilo, da arbitražna odločba krši javni red le, kadar je očitno neutemeljena (angl. manifestly untenable), očitno ne upošteva pomembnih pravnih načel in se na nedopusten način upira občutku pravičnosti. Tega pa v konkretnem primeru ni ugotovilo. Odločitev, ki jo je sprejelo SFT, ni nepričakovana. SFT namreč ni pristojno, da odločbo CAS spremeni, temveč jo lahko le potrdi ali razveljavi.18 Pojavile so se določene kritike, ker se je SFT izrecno oprlo na to, da je odločitev CAS-a temeljila na »soglasnem mnenju strokovnjakov«.19 To naj bi odločitev podkrepilo z znanstveno podlago, vendar izvedenci, ki so sodelovali v postopkih, pred CAS niso bili soglasni. Kar 23 strokovnjakov je pričalo v korist Semenye in južnoafriške atletske zveze ter proti predpisom DSD, ki so vsebovala sporno pravilo. Med znanstveniki pa naj prav tako ne bi bilo konsenza o tem, da naravno proizvedeni testosteron nad 5 nanomolov na liter krvi daje ženskam nepremagljivo konkurenčno prednost in jim omogoča, da premagajo športnice pod to mejo. Kljub temu je Semenya s to odločitvijo izgubila možnost, da brani svoj dvakratni naslov olimpijske prvakinje v teku na 800 metrov na poletnih olimpijskih igrah 2021 v Tokiu, če se ne posluži umetnega zniževanja testosterona. Februarja 2021 je javnosti sporočila, da pravno pot nadaljuje pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), kjer se bo borila za dostojanstvo, enakost in človekove pravice žensk v športu.20
6. Lex sportiva in človekove pravice
Za razmerja v športu se uporabljajo splošno veljavna pravila, ki urejajo razmerja med posamezniki nasploh, poleg njih pa tudi univerzalna pravna načela športnega prava ali t.i. lex sportiva, ki so lex specialis, saj bi upoštevanje zgolj splošnih pravil oviralo razvoj športa. Slednji je urejen tako na nacionalni kot tudi na nadnacionalni ravni. Na nadnacionalni ga urejata dva sistema, pravo EU in posebna športna pravila mednarodnih športnih zvez, kot je npr. IAAF. Caster Semenya zahteva odločitev ESČP-ja, da Švica ni izpolnila svojih dolžnosti, da jo zaščiti pred kršitvami človekovih pravic, ki ji morajo biti zagotovljene v skladu z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Podlaga teh kršitev pa so ravno športna pravila, ki jih je sprejela IAAF. Vprašanje, ki se postavi tukaj, je neposredni učinek človekovih pravic, saj se ta načeloma nanaša na vertikalna razmerja. Če gledamo razmerje med Caster in IAAF (kot zasebno organizacijo), pa bi lahko šteli, da gre za horizontalno razmerje, torej razmerje med prirejenima subjektoma. Mnenja, alitudi zanje velja neposredni učinek, so deljena. Na eni strani imamo mnenje sodnika Bernhardta, ki je strogo vertikalno ter neposrednega učinka EKČP-ju v takšnih razmerjih ne priznava.21 Kljub temu je večinsko mnenje sodišč drugačno, saj sprejemajo t. i. »posredni horizontalni učinek« človekovih pravic. To pa pripelje do tega, da morajo tudi športne organizacije, kot je IAAF, zagotoviti spoštovanje človekovih pravic ter sprejeti ustrezne ukrepe za njihovo uresničevanje.22
7. Kako naprej?
Primer Caster Semenya odpira pomembna vprašanja in družbena stališča do določene mere razdvaja. Ob vsem tem lahko ugotovimo pomanjkljivosti v trenutni klasifikaciji športnikov in normativni strukturi športa. Tudi če bi Caster Semenya s svojo specifičnostjo imela športno prednost, kako bi se ta prednost razlikovala od drugih genetskih in socialno-ekonomskih prednosti v športu? V čem so ženske športnice z moškimi značilnostmi, drugačne od finančno privilegiranih žensk, ki imajo dostop do najboljših trenerjev in prehrane tekačic z dolgimi nogami in plavalk z velikimi rokami? Kdaj so bili drugi športniki pozvani, naj spremenijo svoje naravno telo, ker so predobri v svoji disciplini? Plavalec Michael Phelps tako slavi zaradi neproporcionalnega telesa, velikega razpona rok in nizke proizvodnje mlečne kisline, medtem ko je Semenya prisiljena spremeniti izjemno telesno lastnost.
V primeru, da se izkaže, da gre pri pravilu, ki ga je sprejela IAAF za kršenje človekovih pravic, bo to pomenilo, da nivo testosterona ne bi smel biti kriterij, na podlagi katerega bi se Caster prepovedalo tekmovati z ostalimi atletinjami. A kakšni bi bili potem kriteriji, ki bi jih lahko šteli za dovolj pravične in objektivne, hkrati pa ne bi temeljili zgolj na razlikovanju med moškim in ženskim spolom?
Možna alternativa bi bila uvedba funkcionalne klasifikacije, ki je značilna za paraolimpijske športe. Poteka tako, da se športniki in športnice vrednotijo glede na funkcionalno sposobnost, zmožnost opravljati določene vaje ali opravila, ki so specifična za konkretno športno panogo. S tem se zagotovi, da znotraj posamezne panoge tekmujejo posamezniki, ki imajo enake ali vsaj približno enake sposobnosti glede ravnotežja, motorike, mobilnosti in koordinacije. Uspeh je na koncu odvisen predvsem od športnikove treniranosti.23 Uveljavitev takega sistema v atletiki bi torej pomenila, da bi kot glavni kriterij, po katerem bi delili atlete, upoštevali npr. kapaciteto pljuč, mišično maso ipd., ne pa nujno spola.24 To bi seveda pomenilo, da bi morali biti kriteriji jasno določeni, njihov vpliv na uspešnost v konkretni panogi pa znanstveno dokazan.
Kot ena izmed možnih rešitev pa bi lahko bila uvedbe nove, tretje kategorije športnikov, kjer bi tekmovale zgolj interspolne osebe. Pri čemer zopet ne moremo mimo pomisleka, ali ne bi tudi to pomenilo svojevrstno diskriminacijo. Problem vkoreninjenega binarnega sistema v športu in posledična delitev na moške in ženske kategorije ter s tem povezane etične dileme bodo nedvomno tudi v prihodnosti predmet številnih debat in vprašanj, s katerimi se bodo morala soočiti tudi sodišča. Tako kot interspolne osebe segajo preko ustaljenih okvirjev binarnega razmišljanja, bodo zagotovo tudi rešitve tako občutljivega problema zahtevale razmišljanje preko omejitev našega trenutnega binarnega dojemanja sveta.
Opombe:
1 Povzeto po: Resoluciji Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2019 o pravicah interseksu- alnih oseb (2018/2878(RSP)), URL: https://www.europarl.europa.eu/doceo/document/TA-8-2019- 0128_SL.html.
2 Kodermac, Kulturna podoba ženskosti v športu (2013), str. 12.
3 Buzuvis, Transexual and Intersex Athletes, URL: https://digitalcommons.law.wne.edu/cgi/view- content.cgi?article=1257&context=facschol.
4 Gračanin, Preseganje binarnega spolnega sistema v športu (2015), str. 47 - 49.
5 Buzuvis, Transexual and Intersex Athletes; URL: https://digitalcommons.law.wne.edu/cgi/view- content.cgi?article=1257&context=facschol.
6 Gračanin, Preseganje binarnega spolnega sistema v športu (2015), str. 51.
7 Blumenrath; Bonetta; Julijan, Case studies, URL: Case Studies - HHMI Sex Verification Interactive.
8 IAAF, Regulations Governing Eligibility of Females with Hyperandrogenism to Compete in Women's Competition, str. 12.
9 Izjava, ki jo je za članek v časopisu Delo, z dne 17. 8. 2019, podala Maja Navodnik Preložnik, spe- cialistka interne medicine na Oddelku za angiologijo, endokrinologijo in revmatologijo v Splošni bolnišnici Celje, URL: https://www.delo.si/sobotna-priloga/caster-semenya-in-njen-boj/ .
10 CAS, zadeva: 2014/A/3758 Dutee Chand v. Athletics Federation of India (AFI) & The Interna- tional Association of Athletics Federations (IAAF), z dne 24. julij 2015.
11 IAAF, Eligibility regulations for the female classification (athletes with differences of sex devel- opment), str. 2 - 3.
12 Študija objavljena v reviji British Journal of Sports Medicine je potrdila, da imajo ženske z višjo stopnjo testosterona več mišične mase in tečejo bolje. Glej: Hirschberg AL, Elings Knutsson J, Hel- ge T, Effects of moderately increased testosterone concentration on physical performance in young women: a double blind, randomised, placebo controlled study, British Journal of Sports Medicine, 54(2020), str. 599 - 604.
13 IAAF, Eligibility regulations for the female classification (athletes with differences of sex development), str. 20, opomba 3.
14 CAS 2018/O5794 Mokgadi Caster Semenya v IAAF; CAS 2018/O/5798 Athletics South Africa v. IAAF, 30. april 2019, str. 9 - 10.
15 CAS 2018/O5794 Mokgadi Caster Semenya v IAAF; CAS 2018/O/5798 Athletics South Africa v. IAAF, 30. april 2019, str. 151.
16 Glej: OHCHR, Intersection of race and gender discrimination in sport - Report of the United Nations High Commissioner for Human Rights, URL: https://ap.ohchr.org/Documents/dpage_e.as- px?si=A/HRC/44/26.
17 Stranke lahko arbitražno odločbo CAS-a izpodbijajo pred švicarskim zveznim sodiščem na pod- lagi 2. odstavka 190. člena švicarskega zveznega zakona o mednarodnem zasebnem pravu, vendar lahko slednje sodišče presoja samo postopkovno pravilnost arbitražne odločitve.
18 Bergant Rakočević, Šport in pravo (2020), str. 392.
19 Švicarsko zvezno sodišče, Izjava za javnost, z dne 8. 9. 2020, URL: https://www.bger.ch/files/ live/sites/bger/files/pdf/en/4A_248_2019_yyyy_mm_dd_T_e_18_18_10.pdf .
20 Holzer, The Decision of the Swiss Federal Supreme Court in the Caster Semenya Case: A Human Rights and Gender Analysis (2020), URL: http://opiniojuris.org/2020/09/30/the-decision-of- the-swiss-federal-supreme-court-in-the-caster-semenya-case-a-human-rights-and-gender-analysis/.
21 Rigozzi, Kaufmann-Kohler, Malinverni, Doping and fundamental rights of athletes: Comments in the Wake of the Adoption of the World Anti-Doping Code, International Sports Law Review (2003), str. 46 - 47.
22 Čarman, Ustavnopravni vidiki ukrepanja proti dopingu (2019), str. 3 - 5.
23 Bolta, Paraolimpijske igre in Slovenci (2016), str. 3. 84
