v sodelovanju s Pravno kliniko »Pravo v športu«
Izvod si lahko priskrbite v Knjižnici PF, NUK-u, Centralno pravosodni knjižnici ali pa na naši spletni strani revijapamfil.si oziroma na tej povezavi.
Vabljeni k branju!
Trženje javne podobe športnikov je ena izmed tistih s športom povezanih komercialnih dejavnosti, ki pomembno prispevajo k barvitosti razmerij med športom in pravom. Ne le zaradi velikega in še vedno naraščajočega gospodarskega pomena, pač pa tudi zaradi zanimivih pravnih vprašanj ter prepletenosti različnih pravnih področij (osebnostno pravo, obligacijsko pravo, pravo intelektualne lastnine, davčno pravo itd.), je obravnava pravnih in davčnih vidikov trženja javne podobe športnika v kontekstu športnega prava praktično nepogrešljiva. Ta tematika si je zato upravičeno utrdila svoje mesto tudi na vsakoletni Pravni kliniki »Pravo v športu«.
Naturalizacija v košarki je aktualna tendenca, kateri sledijo številne države. Države se odločijo naturalizirati tuje igralce predvsem zaradi primanjkljaja domačega igralskega kadra na določenih igralnih položajih. Gre za zelo zanimivo področje, glede katerega se v košarkarskih krogih pojavljajo različna mnenja. Zanimivo bo videti ali bo FIBA v prihodnosti sledila trendu naturalizacije, ali pa bo postavila neke dodatne kriterije oz. omejitve.
Tako v košarki kot v športu nasploh je vedno več primerov naturalizacije. Kljub določenim prednostnim, ki jih naturalizacija prinaša, sem mnenja, da bo FIBA v prihodnosti zavzela pristop, ki bo zagovarjal pomen nacionalnosti in bo zaradi tega prišlo do dodatnih omejitev naturalizacije. Drugačen pristop bi pomenil, da bodo reprezentance na koncu videti kot neki klubi, ki bodo pred tekmovanji enostavno kupili določene tujce, česar pa si seveda ne želimo.
V zadnjem času lahko spremljamo pozive k bojkotiranju svetovnega nogometnega prvenstva v Katarju leta 2022, tako na račun kršitve človekovih pravic in nečloveških razmer, ki vladajo na gradbiščih nastajajočih luksuznih stadionov kot tudi zaradi očitkov podkupovanja, korupcije in manipulacij, ki so državi prinesle gostovanje verjetno najbolj dobičkonosnega in odmevnega športnega dogodka na svetu. Znani so enormni zneski, ki spremljajo šport, in temu sledeči interesi držav, da sodelujejo pri organizaciji športnih prireditev, ki poleg dobičkov gostiteljem prinašajo prepoznavnost in prestiž. Žal pa krovne organizacije, ki stojijo za temi dogodki, ne delujejo vedno na transparenten način, ki bi preprečeval vpliv podkupovanja in političnih interesov v postopku izbora prirediteljice športnega dogodka.
V luči velike migrantske krize, ki je vrhunec doživela leta 2015 in v okviru katere je samo v navedenem letu v Evropo pribežalo več kot milijon ljudi, je Izvršni odbor Mednarodnega olimpijskega komiteja na podlagi predhodno sprejete Resolucije Generalne skupščine Organizacije združenih narodov sprejel sklep o oblikovanju ekipe oz. reprezentance beguncev za nastop na Olimpijskih igrah v Rio de Janeiru leta 2016. Po besedah predsednika MOK Thomasa Bacha je šlo za zgodovinsko dejanje, ki je pomenilo simbolično prebujanje upanja za begunce po vsem svetu ter pomagalo pri usmerjanju pozornosti splošne javnosti na begunsko problematiko. Po nastopu na OI v Riu so športniki begunci pod olimpijsko zastavo nastopili še na nekaterih drugih mednarodnih tekmovanjih, nastop reprezentance beguncev pa je bil predviden oziroma je še vedno predviden za nastop na naslednjih OI v Tokiu.
Interspolne osebe predstavljajo mejno področje, kjer se srečata moškost in ženskost. Tako šport pa tudi družbo nasploh postavljata pred številna nova vprašanja, kako razumeti biološki in družbeni spol. Izraz interspolnost zajema več telesnih značilnosti, ki jih posameznik pridobi ob rojstvu in se lahko kažejo na različne načine: v primarnih značilnostih (kot so notranji ali zunanji spolni organi, kromosomska ali hormonska struktura) in/ali v sekundarnih značilnostih (kot so mišična masa, poraščenost, postava).
Pojav dopinga ne predstavlja samo temne strani športa, ampak je svojevrsten fenomen, ki spremlja športne dogodke vse od Antike. Gre za mednarodni problem, s katerim so soočeni profesionalni in amaterski športniki po celem svetu ter proti kateremu so se mednarodne športne organizacije v preteklih desetletjih borile bolj ali manj uspešno. Zaradi svojevrstne kompleksnosti, ki vedno znova odpira nova vprašanja, sem svoje razmišljanje strnila v okvir odškodninske odgovornosti športnika v primeru kršitve protidopinških pravil, ki so opredeljena v 2.1 – 2.11. členih Svetovnega protidopinškega kodeksa.
Poškodbe so neločljivo povezane z opravljanjem športne dejavnosti. Čeprav redkejše, imajo težje športne poškodbe, kot so poškodbe glave in hrbtenice, dolgotrajne posledice na zdravju športnika ter lahko vodijo celo v trajno invalidnost ali smrt. Vendar pa velja, da športnik sprejema tveganja, ki jih prinaša ukvarjanje z določeno športno dejavnostjo, kateri prištevamo tudi večjo nevarnost nastanka poškodb. Prispevek obravnava nekatere vidike odškodninske odgovornosti trenerja za poškodbe športnikov, dolžnosti, ki jih ima do svojih športnikov, in skrbnost, ki jo mora izkazati, da se izogne odgovornosti tudi za najtežje, katastrofalne poškodbe.
Intervju z ustanoviteljema klinike »Pravo v športu«, profesorjem dr. Sašo Zagorcem in Matejem Brajnikom!
Tenis je dolga leta veljal za enega izmed bolj čistih športov, vendar pa ob pregledu zgodovine in novejših primerov hitro postane jasno, da je doping še kako prisoten. Šarapova, Čilić, Troicki, Agassi je samo nekaj znanih teniških imen, ki so si na poti do uspeha pomagali z nedovoljenimi substancami. Večina teh primerov je dobila epilog pred CAS. Le ta je pogosto znižal kazni kršiteljem, kar nakazuje na to, da telesa, sicer pristojna, nimajo enotnih standardov pri obravnavi. Kljub temu pa je bila skoraj vedno ugotovljena zloraba in doping, kar potrjuje izjavo trenerja ene izmed teniških igralk, da doping v tenisu je in da so vse kontrole zaman, saj so igralci s pomočjo zdravnikov vedno korak pred organizacijami, ki se borijo proti dopingu.
V nogometu kot najbolj priljubljeni rekreativni dejavnosti na svetu se velikokrat odraža stanje v družbi, kar vključuje tudi gospodarjenje z denarjem. Trenutno finančno stanje nogometnih klubov ni ravno rožnato, kar skuša tudi s svojo regulacijo popraviti evropska nogometna krovna organizacija. Eden od teoretičnih ukrepov za omejitev finančne nediscipline v nogometu je tudi »salary cap«, ki predstavlja zgornjo omejitev zneska, ki jo lahko klubi namenijo za plače. V prispevku analiziram zgodovino salary cap-a v ameriškem športnem modelu ter se sprašujem, ali je sprejem ukrepa omejitve plač združljiv z evropskim športnim modelom oziroma, natančneje, z evropskim pravom.
Vedno večji ekonomski pomen športa zahteva oženje polja avtonomije delovanja športnih organizacij. Od samih začetkov Evropskega povezovanja pa do danes je položaj športa, specifično pravnega urejanja športa, zelo napredoval. Vztrajanje pri absolutni avtonomiji in izvzetosti iz okrilja Evropske Unije je postalo nevzdržno. In tako se je začela počasna »polastitev« športa. Zasluge za prve velike korake gredo Sodišču Evropske Unije (v nadaljevanju: Sodišče), ki je odprlo vrata za aplikacijo splošnih pravil prostega trga na športna vprašanja. Ob tem pa je dolgo let tekla bolj ali manj deklaratorna regulacija. Zaradi neobstoja športa v zavezujočih pogodbah je Uniji ves čas manjkal prenos pristojnosti za koherentno urejanje po- dročja. Tekom let in ob pomoči Sodišča, ki je oralo ledino, pa je leta 2007 šport končno našel mesto v Lizbonski pogodbi. Kako smo torej prišli od športa kot prijetnega preživljanja prostega časa do ureditve v temeljni pogodbi Evropske unije ter kaj to pomeni? Vsaka geneza se začne na začetku in tam bomo začeli tudi mi.
Šport kot družbeni fenomen in ekonomska panoga je pronical v pravo Evropske unije (v nadaljevanju: EU) postopoma, kot pendulum med splošnostjo in posebno naravo pravnega urejanja. Zgodovinsko gledano ima specifičnost športa dva pravna pomena (ni pa specifičnost športa motrena le iz pravnega vidika). Prvi je povezan z razumevanjem koncepta »čistega športnega pravila« in s tem znatne avtonomnosti športnega prava, kot ju je potrdila zgodnja sodna praksa, začenši Sodišče Evropske unije z zadevo Walrave in Koch. Specifičnost športa je bila ravno in predvsem v njegovi avtonomnosti opredeljevanja pravil. Drugi je odziv na predrugačenje tega razmerja na podlagi primera Meca-Medina. Zavrnitev koncepta čistega in inherentnega športnega pravila ter potrditev in učvrstitev družbenega urejanja športa s splošnimi in kogentnimi pravili Evropske unije, zlasti na področju prostega pretoka ekonomskih svoboščin ter varstva konkurence, je izpodnesla bistvo prejšnje specifičnosti ter zabrisala meje dveh »ločenih teritorijev«: za avtonomijo športa in za pravno intervencijo. Z Lizbonsko pogodbo se je sicer »konstitucionalizirala« specifičnost športa kot pravna podlaga za zelo omejeno urejanje tega področja preko komplementarnih pristojnosti Unije. Z malce pretiravanja sem pred več kot desetletjem zapisal, da je prišlo do »tektonskega premika«. A od leta 2009 dalje nove vsebine specifičnosti ni bilo mogoče docela napolniti, kar je deloma posledica tudi prepovedi zakonodajnega urejanja na področju športa na ravni EU.
