Odškodninska odgovornost dopingiranega športnika
1. Uvodno o odgovornosti
»Športniki odgovarjajo za vsakršno prisotnost prepovedane snovi, njenih presnovk- ov ali označevalcev, najdenih v njihovih vzorcih.«1 Odgovornost, kot sledi iz 2.1.1. člena Kodeksa je objektivna,2 saj športnik odgovarja ne glede na krivdo in ne glede na to, ali je prepovedano sredstvo oziroma postopek uporabil vede ali nevede.3
Odškodninska odgovornost, ki bi lahko nastala na podlagi pozitivnega rezultata testiranja vzorca športnikove krvi oziroma urina, je lahko pogodbena in/ali deliktna oziroma nepogodbena.
2. Pogodbena odškodninska odgovornost
Udeležba športnika v izbrani disciplini je pogodbene narave, saj se športnik pri svoji odločitvi za določen šport podvrže pravilom teh organizacij, zvez, ki vključujejo tudi klavzule za primere kršitve protidopinških pravil. Športnik načeloma4 svobodno vstopa v razmerja po načelu pacta sunt servanda. Da bi lahko govorili o kršitvi takšnih obveznosti, je potrebno preveriti obstoj večih predpostavk, kot so: (a) nepravilna izpolnitev pogodbene obveznosti mora imeti značilnost proti-pravnega stanja, (b) vzrok za nepravilno izpolnitev mora izvirati iz sfere stranke, katera izpolnitvena obveznost je bila kršena, (c) obstajati mora vzročna zveza med nepravilno izpolnitvijo obveznosti in škodo, ki je nastala zaradi nje ter (d) obstoj škode.5 Glede na to, da gre v primeru kršitve protidopinških pravil lahko tudi za kaznivo dejanje,6 za katerega je predpisana objektivna odgovornost, je potrebno pri predpostavkah (a) in (b) dokazati zgolj obstoj takšne kršitve, kot npr. pozitivni test na doping kontroli. Poleg sankcij,7 ki sledijo iz omenjenih kršitev in morebitnega kazenskega pregona, športnik lahko tudi odškodninsko odgovarja na temelju pravil športnih organizacij.
Športniki lahko prav tako sklepajo s sponzorji in menedžerji različne pogodbe, v katerih se lahko pojavljajo protidopinške klavzule. V takšnih primerih se stranki lahko dogovorita tudi za pogodbeno kazen. Tako ni potrebno dokazati obstoj škode,8 ampak ima pogodbena stranka že na podlagi pogodbene kazni pravico do odškodnine, ki nastopi ne glede na obstoj škode, a le, če se uspešno dokaže kršitev takšne klavzule. Ker obstoja pogodbene kazni ni mogoče kumulirati z zahtevkom za plačilo odškodnine,9 obstaja možnost vložitve tožbenega zahtevka, v kolikor oškodovana pogodbena stranka meni, da ni bila v celoti kompenzirana za škodo, ki ji je bila povzročena s kršitvijo določbe o pogodbeni kazni. V tem primeru bo moral tožnik dokazati obstoj predpostavk, ki so navedene zgoraj v prejšnjem odstavku. Poleg pogodbene kazni pa se pogodbeni stranki lahko dogovorita tudi za druge sankcije na podlagi kršitve protidopinške določbe, kot je npr. enostranski odstop od pogodbe. Takšna sankcija je najbolj odmevala v primeru kolesarja Lanca Armstronga, ko je v enem dnevu po objavi Svetovne protidopinške organizacije o njegovih večkratnih dopinških kršitvah od pogodb odstopila večina njegovih sponzorjev.10
Klub (oziroma tudi športna zveza) lahko s športnikom sklene pogodbo o zaposlitvi. Poleg že omenjenih posledic kršitve protidopinške klavzule lahko govorimo tudi o izredni odpovedi delovnega razmerja. V tem primeru za izredno odpovedtudi ni potrebno, da sta se delavec in delodajalec izrecno dogovorila za vključitev takšne klavzule v pogodbo, saj kršitev protidopinških predpisov predstavlja znake kaznivega dejanja po KZ-1.11 Delodajalec mora pri tem le dokazati, da obstaja utemeljen razlog12 za izredno odpoved.
3. Športnik proti športniku
Nedvomno lahko s kršitvijo protidopinških pravil nastane določena škoda tudi sotekmovalcem oziroma konkurentom, ki se soudeležijo tekmovanj (pa je bila pri enemu od tekmovalcev ugotovljena kršitev protidopinških pravil).13 Športniki medsabo nimajo nikakršnega pogodbenega odnosa, pač pa bi se morebitna škoda, ki je nastala ostalim sotekmovalcem, lahko presojala po pravilih deliktne odškodninske odgovornosti.
Športnike, ki so spoznani kršitve protidopinških pravil, praviloma doleti kazen avtomatične razveljavitve doseženega rezultata,14 vendar zaradi dolgotrajnih postopkov slednje traja tudi več let. Sotekmovalci so tako lahko prikrajšani za priložnosti pridobitve novih sponzorjev in dodatnega financiranja, ki bi jim omogočil boljše pogoje za nadaljnjo treniranje in s tem morebiti tudi doseganje boljših rezultatov na tekmovanjih. Prav tako so lahko prikrajšani za trenutek, ko bi stali na zmagovalnih stopničkah, pa jim je le-to bilo odvzeto zaradi nepoštenega ravnanja njihovega konkurenta.
Čeprav gre za problematiko, ki je vselej prisotna, kljub vztrajnemu prizadevanju Svetovne protidopinške agencije in nacionalnih športnih zvez, ni pričakovati, da posamezniki ne bi znova in znova poskušali zaobiti protidopinških pravil. Med drugim tudi ne obstaja pravni okvir, ki bi lahko omogočil kompenzacijo športnikom, ki so utrpeli določeno ekonomsko škodo v primeru dopingiranega sotekmovalca.
Športnik lahko vedno v primeru nastanka škode vloži tožbeni zahtevek. Pri tem bo mogel oškodovanec dokazati, da je do kršitve protidopinških pravil prišlo s strani sotekmovalca in da mu je nastala pravno priznana škoda. Vzročna zveza se bo domnevala po posebnem pravilu, določenem v 149. členu Obligacijskega zakonika.15 Sodišče bo tako v vsakem posameznem primeru odločilo, ali je tožnik v postopku uspel dokazati vse omenjene predpostavke in kakšna bo višina odškodnine za nastalo škodo.
Ker kršitve dopinških pravil predstavljajo tudi kaznivo dejanje,16 bi morebitno pravno podlago za izpolnitev predpostavke pravno priznane škode lahko našli v Zakonu o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (ZOZKD). Zakon v 8. členu določa vrste priznane škode, med katerimi je tudi izgubljeno preživljanje; v kolikor oškodovanec ni upravičen do ustreznih prejemkov iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja. Nenazadnje pa tudi KZ-1 pozna institut odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi.17
3.1. Vprašanje glede predpostavke odgovornosti
Športnikova objektivna odgovornost na podlagi kršitev protidopinških pravil se nanaša predvsem na doseženi rezultat.18 Tožnik bo moral v primeru, ko meni, da je bil ekonomsko prikrajšan zaradi nepošteno doseženega rezultata sotekmovalca,dokazati njegovo kršitev protidopinških pravil. Glede na veliko prisotnost dopinga na športnih tekmovanjih bi to lahko odprlo vrata številnim obtožbam, športniki pa bi se, namesto da bi merili svoje sposobnosti na tekmovanjih, preselili v sodne dvorane in zapletali v dolgotrajne postopke pred nacionalnimi sodišči.
Ob tem se oblikujejo številni pomisleki. Med prvimi je postopek zbiranja dokazov, namreč glede na naravo pravdnih postopkov in razpravnega načela dokaze zbirajo in predlagajo stranke same. Iz tega v primeru, ko se dokazuje objektivna odgovornost športnika za kršitev, tako izhaja sporna možnost pridobivanja dokazov izven (uradnih) testiranj, ki jih izvedejo protidopinške organizacije in stran od laboratorijev, akreditiranih s strani Svetovne protidopinške agencije. Sodišče bo tako tisto, ki bo presojalo vrednost takšnih dokazov, vendar pa že pridobitev tovrstnih dokazov nasprotuje človekovi pravici do neposeganja v njegovo telesno integriteto.
Drug pomislek se nanaša na ekonomičnost tovrstnih postopkov. Glede na dokaj veliko pojavnost dopinga na športnih prireditvah je namreč mogoče razmisliti tudi o možnosti odškodninske sheme v okviru pravnega reguliranja dopinga. Ne samo, da oškodovani športniki lahko zaradi rezultata izgubijo financiranje, pogosto športniki, ki so bili spoznani za kršitelje protidopinških pravil, denarja, ki ga prejmejo ob doseženih rezultatih oziroma medaljah, ne vrnejo. Dobro bi bilo razmisliti o možnosti namenitve dela sredstev za kompenzacijo in zavarovanje športnikov, ki so utrpeli ekonomsko škodo zaradi uživanja dopinga sotekmovalca.
4. Zaključek
Na eni strani pogodbena odškodninska odgovornost športnika za kršitev protidopinških pravil omogoča pogodbenim strankam (kot so npr. sponzorji, managerji, športne organizacije in nacionalne zveze) več vrst zahtevkov za odškodnino, na drugi strani pa pomanjkanje regulacije sotekmovalcem in nenazadnje tudi njihovim trenerjem ne omogoča enostavne poti do odškodnine. Strinjam se, da je izkoreninjenje dopinga v športu primaren cilj Svetovne antidopinške agencije, a bi bilo vseeno v prihodnje potrebno razmisliti o morebitnem reguliranju in zaščiti športnikov pred posledicami dopinga drugega športnika, kot npr. v primeru Japonske ekipe, ki je leta 2008 na olimpijskih igrah v Pekingu v disciplini 4 x 100m po 11 letih prejela srebrno medaljo ali pa primer španske dvigovalke uteži Lidie Valentin, ki je po 6 letih in pol ter po diskvalifikaciji treh tekmovalk, na igrah v Londonu 2012, postala olimpijska prvakinja. Mednarodni olimpijski komite je leta 2018 sprejel načela za realokacijo olimpijskih medalj in vsaj na nek način stopil korak naprej, k tem, da pošteni (nedopingirani) športniki vsaj deloma dobijo svoj zmagovit trenutek.
Opombe
1 2.1.1. člen Svetovnega protidopinškega kodeksa; izdala: Svetovna protidopinška agencija.
2 Tako jo je poimenovalo Medarodno arbitražno sodišče za šport (v nadaljevanju: CAS), v več svo- jih odločitvah. Glej tudi: J. Soek: The strict liability principle and the human rights of the athlete in doping cases.
3 Povzeto po: Dvoršak, Koritnik, Angelovski: Preprečevanje dopinga v športu, URL: https://www. uradni-list.si/izobrazevanja/dogodek/brezplacni-seminarbrsport-in-pravo.
4 V sodbi Mutu and Pechstein proti Švici se je izpostavilo vprašanje ali je športnikova privolitev v pristojnost organov športnih organizacij in športnega arbitražnega sodišča podana svobodno.
5 Plavšak, Juhart, Vrenčur: Obligacijsko pravo (2009), str. 859.
6 187. člen Kazenskega zakonika (KZ-1).
7 9.-11. člen Svetovnega protidopinškega kodeksa.
8 Plavšak, Juhart, Vrenčur: Obligacijsko pravo (2009), str. 878.
9 Prav tam.
10 Belson, Pilon; Armstrong is dropped by Nike and steps down as foundation chairman, URL:https://www.nytimes.com/2012/10/18/sports/cycling/lance-armstrong-dropped-by-nike-steps- down-as-chairman-of-his-charity.html.
11 1. odstavek 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) po katerem lahko delodajalec izred- no odpove pogodbo o zaposlitvi, če ima ravnanje delavca znake kaznivega dejanja; gre za zakonsko določen odpovedni razlog.
12 Sodba Višjega socialnega delovnega sodišča v Ljubljani Pdp 1283/2010, 5. maj 2011.
13 Kot npr. že omenjene kršitve 2.1 – 2.11. člena Svetovnega protidopinškega kodeksa.
14 9. člen Svetovnega protidopinškega kodeksa; izdala: Svetovna protidopinška agencija.
15 Domneva, da škoda izvira iz nevarne stvari oziroma dejavnosti, če se ne dokaže nasprotno. Plavšak, Juhart, Vrenčur: Obligacijsko pravo (2008), str. 577.
16 187. člen Kazenskega zakonika (KZ-1).
17 VII. poglavje Kazenskega zakonika (KZ-1).
18 Dvoršak, Koritnik, Angelovski: Preprečevanje dopinga v športu, URL: https://www.uradni-list.si/ izobrazevanja/dogodek/brezplacni-seminarbrsport-in-pravo.
